Fallin' with every step 5

Fallin' With Every Step


Avtor: devilangel666
Kategorija: Splošne zgodbe
Opozorila: Ni opozoril
Oznaka: 17+
Kratka vsebina: Ni zdržala več. obrnila se je in stekla k njemu… Nazaj v njegov objem. Roke mu je položila na prsi, obraz zakopala v njegovo belo srajco… »O bog,« je šepnil. Olajšano. »Pogrešala sem te. Tako zelo sem te pogrešala,« je zaihtela.
Avtorjeva opomba: Okay...I think that's it. Uhuhu, moje d'best poglavje doslej...Za moje pojme...Ne se dolgočasit pri koncu...V tem poglavju najmanj 6 komentarjev. Da bom potem lahk 25 delila s 5 in bo ratalo povprečje 5 in bom hudo zadovoljna :D Btw, mislim, da zdej doooolgo ne bo nadaljevanja...Sej veste...Šola+sitna mama... Upam, da ne bom predčasno dobila sivih las..


Chapter 5.: Grinwald's Attack, Kiss On Winter Rain & DarkMark


Bilo je pet let kasneje, proti koncu zime. Grinwaldu se še vedno ni uspelo prebiti na oblast. Bil pa je strah in smrt za ljudi. Bali so se ga, veliko se mu jih je uklonilo. Lahko bi se povzpel na oblast, a edino, kar ga je oviralo je bilo to, da ni mogel vseh nadzirati, ne združiti. Ni imel prave taktike, ne načina. V tem je bila njegova šibkost. V kvantiteti. Količini. Pa niti organizacije ni imel prave. Ministrstvo se mu je upiralo. Aurorji so imeli ogromnega dela. Pozabatorji prav tako. Marsikaterim žrtvam so zbrisali spomin in jim na novo začeli življenje… Tem petim letom bi zlahka rekli kar leta groze. Ljudje so se upirali. Žrtev je bilo veliko.

Ampak tri dekleta so uspela preživeti. Kot veliko drugih, ampak vseeno. Pri njih je bilo drugače. Liana je dokončala študij poročevalke in novinarke. Morgie je šla za aurorko. Aleonora je končala študij negovalke živali in sedaj je delala v svoji trgovinici in prodajala hišne ljubljenčke in živali za šolanje ter hrano za le-te, ter razne priročnike za ravnanje z njimi.

»Sedaj moraš samo varno priti domov, Aleonora,« si je zašepetala sama pri sebi, ko je pod večer zaklepala trgovinico. »Varno. Bodi sproščena in oprezna,« si je prigovarjala. Ključ je potisnila globoko v žep. Obrnila se je na petah ter odkorakala po ulici, z kar se da samozavestno držo v teh časih. Bila je zima in mraz ji je segal do kosti. Tesno se je ovila v svoj topel plašč. »Sem vedela, da bi morala zapreti prej…« je zamrmrala sama pri sebi. »V tem času je še tema nevarna…«

Ravno je stopala mimo vhoda v Nokrutno ulico, ko je zaslišala šume in šepet. Stopila je hitreje. Srce ji je bilo kot ponorelo kovaško kladivo. Strah jo je bilo. Ta strah pa se je še stopnjeval, ko je za seboj slišala korake. Kaj pa, če je bodo ranili? Pretepli? Ji storili silo? Ne! Odrinila je misli na stran ter pospešila. Tudi koraki za njo so pospešili. Začutila je, da so oddaljeni le nekaj metrov. Saj znaš! Saj se znaš braniti! Je pomislila sama pri sebi, se nenadoma sunkovito obrnila in palico pomerila v tujca pred njo. Ustavil se je in zrl vanjo. Videla je njegove beločnice. Skušala je vpiti kak urok, a usta je imela čisto suha in na misel ji ni prišlo čisto nič. Panično je zakričala. Tujec se je zverinsko zasmejal.

»O, poglej jo, sladko punčko… Kaj še čakate, fantje? Po njej!« je zahreščal z grdim glasom, da je Aleonori postalo slabo. Sploh pa, ko se je ozrla. Za njo je bilo še vsaj deset tujcev, grdih senc, ki so stegovale roke proti njej.

