Fallin' with every step 7

Fallin' With Every Step

Avtor: devilangel666
Kategorija: Splošne zgodbe
Opozorila: Ni opozoril
Oznaka: 13+
Kratka vsebina: Temna postava se je splazila za drevo. Dihala je počasi in previdno, kot, da bi jo lahko vsak njen dih izdal. Nejeverno je zmajala z glavo, ko je slišala otroški jok. Temni lasje so se ji bleščali, bledi prsti z bleščečimi nohti so opraskali deblo drevesa in v njem pustili globoke brazde. Saj ne more biti res, dejansko je rodila otroka. Prekletega otroka. Zakaj jo more izdati? Je sploh preživela?
Avtorjeva opomba: Se opravičujem, če je poglavje malo kratko =D Sej sm vas mučila do zdej :P Haha:) Pa ne pozabte KOMENTIRAT!!! btw...za tiste, ki ste brali all about us...presenečeni? ;D





Chapter 7.: Vampyre, Village at the Lake and Her New Life


Dumbledore se je sprehajal po svojem kabinetu ter razmišljal o Mrlakensteinu in Grinwaldu. Tako torej – Grinwald je izrabljal Mrlakensteina med njunim šolanjem na DarkShadu. Kdo bi si mislil… Le zakaj je do sedaj zmotno mislil, da sta zaveznika? Jah, tudi veliki čarovniki se motijo… Hm… Nekaj drugega mu je dalo misliti. Tisto, kar je smrdelo po incestu. Aleonora in Mrlakenstein. Ampak – saj sta vendar polbrat in polsestra! Precej neznana resnica, ja. Le zakaj je Mark izrabil svojo polsestro? Ker je njej oče posvečal deset let pozornosti, ki jih njemu ni nikoli? Jo je res izrabljal, ali jo je mogoče celo res – ljubil? Ne. To misel je hitro odrinil. Mrlakenstein je bil temni čarovnik, šolal se je na DarkShadu. Brez čustev je. Ampak – je res tako? Nenadoma se mu je posvetilo. Spomnil se je Grinwaldovih zadnjih besed. Te besede… je pomislil. Te besede so preklete. O, bog! Ali Aleonora sploh ve?! Ji bo Mrlakenstein povedal?

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Morgianette Malfoy, črna ovca družine Malfoy, je korakala po temačnih ulicah Ria De Jainera. Preiskala je že pol sveta v iskanju za Aleonoro. Pretaknila je Evropo, skrajni jug in sever Afrike, severno Ameriko, in sedaj je bila v Braziliji. Njeno potovanje je trajalo sedem mesecev in teden dni.

Na temačni ulici je bilo vse tiho. Bližala se je barakarskemu delu mesta, delu, kjer ni bilo zakona. Kjer so bile tolpe, in kjer so se otroci naučili ubijati že z osmimi leti, če so hoteli preživeti. Bili so sami, z njihovim trapastim bunkeljskim orožjem. Kako lahko sploh preživijo? Na to vprašanje ni vedela odgovora.

Nenadoma je za sabo slišala šum. Ozrla se je. Tam ni bilo nikogar. Potem je zopet obrnila glavo naprej. In ga zagledala. Bil je visok in bled. Njegovi lasje so bili rjavi. Obraza ni bilo videti. V daljavi za njegovim hrbtom je svetila šibka svetilka in metala njegovo senco nanjo. Obenem so se lesene barake in umazana ulica svetile v šibkem soju. Smrdelo je in šlo ji je na bruhanje, obenem pa jo je bilo obupno strah.

»Kdo si?« je zašepetala in se trudila, da v njenem glasu ne bi bilo zaznati strahu, obenem pa imela uperjeno palico proti neznancu.

Ničesar ni rekel. Približal se ji je in nagnil obraz na stran. Sedaj ga je šibka svetloba osvetlila. Njegov obraz je bil bol bel od novo zapadlega snega. Z roko na kateri je imel krempljaste in ozke prste si je šel skozi lase. Odprl je usta in zavzdihnil, Morgie je tako lahko opazila njegove podočnjake.

»Ne približuj se mi!« ga je posvarila in stopila nekaj korakov nazaj, obenem pa zadela v leseno steno. S palico je še vedno merila vanj.

