Fallin' with every step 1

Ta zgodba je nekoč obstajala na Bradavičarskih pripovedkah a ker se je server sesul vsi vemo kaj se je zgodilo tej in vsem ostalim zgodbam. Drznila sem si jo objaviti sem gor. Nisem njena avtorica, si pa pridržujem pravico do objave, saj si želim da jo tudi ostali lahko berejo. Hvala resnični avtorici za tako lepo zgodbo in jo naprošam da ne spremeni mnenja o objavi. Enjoy.! 

Fallin' With Every Step

Avtor: devilangel666
Kategorija: Splošne zgodbe
Opozorila: Ni opozoril
Oznaka: 13+
Kratka vsebina: Na trenutke romantična, občasno akcijska, z čisto malce humorja, splošna zgodba. Življenje Mrlakensteinove polsestre Aleonore Bellatrix, njunih dveh otrok, spletk prijateljev, izdajstev, zločinov, žrtvovanja. O tem, kakšna je lahko ljubezen, in o tem, da ima tudi mogočni Dark Lord čustva.
Avtorjeva opomba: 12 strani worda… dolgo, res. Bom se potrudla, da bodo naslednje krajše, da vas ne bom tolko utrujala ;) sicer pa gre za nekakšen remake zgodbe It's All About Us (ki sem jo zbrisala, ker se mi je zdela brezvezna), ampak je obenem popolnoma drugačna. Rada bi opozorila na to, da je tuki Mark Neelstin, Aleonora pa je Riddle. Gre za isti priimek, ampak Aleonora pač more met angleško verzijo, da se lahk ujema z R.A.B. kako posamezni liki izgledajo pa je čist na koncu določenega poglavja link do sličic. Uživajte ob branju, komentarjev, tako pozitivnih kot negativnih, pa se ne bi branla :) ;)

Chapter 1.: Death, Pain and Memories On Time It Was Better


Luna ji je skozi režo na oknu, ki je bilo zabito z rešetko, obsijala objokani obraz. Bil je čudovit obraz, ovalen, z polnimi ustnicami in osupljivimi rjavimi očmi, zabuhlimi od joka. Mali nosek. Čudoviti kodrasti lasje, ponekod svetli, ponekod temni. Oči so se zaprle, dekle se je obrnilo ter zopet leglo na posteljo, ki je bila tik ob oknu. Soba je bila lepo urejena, vsa v mehki, svetli roza barvi. Ob njej je spala Moon.

Dekle se je zopet pričenjalo bati na to, kaj bo zjutraj. Kaj bo čez nekaj ur… Zopet tisto mučenje… Tista agonija… Ki je trajala vse od materine smrti naprej… Z takimi mislimi je zaspala.

Čez nekaj ur so jo prebudili koraki po stopnicah. Sedaj bi lahko odšla do omare, vzela palico, in se branila. A tega ni storila, in razlog je bil preprost: bala se je izključitve in Bradavičarke. Nekdo je z treskom odprl vrata in planil v sobo. Jezno je odkorakal je do postelje, jo surovo zgrabil za lase in potegnil pokonci.

»Zbudi se, nesnaga! Čas je za dnevno rutino, da zbijem to umazano neumnost iz tebe!« po teh besedah jo je moški povlekel k sebi in jo zalučal na tla. Ni zavpila. Ni jokala – že dolgo ne več.

Moški jo je zopet zgrabil za lase in roke, ter jo zvlekel ven iz sobe, navzdol po stopnicah, naravnost v klet, mrzlo temačno klet, kjer so prebivale podgane in grdi, kosmati pajki. V malo steklenico je nalil vodo ter jo postavil k podganam.

»Če boš žejna pa si le postrezi, če boš lačna imaš podgane.« se je zadovoljno zarežal. Punca je vedela, da bo lačna. A ne bo jedla. Zvečer, ko jo bo zopet oče v sobo odvlekel, bo iz kovčka izbrskala palico in si pričarala kak topel obrok.

Če dočaka večer.

¤×¤×¤×¤×¤×¤

Aleonora je imela skoraj 11 let (do njenega rojstnega dne so manjkali slabi trije meseci), ko je prejela pismo iz akademije za čarovnike in čarovnice. Še vedno se je spominja tistega dne, ko je dobila pismo. Tisto je bil dan, ko se je razbila cela družinska slika, celo idilično življenje, ki ga je imela do sedaj.