»Le kdo bo njen prvi?« ko je slišala te besede tujca je zopet panično zavpila, ter skušala zbežati, a roke neznanca so jo zadržale. Spomnila se je na palico, je uperila v tujca ter zavpila urok hromljenja. Bila je preveč živčna, da bi urok imel učinek. Palico ji je tujec zbil na tla. Potem jo je zagrabil okoli pasu in ji že hotel dvigniti krilo.

»Mislil sem, da imam jaz kot glavni, prvi pravico to storiti,« glas je bil trden in hladen. Aleonora se je stresla. Ta glas je slišala pred petimi leti, pri stricu doma. Svetloba edine ulične svetilke je osvetlila Grinwalda. »Spusti jo, Noxey.« je velel moškemu. Izpustil jo je. Nemočno je zaihtela.

»Zakaj?« je vprašala. Njen glas je bil poln bolečine. »Nočem!«

Grinwald je stopil do nje. »Ko enkrat poskusiš hočeš vedno več.« je rekel, je pocukal za lase in ji glavo potegnil nazaj. »Boš videla, deklica…« svoj obraz je približal njenemu vratu, ko ga je nenadoma prekinil obema, Grinwaldu in Alei, znan glas. Alea je mislila, da ga ne bo slišala nikoli več. In sedaj ko ga je, je postala vznemirjena.

»Pusti jo.« je rekel glas. Mehak in hladen.

Grinwald je dvignil glavo, proč od dekletovega vratu. S spretno kretnjo jo je prijel okoli pasu in ji palico nastavil za vrat. »Samo premakni se, pa jo ubijem.«

Mrlakenstein je stopil iz senc. »Ubiješ? Oh, Grin, kdo bi si mislil, da si postal tako zelo krut.« se je posmehoval. »Mamica te ni učila lepih manir, kaj?«

»Mark…« je skoraj zaihtela Aleonora. Lako ga je videla in bil je drugačen kot prej, a ni se preveč spremenil. Isti lasje, le obraz je bil smrtno bled. Smrtonosna kombinacija. Pa še tisti pogled, neusmiljen, hladen kot arktični led…

»Oho, torej mlado damo poznaš? Mark je torej tvoje pravo ime, kaj? Kdo bi si mislil…« je blebetal Grinwald. »Mimogrede, si obiskal bordel?« seje pozanimal.

Mrlakenstein ga je pomilovalno pogledal. »Si mi pustil mrtvo mačko v spomin, tako da nisem potreboval kurb… Kar cenim, Grin.«

Aleonora je otrpnila. Šele sedaj ji je kapnilo, da se pravzaprav poznata.

»Smem vedeti, od kod poznaš lepotičko?« se je zaslinil Grinwald. Aleonori je postalo slabo. Njegov prijem je malce popustil. Lahko je svobodneje zadihala.

»Oh, ne bi verjel, če bi ti rekel, da je moja sestra.«

»Tako torej. In hočeš rešiti svojo ljubko sestrico?«

Mrlakenstein ni odgovoril. To bi bil znak njegove šibkosti. »Recimo,« je dejal po kratkem premisleku, »da hočem isto kot ti. Ampak imam več… pravic.«

»Oho, le zakaj bi imel pravic? Ali veš, da je to incest?« se mu je skušal posmehovati Grinwald, a mu to ni uspelo najbolje.

»Od nekdaj sem rad počel prepovedane stvari. Več pravic pa imam zato, ker nisem že šest let fukal z žensko. Za razliko od tebe, ki si ravno včeraj nategoval tisto deklico… Kalvaro Temnyjo. Koliko let ima deklica? Deset? Dvanajst?«

Aleonora je v očeh začutila ščemenje solz. To ne more biti res. Uboga deklica… O njej je pisalo v časopisu danes… Proti svoji volji je zaihtela. »Prasec pokvarjen…« je iztisnila skozi zobe. Grinwald jo je grobo sunil, da je padla po tleh.

Pod rokami je zatipala palico. Nekaj Grinwaldovih pomočnikov se je zganilo proti njej. Dva sta jo prijela in dvignila na noge.

»Opraviva tole na stari način…« je rekel Grinwald. »Kdor zmaga jo dobi.« nasmehnil se je. »Pa ne biti prestrašen, Mrlakenstein.«

Mrlakenstein ni bil niti malo prestrašen. Tu je bilo samo dejstvo, da je Grinwald oboževal pretiravanje in si je njegov resni in zbrani izraz na obrazu po svoje razlagal.