»Argggh!« je napol zavzdihnil, napol razdraženo zagodrnjal in ji z enim sunkovitim gibom roke izbil palico iz rok. Potem je hitro stopil do nje in jo zgrabil za lase in potegnil glavo navzdol, da bi našel noro utripajočo žilo na njenem vratu. Razprl je ustnice ter se prisesal na njen vrat.

Začutila je, kako sta se ji dva zoba zabila v žilo, in kako je počasi začela izgubljati kri. Bilo jo je strah. Umrla bo. Vampir jo bo ubil. Ubil… smrt… Razočarala bo svojega gospodarja… Ne bo pravočasno našla Alee, in ona bo umrla po njeni krivdi…

Kmalu je izgubila zavest in se zgrudila na tla, na vratu pa je imela dve okrvavljeni luknjici, posledici vampirjevega ugriza, ki se je izgubil neznano kam.

Stala je na pragu smrti, ko se je odločila živeti.

פפפפפפפ×

Spominjala se je. Predobro se je spominjala, kako je zapustila tisto mračno vežo, v tistem mračnem dvorcu. Morgie ji je pomagala. Naročila je Viteza Ponočnjaka iz ministrstva ter jo pospremila do bližnje postaje. Ko je črnolaska odkorakala proč, in je Alea ostala sama, čakajoč na avtobus, se ji je zdelo, kot, da bi se z vsakim korakom, ki ga je naredila, njen občutek krivde in breme, zmanjšala. Kmalu je prišel Ponočnjak ponjo. Sedla je na zadnje fotelje, ter se skušala otresti misli nanj.

»Kam vas peljemo, gospodična?« jo je vprašal sprevodnik.

»Rada bi v Peru… V Puerto Abadonado.«

Pokimal je. »Plačali boste ko prispete tja. Mimogrede – bi pili kavo, kakav, malenušek, sok ali čaj?«

»Hm, breskvin sok.« je pokimala.

»Dodatke?«

»Barvano smetano.«

Pokimal je in odšel… in se čez nekaj trenutkov zopet pojavil z ogromnim kozarcem breskvinega soka, vrh katerega je bila smetana, ki je vztrajno spreminjala barve – najprej je bila bela, potem rumena, oranžna, rdeča, roza, vijolična, modra, zelena, rjava, potem zopet bela…

Počasi je s slamico in žličko pila in jedla smetano, ter gledala skozi okno. Začenjajo se boljši časi, je pomislila. Živela bom srečno, z otrokom. Brez njega. Hitro je odgnala misel. Zakaj je pomislila nanj? Zmedeno je stresla z glavo. Ne! Ne sme več razmišljati! Niti pomisliti nanj ne več! začela bo popolnoma novo življenje, življenje brez strahu, sramote, teme… brez njega. Lastna misel jo je šokirala. Ji res tako malo pomeni? Da, si je odgovorila ter skušala potlačiti čustvo, globoko v njej, ki je hotelo na plan. Lažnivka. Sama sebi laže. Kako je lahko takšna? Zakaj ga je zapustila? Zakaj? Ker hočem svojemu otroku svetlo prihodnost, je pomislila. Ampak – je bilo res tako? Kaj pa ostali? Kaj pa svet? Kaj pa ljudje, ki jim bo prizadejal bolečino? Zaradi nje? Ker jo bo iskal? Ker mu ni pustila sporočila? Ker mu ni povedala?! Kako se je lahko obnašala tako neodgovorno?!

Začela je globoko in panično dihati. Je res takšna?

Ne! Nikakor se ne obnaša neodgovorno! Zopet, tisti odločni glas v njej. Samo zaščititi hočem otroka. On je najpomembnejši! Bilo je, kot, da bi jo ta dva stavka, izrečena v njenih mislih, opogumila in ji dala moč, da je odrinila ostale misli.

Zopet se je zazrla skozi okno. Vitez je potoval tako zelo hitro… Barve, ki so bežale mimo njenega okna, pokrajine… Vse se je tako hitro spreminjalo… tam so bile njive in pašniki, tu gozd, spet nekje gore in jezera… Nepojmljiva pokrajina, polna lepote. Zavzdihnila je. Ko bi bilo vsaj njeno življenje takšno. Tako… lepo. Sončno. Sveže. Ko bi vsaj imela še eno priložnost… Ko bi se lahko vrnila v čas izpred osemnajstih let… Takrat se ne bi nikoli odločila za Bradavičarko. Raje bi ostala očetova hčerka, ljubljenka, postala bi uspešna poslovna ženska, njena mati gotovo ne bi umrla… Ampak – če bi bilo tako, potem ne bi nikoli v resnici vedela, kako pokvarjen je njen oče, in morda bi bila že davno mrtva, ker bi jo ubil lastni polbrat. Ali pač? Zmajala je z glavo. Ne. Razmišljanje res ne vodi nikamor.