Spominjala se je, kako je mama kriknila ob pogledu na črno sovo, ki ji je odvrgla pismo v naročje, medtem, ko se je sončila na terasi Neelstinovega dvorca.

»Kaj je to?!« je kriknila Cecilia. Njen mož je ravnokar vstopil na teraso, ter ji vzel pismo iz rok. Cecilia je vstala iz udobnega naslanjača, ki se je zibal sem ter tja, ter skupaj z možem odprla pismo.

Mark Neelstin starejši je prebledel, ko je videl, za kaj se gre.

Aleonora je pritekla k vratom. »Mami, oči, kaj je narobe?« je vprašala, ter odhitela do svojih staršev. Videla je, kako je njen oče prebledel.

»Nesnaga!« je zavpil. »Zopet prihaja ta nesnaga nadme!«

Cecilia je odskočila od moža ter ga začudeno pogledala. »Otrok, najin otrok, je vendar nekaj posebnega!« je očitala možu. »Dobila je pismo iz uglede akademije, kolikor sem lahko razbrala… Zakaj to zmerjaš z nesnago?«

»Te prosim, Cecilia! To je akademija za največje izmečke! Ti pa temu rečeš ugledna akademija?!«

»Ampak Mark!«

»Ne gre tja! Nikakor! To… Besen sem! Ogorčen! Kako nama lahko storijo kaj takega?! Ponižajo najinega otroka, najino preljubo nedolžno dekletce z novico, da je navaden izmeček?!«

»Mark… To je njena odločitev! In sploh ne vem, zakaj se tako razburjaš! Zakaj misliš, da je to ponižujoče?«

»To dekle bo samo odločalo o sebi, ko bo imelo svoj zaslužek in ko bo znalo misliti s svojo glavo in nič drugače!« je vpil gospod Neelstin.

»Ampak oči… Počakajta - sta omenila nekaj posebnega? Ugledno akademijo? Mami, oči, hočem vedeti za kaj se gre! In mislim, da sem dovolj velika, da o sebi sama odločam…«

»Ne!« je besno zavpil njen oče. »Nikakor! To so … coprnije! Umazane coprnije! Učijo samo slabo! Nikakor ne greš tja in pika! Pozabi na to, kar si slišala!«

»Oči…« proseče ga je pogledala ter upajoče stegnila roko, misleč, da ji bo podal pismo. A ji ga ni. Pred presenečeno mamo jo je nalahno udaril po drobni ročici in jo poslal v njeno sobo.

Aleonora je bruhnila v jok ter stekla v notranjost dvorca, kjer je naletela na svojo babico, Amelio Neelstin.

»Kaj je, deklica?« jo je vprašala.

»Babi… Oči kriči… In je jezen name… Rekel je, da sem izmeček…«

Gospa Neelstin je nejeverno in nemo odprla usta, kot riba na suhem. »Izmeček praviš? Kaj je tvoja mama porekla na to? Za kaj se gre, otrok moj dragi?«

»O neki akademiji je govora… O… Očiju se je čisto zmešalo, tako jezen je bil…«

»Veš kaj več o tem? Kako sploh je prišlo do tega, deklica moja?«

»Ne-nevem-m,« je zahlipala Aleonora.

Nenadoma je Cecilia prišla iz terase v notranjost dvorca, v velik dnevni prostor, kjer sta bili babica in njena vnukinja.

»Sova mi je odvrgla pismo v naročje,« je rekla Cecilia. Njen glas je bil tih, skoraj je šepetala. Amelia je prebledela.

»Kako si rekla, Ceci? Si prepričana?« je zašepetala nazaj. Njena snaha je pokimala.

»Popolnoma.« naredila je premor. »Bi mogla vedeti kaj o sovah, akademijah in podobnih rečeh? Mislim, da ni ravno običajno, da moj mož ponori za neko povsem nesmiselno stvar.«

Amelia je pogledala v svojo vnučko. »Marsikatero skrivnost hranijo tile zidovi, Cecilia,« govorila je Cecilii, gledala pa je malo vnukinjo, ki je klečala pred njenim naslanjačem, ter z glavo na njenih kolenih s svojimi rjavimi očmi zrla vanjo.