»Tri… Dve… Ena… Zdaj!«

Aleonori se je meglilo pred očmi. Videla ni ničesar več. Razen nerazločnih barv, ki so se nenehoma mešale… Oranžna, rdeča, črno-siva, bela, vijolična, rumena… Slišala je nerazločne glasove, čez nekaj trenutkov, ali pa je minila cela večnost, se je zgrudila na tla. Ni vedela, zakaj se počuti slabo… Čutila je stisko, moč, sovraštvo, zlobo, krutost…

»Si v redu?« glas, znan glas, ki je zvenel tuje. Je to sploh mogoče? Ozrla se je navzgor, k izvoru tega glasu. Videla je samo rdeče oči… Potem si je obrisala solze iz obraza. Pogled se ji je izostril. Videla je njegov obraz. Njegov prelep obraz, bel kot novo zapadli sneg. Prej rdeče oči so se spreminjale nazaj v črno in vranje črne lase… »Odšli so. Pregnal sem jih.«

Zaihtela je in se mu olajšano vrgla okoli vratu. Ni opazila trupel, ki so ju obkrožale. Ničesar ni videla. Le vonjala je njegov vonj, objemala ga je, in on je objemal njo. Jokala je in mu s svojimi solzami močila obleko…

פפפפפפפ×

Zbudila se je v topli postelji. Sedla je nanjo ter se ozrla po sobi. Vse je bilo v črni in rdeči barvi. Posteljnina je bila črna in rdeča, baldahin prav tak. Stene sobe so bile črne, okna rdeča. Omara z rdečimi vrati in črnimi kljukami. Bilo je čudno. Ogledala ni bilo.

Le kje sem? Je pomislila.

»Pri meni doma.« je odvrnil glas, ki je prihajal od vrat rdeče barve. Tam je stal. Mark Neelstin. V črnih boksaricah. Samo v njih. In izgledal neustavljivo seksi. Aleonora je presenečeno odprla usta, a ko je uvidela, da nima ničesar pametnega za reči jih je zopet zaprla.

On pa je strmel vanjo, in počutila se je, kot, da lahko vidi vse njene misli, čustva… Počutila se je popolnoma golo.

»Kako je mogoče, da sem se znašla tukaj? In zakaj si mi nehal pošiljati pisma? Jaz… Žal mi je za tisto, kar sem rekla pri najinem zadnjem srečanju…« je nenadoma izbruhnila.

»Je že v redu.« jo je prekinil. »Pri meni doma si. Prinesel sem te sem, ker ne vem, kje živiš. Moral sem nehati. Poleg tega je sova umrla in skoraj bi me zasačili. DarkShad je res čudna dežela. Glede najinega zadnjega srečanja… In tistega… Si imela popolnoma prav, veš. Nebi smel.«

Vse je povedal hladno, z svojim mehkim glasom.

»Vseeno… Žal mi je. Edina opcija, ki sem ti jo ponudila je bila v smislu nočem te več videti.« kislo se je nasmehnila in pomislila, da ji je žal za te besede. Da so jo grizle celih šest let… Da so je pekle in skelele… Kajti on je bil edini fant, do katerega ji je sploh kaj bilo… Do katerega je kadarkoli kaj sploh čutila.

Nič ni rekel nazaj. Pogledala ga je. »Se počutiš bolje?« jo je vprašal. Pokimala je in vstala.

»Mislim… da bo bolje, če kar odidem…« bila je zmedena, še nikoli tako. Ni ga pogledala v oči. »Hvala, ker si me rešil.« potem je pospešila korak in odšla mimo njega. Ni je zadržal. Ni je ustavil. Vedel je, da bi bilo to znamenje šibkosti. On naj bi bil brez čustev. Odšla je do vrat, na hodnik, ven iz stanovanja.

Že pri vhodu v stanovanjski blok so se ji od solz zameglile oči. Utripnila je s trepalnicami in pustila, da solze stečejo po licih. Stopila je na ulico in olajšano opazila, da pada dež. No, vsaj nihče ne bo videl, da joče…

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Hodila je kakih pet minut, ko je nenadoma začutila, da ji sledi. Pogledala je nazaj. Stal je kakih petindvajset metrov stran, na sebi je imel črn plašč. Ni zdržala več. obrnila se je in stekla k njemu… Nazaj v njegov objem. Roke mu je položila na prsi, obraz zakopala v njegovo belo srajco…

»O bog,« je šepnil. Olajšano.