Zavzdihnila je. Naenkrat je začutila nekaj močnih sunkov in postalo ji je slabo. Vitez je skočil iz enega kontinenta na drugega. Uf, menda niso že v južni Ameriki?

»Gospodična,« jo je poklical sprevodnik Stan. »Kmalu bomo v Puertu Abandonadu.«

Pokimala mu je in hitro spila sok do konca. Kovčke je povlekla za sabo, ko se je pomaknila proti začetku Ponočnjaka. Nenadoma je slednji ustavil v majhnem, razvijajočem mestecu. V tesni stranski ulici, seveda. Niso si mogli privoščiti, da jih bunkeljni vidijo, nikakor ne.

Alea je previdno izstopila. Stan ji je pomagal potisniti kovčke iz Ponočnjaka, medtem, ko je ona iskala mošnjiček.

»To bo… Devet guldov in osem srpcev,« je povedal sprevodnik. Plačala mu je, se zahvalila in odšla iz male ulice na glavno. Najti mora trgovinico z 'informacijami'.


Ko je še istega dne, okoli petih popoldne končno prispela v malo vas, je najprej razpakirala v mali, prijetni, a borni hiški. Uredila je malo kuhinjo, dnevno sobo z kaminom in predenj potisnila velik naslanjač. Sosednji sobi sta bili spalnica in hodnik, ki je vodil v kopalnico. Vse je bilo tako majhno. Ko je vse stvari zložila na police se je počutila nekako…udobno. Delo je končala ob desetih zvečer, odšla v kopalnico, se umila, si pripravila nekaj za pod zob in odšla naravnost spat. Bila je izmučena.

Naslednji dan si je ogledala okolico. Bila je osem ura zjutraj, ko je vstala, se oblekla, ter odšla na sprehod po malem zaselku, ki je štel natanko sedem hiš, vključno z njeno. Pravzaprav so bile bolj hiške – male udobne hišice s petimi majhnimi prostori, ob njih pa še hlev z svinjami, kozami, ovcami ali kravami. Kokoši so se prosto sprehajale po dvoriščih. Dve ženici, sosedi, sta jo sumničavo pogledali. Pomahala jima je in se nasmehnila. Stopila je do njiju. »Pozdravljeni! Nova sem tukaj, včeraj sem se preselila. Upam, da se bomo dobro razumeli. Mimogrede – ime mi je Florence Potter.« O, ja. Aleonora ni pozabila na novo identiteto. Ženici sta še vedno strmeli vanjo, ko se je starejša le odločila, da nekaj naredi. Nasmehnila se ji je nazaj, se predstavila kot Beatrice LeGarda ter ji izrekla dobrodošlico. »Veste, gospodična Florence – to je tako čudovita dežela – dolina med hribi. Razglejte se, zvečer pa lahko pridete k meni na čaj.« Aleonora, pardon, Florence, se je nasmehnila, se poslovila in odšla na razgled. Beatrice je imela prav. Dolina med hribi je bila nekaj najlepšega, kar je kdaj videla. Na sredini je ležalo malo jezero, čisto kot kristal, ob njem je bilo nekaj travnikov, gozdov, zrak je bil svež, hladen in gorski. Obkrožali so jih strmi hribi, katerih vrhovi so bili ujeti v večni zimi. Ptički so žvrgoleli in naznanjali pomlad, vse se je prebujalo. Tu pa tam je vonjala močan vonj gorskih cvetov, ki so počasi vzklili iz svojih popkov. Na obrobju gozda, po poti, ki je vodila v nekam v hrib, so bile male smreke, katerih vršički so bili sveži, dišeči in svetlo zeleni. Pomislila je, da bi najbrž morala pripraviti smrekov sirup. Odšla je po poti navzgor. Vedno bolj, kot se je oddaljevala od vasi, vedno bolj je imela razgled nad prečudovito dolino – opazila je, kako je nekaj moških spustilo krave, ovce in koze na pašo in ob jezero. Šele tedaj je videla, da se v slednje izteka potoček. Zopet je vdihnila zrak, ki ji je dobesedno prečistil pljuča. Bilo je čudovito. Odšla je še bolj v hrib. Po kaki pol uri hoje je odkrila votlino. Pot je vodila v votlino. Odšla je naprej, a je kmalu postalo pretemno, palica pa jo je čakala v hišici. Bo že šla drugič kaj pogledat. Mogoče je tale rov pripadal kaki kulturi. Morda Inkom. To je spoznala, ko je odšla ven, saj so na stenah rova bile pismenke. Zamahnila je z roko, saj je stvar trenutno ni zanimala. Pozanimati se moram pri Beatrice, je pomislila.