»Rada bi vedela vse. Čeprav me boli, ker mi Mark ni zaupal,« je nadaljevala Cecilia. Njen glas je bil neomajen, obenem je hotela in zahtevala slišati resnico.

In Amelia ji je povedala zgodbo o Meropi. Sicer precej nerada, ampak povedala ji je. Vsaj tisto, kar je vedela.

»Meropa, zlobna je bila. Sam hudič jo je bil. Varila je napoje in začarala našega Marka. Skupaj sta bila skoraj eno leto. Mislim, da jo je pustil malce preden te je spoznal. Kako leto in pol pred rojstvom vajine hčerke. Sprevidel je, da ga je zavajala.«

Cecilia ni rekla ničesar, na obrazu se ji ni risalo čustev. »Sploh me ne čudi, zakaj je Mark raztrgal pismo in rekel, da punca ne gre na akademijo.«

Aleonora je skočila pokonci. »Raztrgal da ga je?!«

Cecilia je pokimala. »Pridi Aleonora. Greva na sprehod.« pokimala je ter podala roko hčerki. Popeljali sta se čez stopnišča in sobane, vse do glavnega vhoda v graščino, pomahali Franku, ki je vrtnaril, ter se sprehajali po vrtu, polnemu rož in dreves, nakar je Cecilia sedla na bližnjo klop, ter potegnila hčerko za sabo.

»Nekaj pomembnega ti moram povedati, mala.« nasmehnila se je, ter stisnila hčerko k sebi.

»O čem pa? Kaj?« jo je radovedno vprašala punca ter svoji rjavi očesci uprla vanjo.

»Zgodbo. Resnično zgodbo o mojemu daljnemu bratrancu.«

»Da?«

»Tiho bodi, da povem do konca,« se je potrpežljivo nasmehnila mati. »Bilo je za časa mojega otroštva. Imela sem devet let, on pa 11, ko je dobil ravno tako pismo, ki mu ga je dostavila sova iz akademije. Ravno te akademije iz katere so pisali tebi, da smo si na jasnem. Šel je tja. Ko je prišel čez poletje domov je rekel, da je fantastično. Da čarajo s palicami in podobno. Navdušen je bil. Tako da…«

»Jaz sem pa mislila, da so to zlobni ljudje.« je nenadoma rekla Aleonora. »Babica…«

»Babica je zaslepljena z ljubeznijo do svojega sinka, Aleonora. Akademija je čudovita stvar. Ničesar slabega ne učijo. Odločitev je v tvojih rokah. Konec koncev si čisto dovolj stara. In jaz hočem le, da si srečna.«

»Ampak očka…« je ugovarjala punca.

»Očka ne bo odločal. Če bo treba se bova odselili stran. Jaz te imam resnično rada in pravim, da je tvoja sreča najpomembnejša. Ne bo ti žal, boš videla. Nekoč mi boš hvaležna.« Ceciliin glas je bil poln ljubezni, nežen, a obenem trdno odločen, poln materinske skrbi in ljubezni do svojega edinega otroka.

Aleonora se je takrat odločila. Raztrgano pismo je nadomestilo novo, ki jo je čakalo na mizi v njeni sobi. Z mamo sta odšli na Prečno ulico in kupili vse potrebno, ter poslali pismo z odgovorom nazaj na Bradavičarko.

Ko je oče izvedel ga je skoraj kap. Bil je jezen, in nagnal ju je iz dvorca. Obe. Klical ju je 'čarovniška nesnaga' in 'izmečki'.

Za Aleonoro sta bila to dva najhujša tedna v življenju - pa ne zato, ker sta si z mamo komaj priskrbeli malo stanovanje blizu središča Londona, blizu vhoda na Prečno Ulico, temveč zato, ker ju oče ni maral, ter ji rekel, da je izmeček in nesnaga.

Dan pred 1. septembrom je odšla na Prečno ulico, razmišljajoč, kakšno žival naj si kupi. Zamišljena je zavila okoli vogala, ne, da bi gledala predse in priletela v črnolasega dečka blede polti. Oba sta se prekucnila in zvrnila po tleh.