»Pogrešala sem te. Tako zelo sem te pogrešala,« je zaihtela. Bilo je, kot bi se sedaj, v njegovem objemu, izbrisala vsa ta leta brez ljubezni, leta hrepenenja po njegovih dotikih in pogledih…

Ozrla se je k njemu, ter iskala njegove oči. Še močneje jo je objel okoli pasu in stisnil k sebi. S svojimi črnimi očmi je zrl v njene, rjave. Zadrhtela je in zaprla oči. Svoje ustnice je približal na njenim in jih združil v poljubu. Sladkem poljubu. Mokrem poljubu. Nežnem in polnem strasti… Peklo je in hladilo obenem. Dežne kaplje so padale na njuna obraza in vse okoli njiju…

Trajalo je nekaj dolgih trenutkov, ko so se njune ustnice ločile. Aleonora je odprla oči. »Ljubim te,« je zašepetala. Sedaj je vedela kaj je to. Kaj je čustvo, ki ga je tako dolgo tlačila in mu vedno znova preprečevala da pride na dan.

Ničesar ni rekel. Poljubil jo je na čelo, kar se da nežno.

פפפפפפפ×

Zopet sta bila v njegovem stanovanju in se skušala znebiti oblek. Aleonora je napol sedela, napol ležala na postelji, on pa jo je poljubljal in ji počasi odpenjal gumbe na srajčki. Ona ga je božala po golih prsih ter mu slačila srajco. Začutila je, kako je ostala brez srajčke in krila. Sedaj jo je nežno božal po nogah, ter si obenem odpenjal in slačil hlače. Sedaj je ležal ob njej, oba sta bila le v spodnjem perilu. S prsti ji je spretno odpel čipkast bel nedrček in ga potegnil iz nje. Počasi jo je začel poljubljati po vratu, nakar je svoje poljube preselil na prsi. Zastokala je. Obenem jo je božal po nogah. Njegovo ljubkovanje se je spuščalo na popek, njegove roke pa so začele slačiti hlačke… To bo to, je pomislila. Pa vendar bom dočakala… začutila je njegove ustnice, kako drsijo vse niže… Od užitka mu je začela mršiti lase. Oh… Bilo je tako prijetno… Potem je ponehalo. Opazila je, da se je znebil spodnjih hlač. Potem je potekalo vse počasi in nežno. Svojo glavo je položil k njeni. Njegove oči so jo spraševale. V odgovor ga je poljubila na ustnice. Objel jo je in nežno, počasi, zanjo malce boleče, sta se združila v eno…

Zbudila se je v njegovem toplem objemu. Popolnoma gola. Tri ure zatem. Svojo glavo je položila na njegove prsi, on pa se je kar ni mogel nagledati…

Kako lepa je, je pomislil. Rekel ni ničesar. Z roko jo je objel preko hrbta. »Ljubim te,« je zašepetala. »Oprosti.«

»Važno, da ne rečeš 'žal mi je'.« je rekel nazaj ter se trudil da njegov glas ne bi zvenel hladno. Kislo se je nasmehnila. »Meni ni žal čisto ničesar.« je še dodal.

»Kaj pa, če naju dobijo, kaj pa, če…?« je vprašala in ga tesneje objela. »Nikoli več se nočem ločiti od tebe. Nikoli.«

Pogledal jo je. »Ampak nekoč… Se boš mogla, veš.«

Osuplo ga je pogledala. »Zakaj?« je vprašala.

»Preveč različna sva si. Ne bi zdržala vseh pritiskov. Moj svet je drugačen od tvojega.« ni ovinkaril. »Edino, če hočeš postati moja kraljica. In potem skupaj zavladava svetu.«

Skupaj… je bila edina beseda, ki je Alei ugajala. »Ne, Mark. Lahko se poročiva. Imava otroke. In odideva daleč stran, kjer naju nihče ne pozna…« pogledala ga je. Njene oči so bile polne upanja. Na nov začetek. Na srečo, ki bi ju čakala. Če bi le bila skupaj… Za vedno skupaj.