Isti dan zvečer je sedela v topli kuhinji Beatrice LeGarde, ob njej je bil njen mož in njen sin skupaj z svojo ženo.

»Le povej nam kaj več o sebi, Florence. Le kaj te je prignalo sem?« se je pozanimala Monica, žena Beatricinega sina Fernanda.

»Ah… Mislim, da odgovor sami veste,« se je Florence nasmehnila nazaj. »V bistvu… Zgodilo se je tako nenadno… O svoji preteklosti sicer nerada govorim, ampak… Pred mesecem dni se je zgodila nesreča, v kateri mi je umrl mož. Morala sem se umakniti sem, da razmislim o tem, kako naj nadaljujem svoje življenje. Tako težko zna biti včasih. Ampak sedaj…« nasmehnila se je kljub štirim obrazom, ki so čustvovali z njo, v njeni namišljeni 'bolečini ob izgubi moža'. »…sedaj nisem več sama. Kmalu bom dobila otroka, spomin nanj. In vem, da me bo povsod spremljal.« Oh, kako čudovito so ji šli tile govori. Ponosna je bila sama nase, ni si mogla kaj.

»Torej boš imela otroka?« se je razveselila Monica. »Mogoče bo še delal družbo mojemu.« pogladila se je po zajetnem trebuhu. Florence se je nasmehnila.

»Najbrž bosta res dobra prijatelja.«

»Ja! In Beatrice bo poskrbela, da bosta oba prišla varno na svet,« je ponosno posegel vmes Tulio, Beatricin mož. Florence je radovedno pogledala zdaj enega, zdaj drugega, Tulio pa je nadaljeval. »Ja, moja žena je babica. Pomaga pri porodih. Poleg tega je odločna zdravilka in rada ti bo svetovala in pomagala pri nosečnosti.«

Beatrice se je skromno nasmehnila in zardela, a videti je bilo, da ji pohvala ugaja.

Potem so se pogovarjali o vsem mogočem še dolgo v noč.

Isto noč, ura je bila polnoč, je Aleonora zaklenila svojo palico v skrinjo, ter se zaobljubila, da je nikoli več ne odpre.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Od takrat je minilo mnogo časa. Sedem mesecev in pol, Florence pa je spoznala ves zaselek in se spoprijateljila z vsemi. V čudovitem kraju se je skorajda udomačila. Gledala je, kako je nek starec umrl, gledala je, kako se je rodila Lucija, Monicina hčer. Takrat je tudi pomislila, da bi se vrgla v jezero, ko jo je Monica strašila z predporodnimi krči in bolečinami. »Saj boš preživela,« je zagrulila. Njen pa je trebuh kar rasel. Če bi bila kokoš bi pomislila, da ji kazi postavo. »Večji trebuh imaš kot jaz,« je nekoč pripomnila Monica. »Kaj pa ješ?« je še v šali dodala. Florence je šlo na bruhanje. Kako se lahko Monica zafrkava sedaj, ko je ona v tako občutljivem stanju? No, ja. Bo že preživela. Še vse so. No, ja. Skoraj vse, da ne bo pomote. Ona bo gotovo preživela! Saj je vendar kar naprej meditirala, vadila jogo (ko še ni imela velikega trebuha) in se posvečala vajam za porod.

Sedaj je sedela na stolu pred hišo ter lupila jabolka, ko se ji je stemnilo pred očmi. V bližini, kakih petdeset metrov proč, je v trati ležala Monica ter se igrala z svojim šestmesečnim otročičkom, ko je slišala, kako je Florence zakričala. Zdrznila se je, zagrabila Lucijo in stekla v hišo k Beatrice, po pomoč.

Dve minuti kasneje je Florence ležala na postelji, bolelo jo je čisto vse, ob njej pa sta bili Monica in Beatrice, ter jo spodbujali.