»Pazi kot hodiš, trapa!« je zarenčal fant, ter je jezno pogledal. Aleonora je šele tedaj dvignila pogled k njemu, ter osupla zajecljala, ter se hitela opravičevati:

»O-op-prosti! Nisem te videla… Jaz…«

Fant se je pobral na noge, ter si šel z roko skozi lase. Dekle je šele tedaj opazilo z kakšnim lepotcem ima opravka. Fant je bil bled, imel je vranje črne lase in črne oči. Njegove ličnice so bile visoke, njegova postava tudi – prisodila bi mu kakih 13 let, morda 12 in pol. Najbolj nenavadno pa je bilo, da jo je na nekoga spominjal.

»Ne zanima me,« se je namrdnil, vzvišeno dvignil glavo ter šel mimo, ne da bi jo še enkrat samkrat pogledal. Punca je končno vstala ter se, še vedno malce v transu in izgubljena v mislih, podala proti trgovini za hišne ljubljenčke in domače živali.

V stanovanje se je vrnila z edinim primerkom svoje vrste iz trgovine – Sovošapom (tako se je imenovala žival, križanka med sovo in mačko, izgledala pa je nekako takole: črna mačka z belimi ušesi, smrčkom, belimi očmi z črnimi zenicami, belimi tačkami, črnim repom z belo piko in belimi krili na hrbtu. Sovošap je bil ženskega spola, zato jo je Aleonora poimenovala Moon.

פפפפפפפ×

Bil je naslednji dan, 1. september, ko je skupaj z mamo stopala po postaji King's Cross ter gledala za peronom 9in3/4.

»Ni ga,« je zaskrbljeno in nekoliko pusto izjavila. »Mami, ura bo kmalu pol čez deset. Čez pol ure odpelje vlak…«

Cecilia se je zamislila. »Hmm…«

»Mami… a je tale tvoj bratranec povedal kaj uporabnega o tem, kako se pride na peron?« je zastokala punca.

»Amm… nisem čisto prepričana…« nenadoma je utihnila ter se zazrla v dečka, ki je peljal voziček nekaj korakov stran. Aleonora je sledila njenemu pogledu. Bil je isti deček, ki ga je srečala na Prečni Ulici in se vanj zaletela.

»Ej ti!« mu je zaklicala. Fant je ustavil voziček in se sovražno ozrl k punci.

»Že spet ti? Kaj bi rada, smrklja?« je zagodrnjal, ter bil na tem, da se obrne stran.

»Kje je peron 9in3/4?« je vprašala Cecilia, ki je fantkova nevljudnost ni spravila iz tira tako kot je njeno hčerko.

Fant je prhnil. »Sta morda bunklji, da ne vesta? Tale steber pred mano je vhod. Ampak akademija ni za brezkrvno nesnago!« je vzvišeno a obenem zgroženo izpljunil besede ter z vozičkom stekel proti pregradi in naenkrat – izginil.

Aleonora je samo z odprtimi usti strmela za njim, kot da ne more verjeti. »Mami, zakaj je tako nesramen?!« je jezno zavpila.

»Alea, pomiri se,« je zašepetala mama, ter se sklonila k nji. »Obstajajo ljudje, ki te ne bodo nikoli marali, a boš videla, da boš dobila prijatelje, naj te ne skrbi. Za tiste, ki te ne marajo in ki te žalijo pa se ne zmeni, ker so navadni otroci. Ignoriraj jih in pokaži, da si odrasla.«

»Ampak mami…«

»S tabo grem skozi pregrado in te pospremim do vlaka. Potem pa se boš znašla sama, verjamem v to.« Cecilia se je nasmehnila, objela hčerko, že naslednji trenutek pa jo je potegnila skozi zid, na peron 9in3/4.

Na peronu je bilo veliko ljudi, na železniških tirih pa je bila škrlatna lokomotiva z črnim dimnikom, na njej pa je pisalo 'Hogwarts Express'.

Dekle je očarano zajelo sapo. »Mami, kako lep vlak!«

Cecilia se je nasmehnila. »No, kar pogumno, punčka moja.« Pomignila je na vlak.

Aleonora se je pripravljala, da gre, ko se je nenadoma zopet obrnila k mami. »Ceci, kaj pa bo s tabo? Boš preživela brez mene?«

Cecilia se je zasmejala. »Seveda bom, čeprav bolj težko, Alea. Že takoj jutri odpotujem k bratrancu.«

Dekle je strmelo v svojo mamo, v njen lepi obraz, rjave oči, svetle lase… Videti je bila tako utrujena. »Mami… Pisala ti bom. Pa čez počitnice se bom vrnila domov. Obljubim. Pa ne ustraši se Moon, ki ti bo prinesla pismo. Zbrala sem jo predvsem zaradi tebe, ker je lepa, pa še ti se sov bojiš.« nasmehnila se je, njena mama pa tudi.