Pogledal jo je. »Še vedno se nisi spremenila, sestrica.« Bilo je čudno, ležala sta gola v postelji, se objemala, on pa jo pokliče sestrica… »Še vedno misliš, da se svet deli na dobre in zle. Ampak ni tako. Dobrega in zla ni. So samo tisti, ki so močni in tisti, ki so prešibki, da bi se povzpeli na oblast. Jaz sem tisti, ki bo kmalu vladal. Ti pa boš vladala z mano. Imela bova otroke in zasužnjila bova bunkeljne.«

Nenadoma ga je spustila. »Ampak oni so ljudje, tako kot midva!«

»Ne primerjaj naju z njimi. Ne primerjaj naju z izmečki.« njegov glas je postal ledeno hladen.

»Ampak… Kaj so ti vendar storili?!« je presenečena vprašala.

»Moj oče… Najin oče… Zapustil me je še preden sem se rodil! Sploh veš, kako je, če odraščaš v bunkeljski sirotišnici?! Ker ti je mati umrla pri porodu?! Ker nisi imel nikoli priložnosti spoznati nekoga, ki te je morda imel rad…« nenadoma je utihnil. »Morda pa me je sovražila. Zato me je pustila samega. Ker me je sovražila.«

Aleonora se je stresla. »Prepričana sem, da te ni sovražila! Le strta je bila! Ampak zaradi tega ne moreš svoje jeze stresati na vse bunkeljne! Niso vsi enaki, veš!«

»Vsi so enaki, Aleonora! Vsi so navadne igračke njihovih vlad. Vsi se pustijo voditi kot ovce! Ničvredni so, tako zelo, da kar smrdi od njih!«

»Ampak-« je ugovarjala.

»Nehajva s tem, Aleonora. Ti si zadnja oseba na svetu, s katero bi se želel prepirati.« nežno jo je poljubil.

»Me imaš rad?« ga je vprašala, ko jo je stisnil k sebi. Ob njem se je počutila tako šibko, ranljivo in nemočno… prepustila se je njegovemu objemu, ki jo je vedno znova varoval. Ki jo je dvakrat rešil. Prvič pred večnim suženjstvom in drugič pred posilstvom in gotovo smrtjo.

»Aleonora. Če imam koga rad si to ti. Če bi bilo za koga potrebno umreti, bi bila to ti.« je zašepetal v njeno uho. Stisnil jo je k sebi, še močneje. Začutil je njeno toplo kožo, njen vonj po… zelenem čaju? V vsakem primeru je dišala zelo lepo. Vonjal je njene sijoče, žametne lase, ki so se rahlo kodrali…

פפפפפפפ×

Isti dan, pod večer je Aleonora zasanjana prikorakala domov. Še dobro, da je bila sobota, in ni imela službe.

Liana in Morgie sta takoj opazili spremembo na njej. Zasanjane rjave oči in razmršene lase.

»O,« je bilo vse, kar je butasto izjavila svetlolaska, Morgie pa je že pripravila svoj monolog.

»Uhu, Alea, srečala si hudega tipa in se mu popolnoma predala, ne glede na posledice… Bila je najboljša noč in najbrž tudi edina noč tvojega življenja do sedaj. Sedaj moraš samo reči, da je to nekdo, ki ga poznam…«

Ampak dekle ju ni poslušalo. Nenadoma je skočilo na kavč in zavriskalo. »Ljubim ga!«

»O,« je zopet pristavila Liana svoj lonček, Morgie pa si ni mogla kaj.

»Torej je res?« je vprašala, naenkrat so jo bila sama ušesa in oči.

»Ja! Ljubim ga od vedno! In vedno ga bom! On je… božanski! Jaz… Oh… Bil je najbolj popoln dan mojega življenja… Oh…«

»Že v redu, že v redu,« je nepotrpežljivo zagodrnjala črnolaska. »Kako je temu modelu ime?« namrščila se je.

»Kako vendar?! Vrnil se je!«

Morgie se je še bolj namrščila, Liani pa se je počasi začelo dozdevati, kdo bi to lahko bil.

»Ne boš rekla da…?« je presenečeno izdavila, Morgie pa jo je dohitela.