»Ve bo še dobro, samo močno moraš poriniti, da zdrsne ven.« je žlubodrala Monica, ki je bila dokaj panična, za razliko od Beatice, ki jo je pridno obkladala z vsemi mogočimi zelišči.

»Sprosti se in globoko dihaj,« ji je svetovala starka.

Ja, ja, seveda. Najprej naj močno porivam, potem pa naj se sprostim? Oh. Kako sem zašla v ta kraj? Je obupano pomislila Florence, a naposled je ubogala starkin nasvet.

Pet ur kasneje, po težavnem porodu, mučenju, mlaki krvi, solz in potu, je sobo napolnil otroški jok.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Temna postava se je splazila za drevo. Dihala je počasi in previdno, kot, da bi jo lahko vsak njen dih izdal. Nejeverno je zmajala z glavo, ko je slišala otroški jok. Temni lasje so se ji bleščali, bledi prsti z bleščečimi nohti so opraskali deblo drevesa in v njem pustili globoke brazde.

Saj ne more biti res, dejansko je rodila otroka. Prekletega otroka. Zakaj jo more izdati? Je sploh preživela?

Pred hišo je na klopi sedelo kakih šest moških in žensk, pričakujoč novega člana vasi.

Postava se je pomaknila iz senc noči ter se prikazala pred hišo, svetloba laterne je osvetila njen obraz.

Osebe pred hišo so nejeverno zastrmele v žensko. Takoj so videle, da je drgačna. Da ni človek. Ena izmed žensk, bila je precej mlada, je zakričala, nek moški je pograbil pištolo in nameril vanjo.

Njeni lasje so bili črni, polt bled, oči pa bolj črne od senc. Po obrazu, bledem kot sneg, je tekla kri v dolgih kapljah in puščala sledi, kar je naredilo poseben kontrast. Med lepimi, polnimi ustnicami sta se belo svetila dva podočnjaka.

Morgianette Malfoy.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Florence je bila izmučena. Težko je dihala.

»Daj otroka na drugo stran postelje, brž.« je ukazala Beatrice. Monica jo je ubogala ter čakala na naslednja povelja. A ni jih bilo. Beatrice je nemočno strmela v Florence. Slednji pa so po licih tekle solze. »Izgubila si preveč krvi,« je zašepetala. Florence je zaihtela. Zakaj je sedaj začutila neznansko voljo do življenja? Pogledala je otroka. Živeti moram, je pomislila. A moči so jo zapuščale. Začutila je hlad, ki je vel od nikoder. Začutila je, kako izgublja zavest. »Zdrži,« je zašepetala Beatrice. »Poskusila bom vse, kar je v moji moči.« A njen glas se je izgubil v temi.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Moški je ustrelil, a zadel je samo zrak. Morgie je sedaj stala tik pred njim, vendar stran od pištole. »Prišla sem k njej,« je zašepetala. »Od vas nočem ničesar.«

»Kako naj ti verjamemo?« Dve ženski sta zbežali proč, možje pa so vstali ter jo obkolili, čeprav so vedeli, da je mnogo močnejša od njih. Morgiana je že hotela odgovoriti, ko je iz hiške pritekla Monica. S krvavimi rokami in objokana.

»Umira,« je zaihtela, Fernando pa jo je objel.

»Lahko jo rešim,« je zašepetala Morgie, z nevarno tresočim glasom, polnim nejevere. »Lahko jo rešim!« je rekla glasneje, Monica pa jo je pogledala, iz oči pa so ji kapljale solze.

»Ne govori neumnosti! Izgubila je preveč krvi.« zaihtela je še huje in zakopala obraz v srajco svojega moža.

Morgie ni rekla ničesar, že naslednji trenutek se je znašla znotraj, v Aleonorini sobi, tik za Beatricinim hrbtom.

Kar je videla na postelji, jo je šokiralo in pretreslo. Bila je Aleonora, kri, obkladki…

Prijela jo je za roko ter odrinila obupano Beatrice stran, ni se ji upirala. Preverila je utrip. Ni ga bilo. Ne… Nekaj je čutila. Začutila je pulz. Šibek pulz, ki ugaša. Odvrnila je pogled od nje ter pogledala na levo stran postelje.

Tam sta ležala otroka, ki sta jokala. Fantek in deklica.

Dva otroka.