»Uživaj še zame, boš?«

»Ja mami. Rada te mam.«

»Jaz tebe tudi, srce moje.« potem sta se objeli in Aleonora je odšla skupaj z kovčkom in kletko v kateri je počivala Moon, do vlaka ter se povzpela nanj.

Hitela je prek hodnika ter iskala prazen kupe. Naposled je šla čisto do konca, ter zasedla čisto zadnjega. Kovček je postavila na sredino, kletko pa nanj. Zazrla se je skozi okno ter potegnila šipo navzdol, da bi s pogledom lažje našla mamo. Vlak je nenadoma zatrobil ter se začel pomikati naprej. Dekle je našlo mamo in ji mahalo iz vlaka, Cecilia pa ji je mahala nazaj. Vlak je kmalu izginil za ovinkom, tako da Alea ni mogla več videti svoje mame.

Zopet je sedla na stol. 'Mnogi otroci se počutijo srečne, da tako odidejo,' je pomislila, 'ampak jaz ne. Niti najmanj nisem srečna.'

Iz misli jo je prebudil neznan dekliški glas. »Lahko prisedem?«

Alea se je hitro ozrla k vratom kupeja ter med njimi zagledala prikupno črnolasko.

»Seveda lahko,« je naposled le spravila iz sebe, ter se skušala nasmehniti, a ji nikakor ni uspelo.

»Kaj pa je narobe?« črnolaska je začela govoriti. »Menda nisi žalostna, ker greš na Bradavičarko? Veš, kako je prima.«

Dekle je zmajalo z glavo. »Kako ti je ime? Jaz sem Aleonora Bellatrix Riddle.«

Črnolaska se je nasmehnila in ji podala roko. »Malfoy. Malfoy Morgianette. Morgie za prijatelje.«

»Me veseli, Morgianette.« je rekla Aleonora, ter ji vrnila stisk roke. Da bi črnolasko klicala Morgie si ni dovolila, saj je ta najbrž še ni štela med prijatelje.

»Zakaj mi ne kar Morgie rečeš?« je vprašala črnolaska in se namrščila. »Mimogrede,« je nadaljevala, ker je Alea ni odgovorila, »Iz katere čarovniške družine prihajaš? Tvoj priimek mi je zelo znan…«

»Prosim? Čarovniške družine?«

»Ja. Kaj ne veš, kaj je to?« jo je izpod čela vprašala Morgie.

»Emm…« je mencala svetlolaska.

»Aha. Že razumem. Tvoji starši so bunkeljni.«

»Pravzaprav… So, ja. Bratranec po mamini strani je bil čarovnik. Mislim da.« je povedala, ter se počutila majhno in nesprejemljivo.

»Se slabo počutiš?« jo je vprašala črnolaska.

»Amm…«

»Nikar,« je zamahnila z roko. »Dosti je takih kot si ti, se boš že znašla.«

»Res?« je nenadoma začudeno vprašala. »Takih, ki imajo doma bunkeljne za starše?«

»Mhm,« je pokimala Morgie. »Pa mešancev je tudi veliko. To so čarovniki, ki imajo enega starša bunkeljna, drugega pa ne,« je brž razložila, ko je videla, kako je Alea zmedeno pogledala. »Ne skrbi, se boš že še veliko naučila. Ponavadi so tisti, ki prihajajo iz bunkeljskih družin najbolj bistri.«

Alea je nemo pokimala. »Kaj pa vem… matematika mi ni nikoli šla najbolje od rok…«

Sedaj jo je Morgie čudno pogledala. »Kaj praviš, da ti ni šlo nikoli najbolje od rok?«

Aleonora je mislila, da se dekle zafrkava. »Matematika,« je ponovila. »Moj oči se je vedno jezil zaradi tega…« Nenadoma je utihnila, ker se je spomnila na očeta. Morgie je to opazila.