»…Je bil to Mark Neelstin?«

»Ja!« je priznala Aleonora, potem pa si poveznila roki čez usta in oči, ter zardela. Kako ni mogla skrivnosti obdržati zase?!

»Tvoj brat?« je butasto vprašala Liana.

»Upam, da nisi noseča,« je bilo vse, kar je Morgie prišlo na pamet, preden je omedlela.

Aleonora je zgroženo pobuljila. »Na to pa nisem pomislila… Ojoj…«

»Je že v redu,« je blebetala Liana, ki je bila povsem neprisebna. »Mamica boš.«

»Nehaj ali… Ne nehaj!« se je nenadoma posvetilo še vedno očarani in zasanjani Aleonori. »Mamica bom! Imela bom njegovega otroka! Si misliš?!«

»Ni nujno da uspe že prvič,« jo je opomnila Liana ter sedla na kavč in strmela v nezavestno Morgie. »Morda pa obvlada tao.«

»Em… kaj pa je tao?« Morgie, ki se je spravila k sebi bi šla staviti glavo, da Aleonora nikoli ni in nikoli ne bo izgledala bolj butasto.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

»Ok, naredimo tole sceno bolj resno,« se je pol ure kasneje zbrala Morgie. »Kako sta se srečala? Vse mi povej!«

Aleonora ji je povedala, kako so jo na ulici napadli neznanci, kako sta pristala v postelji, itd. Ni pa omenila, da se je jokala, kot tudi ni omenila, da bi se pogovarjala.

»Veš, kako naju je skrbelo, ko te zvečer ni bilo domov?!« se je jezila Morgie. »Mislila sem, da so te napadli podložniki Grinwalda in ti kaj hudega storili…«

»…Ampak tvoj zasanjan izraz na obrazu ob vrnitvi domov naju je prepričal v nasprotno,« jo je dopolnila Liana.

Aleonora je zardela. Kako neverjetno prikupna je izgledala z rahlo rdečico na licih…

Nenadoma je pri vratih pozvonilo. »Odpreti grem,« je rekla Liana.

»Le kdo bi lahko bil?« je ugibala Morgie, bolj za šalo kot za res. »Hitro se napudraj. Ne moreš zardevati pred njim,« je potem hitro zašepetala nasvet. Hitro je vedela, kdo je, ker je Liana pri vratih utihnila. Potem pa je bilo slišati samo šibek in presenečen pozdrav (Liana najbrž ni vsega verjela Aleonori) in zapiranje vrat.

V sobo je vstopil dobri, stari Mark Neelstin. Morgie je naenkrat v očeh začutila solze. Aleonora se je samo nasmehnila. Črnolaska je skočila do Neelstina in ga objela.

»Mark, pogrešala sem te! Hudiča, kaj si počel tam?!« je napol jezno, napol veselo godrnjala. Nasmehnil se je.

»Obredi, kabala, črna magija…« je odvrnil. »Žrtvovanja živali in dojenčkov, pitje krvi. In Morgie, ne sprašuj, če lahko greš ti tja,« je že prebral njene misli, »ker žensk ne sprejemajo.«

Morgie je samo strmela vanj. »Pa tudi misli bereš.« bila je presenečena.

»Hvala ker si mi omenil, bratec. Upam, da mi jih prej nisi bral.« se je oglasila Alea. Odkimal je.

»Veš, da sem priden.«

»Aha. Potem se gremo obmetavat z blazinami.« se je oglasila Liana. »Boš kaj pil?«

»Ne, hvala, Liana. Samo staro prijateljico sem prišel pogledat. Pa…« je začel Mrlakenstein, a ga je Morgie prekinila.

»Alea pač ne zna vsega skrivati, tako da že vse vemo.«

Bil je presenečen. »Res? Kaj pa naj bi bilo to, kar veste?«

»Le kaj?« se je naredila neumno Morgie. »Zakaj z mano nisi nikoli počel tega?!« mu je očitala.

Ničesar ni rekel. Potem pa: »Kdo je predlagal obmetavanje z blazinami?«

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Bila je deset ura zvečer, ko so vsi štirje zadihano ležali na preprogi sredi dnevne. Obdajale so jih blazine.