»Matematika je najbrž zopet kak bunkeljski predmet. Ah, tile bunkeljni… Kaj pa je bilo narobe z tvojim očetom?« je vprašala. Ker je dekle molčalo, je nadaljevala: »Pa naj ti ne bo nerodno… Veliko bunkeljnov zapusti svoje otroke samo zato, ker dobijo pismo z podatkom, da vsebujejo čarovniški gen. Pff! Neumni bunkeljni.«

Alea je zakopala obraz v dlani in zaihtela. Morgie je bila takoj pri njej in jo objela čez rame. »Saj bo vse v redu…« stisnila jo je k sebi.

»Rekel mi je, da… da sem… sem ne-nesnaga-a.« je zahlipala.

Morgie je zazevala. »Prekleti bunkelj! In zapustil te je, kajne?!« Alea je pokimala. »Ko se boš naučila dovolj kletev in urokov boš ga lahko obiskala in se mu primerno maščevala, boš že videla… Lahko ti pomagam. Sovražim neumne bunkeljne, nič pa nimam proti čarovnikom iz bunkeljskih družin… Če pogledaš mojo družino je navzven popolno, v notranjosti pa gnila… Poznam veliko takih primerov, ja…«

Alea si jo obrisala solze. »Kakšna pa je tale tvoja družina?«

Morgie se je kislo nasmehnila. »Moja družina… ah,« zamahnila je z roko. »Sem brez komentarjev. Najbrž zato, ker je škoda komentirati… Manijaki obsedeni s čisto krvjo. Vsi so v Spolzgadu če ti to kaj pove. Sedaj moram priti samo še jaz. Četudi ne bi hotela. Ampak – če grem v kak drugi dom… Niti predstavljati si nočem, kaj bo iz mene. Kaj misliš, v katerem domu boš ti pristala?« jo je vprašala.

Alea je skomignila. »Pojma nimam. V Spolzgadu gotovo ne, ker ta je namenjen samo za čarovniške družine…«

Morgie je prhnila. »Sprejmejo vsakega ki je dovolj zloben.«

Alea jo je zgroženo pogledala. »Kaj hočeš s tem povedati?«

Morgie se je zaničljivo nasmehnila. »Ne veš? Ah… Spolzgadovci so zviti in zlobni, Pihpuffovci so čustveni in neumni, Drzavranovci so bistri in preudarni, Gryfondomovci pa so pogumni in dobrosrčni. Nisi vedela tega?«

Alea je prikimala. »Sem, ja… Zanima me, kako je možno da nekdo iz bunkeljske družine pride v Spolzgad…«

»Hm, ti nimaš šans, če to misliš.«

»Saj jih niti nočem imeti. Primer prosim?«

Morgie je zavila z očmi. »Moj brat pozna nekoga… Ki prihaja iz zanikrne bunkeljske sirotišnice… In je v Spolzgadu…«

»Res? Torej so njegovi starši bunkeljni?« je začudeno vprašala svetlolaska.

»V bistvu naj bi bil mešanec. Ampak on pravi, da je pristni čarovnik… Zakaj potemtakem ni v kakšni uglednejši, čarovniški sirotišnici?« sarkastično se je nasmehnila. »Baje, da je zelo čeden, tale Mark Neelstin… O,« je nenadoma presenečeno odprla usta. »Isti priimek imata.«

»Sem tudi jaz ugotovila, ja.« je nekoliko neodobravajoče skomignila Alea.

Morgie se je nasmehnila. Nato sta se zapletli v dolg pogovor, vse dokler ni začel vlak ustavljati in je bila zunaj že tema.

»Upalala, prispeli smo!« je veselo zaklicala Morgie ter skočila pokonci. Obe sta bile že zdavnaj oblečeni v čarovniški plašč. »Pojdiva dol iz vlaka vendar!« je zacvilila.

Vsaka je vzela svoj kovček, ter ga odnesla dol z vlaka. Seveda sta vzeli tudi svoje ljubljenčke – Morgie je imela sovo, črno kot noč, z rumenimi očmi. Kovčke sta odložili na peron, živali pa prav tako, saj sta jih hišnik in oskrbnik odpeljala na Bradavičarko namesto učencev.

»Prvi letniki k meni!« je zaklical moški glas.

»To je profesor Dumbledore, predstojnik Gryffondoma in pomočnik ravnatelja,« je povedala Morgie Alei. »Vedno spremlja prve letnike vse do gradu in potem še v Veliko Dvorano, kjer jim na glavo natakne Klobuk Izbruh.«

»Kaj pa je to?«

»Boš že videla,«

Sledili sta profesorju Dumbledorju, skupaj z najmanj stotimi drugimi prvimi letniki, po ozki poti, do jezera, kjer so bili parkirani čolni. »Vsak čoln po štirje!« je ukazal Dumbledore, ter pokazal na dvajseterico čolnov. Učenci so se skobacali vanje, ti pa so kar sami peljali naprej, čez jezero, dokler niso učenci prvič uzrli veličastnega gradu, kar so pospremili z očaranim »OOOOOOOO!«

»Čudovito je,« je šepnila Aleonora in vse skrbi so nemudoma izpuhtele v nič. Morgie je pokimala.

Petnajst minut kasneje so prispeli do roba jezera, izstopili iz stranskega hodnika v avlo in se namenili naravnost proti vratom Velike Dvorane. »Prvi letniki, kar za mano!« je opogumljajoče zaklical Dumbledore, odprl vrata dvorane, ter se sprehodil po sredini, naravnost proti mizi učiteljev. Prvi letniki so mu sledili, nekaj se jih je celo spotaknilo, ker je zrlo v začarani strop dvorane. Vse skupaj pa so spremljali očarani vzdihi.

Terreck, ravnatelj, je vstal, ter začel s svojim govorom v stilu 'Dobrodošli prvi letniki na Bradavičarki, ostali, dobrodošli spet! Pa naj se začne razvrstitev, ki jo najbrž vsi nestrpno pričakujete, potem pa je na vrsti večerja…' ob zadnjih besedah mu je glasno zakrulilo v želodcu, da se je celotno študentsko omizje zahihitalo.

Dumbledore je zavil z očmi, ter stopil do stola na katerem je počival star, razcapan klobuk. In začel klicati prve letnike. Že kar nekaj se jih je razvrstilo v domove, ko je poklical Morgie.

»Malfoy, Morgianette!«

Morgie je stekla do Klobuka, si ga posadila na glavo in čakala… Čez približno minuto se je Klobuk le odločil in jo vtaknil v Spolzgad. Morgie je olajšano stekla k mizi na skrajni levi.

»Riddle, Aleonora!«

Spolzadovsko namizje, ki je prej navdušeno ploskalo Morgie, je nenadoma utihnilo ob omembi priimka Riddle (Neelstin). Nekaj so si začeli šepetati.

Alea je pohitela k Klobuku in si ga poveznila na glavo. Trenutek zatem je slišala droben glasek iz notranjosti klobuka. »Hm, pa poglejmo kaj imamo tukaj… Aleonora, veliko stvari o sebi moraš še odkriti, sicer bi te dal v Pihpuff, ampak mislim, da bi bilo bolje, da te vtaknem kar v…« Alea je že mislila, da bo rekel kaj groznega ali pa jo poslal domov, ko je klobuk zakričal: »GRYFFONDOM!«

Olajšano si je snela klobuk z glave ter stekla do mize, kjer so ploskali najglasneje, ter sedla k zamišljeni plavolaski z izbuljenimi očmi. Razvrstitev se je nadaljevala, vse do večerje, ki je bila izvrstno nenavadna, potem, ko se je okoli 10 ure končala, in je hrana izginila iz krožnikov, je Alea vstala ter se zmedeno zazrla okrog sebe. Učenci so vstajali, ter odhajali iz Dvorane.

»Prvi letniki Gyrffondoma, k meni!« je zavpil predstavnik študentov iz šestega letnika, in kmalu se je okoli njega zbralo najmanj 25 začetnikov, vključno z Aleonoro. Popeljal jih je ven z dvorane, skozi avlo, po stopnicah, hodnikih in učilnicah, skozi premikajoče stene in omare, govoreče portrete…

Aleonora je bila očarana. In vesela. Nikoli ni videla česa bolj neznanega a obenem tako… nenavadnega. Toplega. Kmalu so prispeli do slike Debele Gospe, ki je zahtevala geslo, ter jih šele zatem spustila v dom.

Gryffondom je bil topel in prijazen, vse je bilo v rdeči barvi, čez strop je bil pripet velik simbol – Lev v zlatih in rdečih barvah. V ognju je tlel kamin. »Dekleta stopnišče desno, fantje stopnišče levo.« jih je usmeril predstavnik.

Kmalu so se vsi popokali v svoje sobe in postelje. Alea je dobila toplo posteljo, ob njej pa svoj kovček in žival tik ob postelji svetlolaske z izbuljenimi očmi.

»Živjo,« jo je toplo pozdravila. »Aleonora,« ponudila ji je roko.

»Liana Liupika.« je čudaško izjavila Liana ter ji stisnila roko.

»Me veseli,« se je nasmehnila.

פפפפפפ×

Naslednji dan, na soboto, so jo zbudili topli sončni žarki. Ura je bila osem in pol, čez pol ure je bil v veliki dvorani zajtrk. Liana jo je budna opazovala.

»Danes dobimo urnike,« je povedala. »Pri zajtrku,«

»O, Liana, dobro jutro. Em, ja… Urnike? Super! Komaj čakam na začetek pouka…«

»Pa saj ti si zmešana…« jo je zavrnila Liana.

»Ti tudi izgledaš malce prismukjena,« jo je opomnila Aleonora.

»Vem, vsi mi to pravijo. Sicer sem zelo ponosna na to,« je veselo povedala svetlolaska. »Obleci se, pa greva na zajtrk,«

Od tistega dne naprej sta z Liano postali dobri prijateljici, tako kot tudi z drugimi Gryffondomovci. Ne samo to, Alea je našla na Bradavičarki prijatelje in dom, pa tudi z Morgie sta postali dobri prijateljici. Prvi letnik je končala z I, tako kot vse druge letnike naprej. Med počitnicami je redno obiskovala mamo, ki je živela na Irskem pri bratrancu, pohajkovala po Prečni ulici, se dobivala s prijatelji, hodila na morje… Pet let je minilo hitro ko blisk.

Bilo je konec petega letnika, ko so ji prek njene Moon sporočili grozno novico, ki ji je za vedno spremenila življenje.

Umrla ji je mama.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Padal je dež. Pokopališče je bilo mrko in mrzlo, bilo je polno ljudi v črnih plaščih, ne glede na to, da je bilo poletje. Od nekod je seval hlad. Aleonora je tiho ihtela in se spominjala časov, ko sta bili z mamo skupaj. Spominjala se je, kako sta skupaj odšli na morje, kako ji je mama priredila zabavo za vsak rojstni dan, ki je bil med jesenskimi počitnicami, kako sta šli v gore, na potovanje v Ameriko čez poletje… Obiskovali mamine sorodnike… Potem pa – smrt. Zbolela da je, so rekli. Za hudo boleznijo, ki jo je povsem spremenila. Levkemija. Aleonora si nebi nikoli mislila, da obstaja kaka tako grozna bolezen. Zdravniki so rekli, da ne vedo nič o njej, le ime. Da je neozdravljiva in da človek brez ustreznega zdravljenja umre v nekaj tednih. Ampak problem je bil, ker ustreznega zdravljenja ni bilo, vedeli so le, da gre za nekakšno obliko raka, ki je bil neozdravljiv, na kostnem mozgu. Dekle se je jezilo, zakaj ji niso povedali prej, da je mama zbolela, da bi jo lahko vsaj še enkrat videla pred smrtjo… Spomnila se je maminih zadnjih besed, ko so končale velikonočne počitnice: »Aleonora, ljubica, hočem, da si vedno to, kar želiš biti, pridna, uspešna, kot ti je namenjeno. Hočem da uživaš življenje kolikor se le da. Verjemi vase in ni razloga da ti ne bi uspelo karkoli česar se lotiš. Rada te imam.« Zdelo se ji je čudno, zakaj ji tako govori… Sedaj pa se je spomnila – Cecilia je vedela za bolezen. Vedela je, da bo umrla. Ampak zakaj, zakaj, ji ni povedala? Morda zato, ker je ni hotela obremenjevati, niti sekirati o tem. Aleonora je bila zlomljena.

Iz misli so jo predramili koraki. Ozrla se je okoli sebe. Nikjer nobenega, pred njo pa gomila zemlje, pod katero je bila zakopana njena mati. Pogreb je že končal. Opazila je, da je nehala ihteti. Ozrla se je čez ramo in zagledala…

Svojega očeta.


ALEONORA: http://img114.imageshack.us/img114/7925/jaime49bh.jpg

MORGIE: http://welcome.to.the.o.c.free.fr/rbshoot72.jpg