»Punce… odšel bom. Morgie, pridi jutri zjutraj k meni. Nekaj zelo pomembnega ti imam za povedati.«

Vstal je, na hitro poljubil Aleonoro ter odhitel do vrat, ko ga je njen glas ustavil. »Od kje poznaš Grinwalda? Iz DarkShaduja?«

Ozrl se je k njim. Pokimal je. »Tam je bil. Dve leti sva bila skupaj. V isti sobi. Ogabno.«

»Precej odkrit si postal.« se je odločila črnolaska izkoristiti priložnost, »Le kaj sta počela skupaj v sobi?« perverzno se je nasmehnila.

Mrlakenstein se je nasmehnil nazaj. »Tisto, kar midva ne bova nikoli. Adijo punce.« In že ga ni bilo več. za sabo je pustil tri presenečene obraze.

»S-spala-a sta sku-upaj-j?!« je zajecljala Morgie. Aleonora je od šoka omedlela, Liana pa je zasanjano strmela v strop, posut z zvezdicami.

פפפפפפפ×

»Pa saj ti si zmešan! Aleonoro je včeraj kmalu pobralo! Ona pa njeno šibko srčece…« je godrnjala Morgie, naslednji dan, pri njemu. »Si mislil resno tisto z dojenčki, pitjem krvi, žrtvovanju živali? Aleonora je menila, da se zafrkavaš in da tako krut nikakor nisi.« Morgie naslednji dan zjutraj Marku nikakor ni pustila do besede. »Čeprav jaz verjamem da si, spoštovani Lord Mrlakenstein, Temni Gospodar.« pomolila mu je svojo roko. »Od nekdaj so mi bila všeč znamenja, ki si jih svojim tako imenovanim prijateljem vžigal na roko, ko smo še obiskovali akademijo.«

Pogledal je njeno roko. »Si prepričana?« je vprašal. Pokimala je. »Pridi potem, zvečer tja, kjer se zbiramo. Vtisnil ti bom znamenje. Ampak opozarjam te, da boli.«

»Jaz že vem, v kaj se spuščam, in kakšne bodo posledice. Mojster,« je hitro dodala. »Kako naj te sploh kličem sedaj? Temni Gospodar, Mojster, Lord Mrlakenstein…?«

»Vse to še pride, Morgie. Jaz sem potrpežljiv pri svojih načrtih. Najprej se bom zaposlil pri Dawcu&Klawcu za kakšen mesec. Potem pa… Začnem izvajati svoj načrt. Jaz sem potrpežljiv za razliko od Grinwalda, ki je hotel vse naenkrat. Nikoli se ne dobi vsega naenkrat. Sem vseeno mislil, da je kaj pobral iz svojega desetletnega šolanja. Ob naslednji priložnosti mu moram to omeniti…«

Na večer istega dne je Morgiana Malfoy dobila Temno Znamenje.

פפפפפפ×

Bolelo je in peklo kot bi Mark skušal v znamenje uliti kaj pekočega. Nevarnega, strupenega. Ko si je zvečer pestovala roko, obloženo z obkladki jo je zalotila Aleonora.

»Morgiana? Kaj počneš?« stopila je do njene postelje in sedla zraven.

»Pojdi proč, Aleonora.« je odrezala črnolaska.

»Si v redu?«

»Nisem, ampak bom v redu. Lahko noč.« jo je skušala čimprej odsloviti.

»Lahko pogledam?« je vprašala ter nežno potegnila njeno roko k sebi.

»POJDI PROČ, HUDIČA! NIMAŠ KAJ GLEDATI!« Morgiana je pobesnela. Iz ji hitro umaknila roko iz njenega prijema. Ob tem so ji obkladki popadali na tla in razkrilo se je Temno Znamenje.

»Kaj…?« njena prijateljica je ostala brez besed. »Kje si pa to staknila?!« ni počakala na odgovor, samo prijela se je za glavo. »Spet!«

Morgie se je prestrašila. »Alea, kaj je narobe?!«

»Nič… Zopet… Prebliski… Odstrani si to Znamenje! Prineslo bo nesrečo čarovništvu! Tisti, ki ti ga je naredil…« izgledalo je, kot, da je imela punca še nekaj za reči, a je raje utihnila. »Pozabi,« je zamrmrala. Njen glas je zvenel utrujeno. »Iti moram. Nočka.«

Morgie je še nekaj časa zmedeno strmela za njo. Upam, da se ji ne meša, je pomislila. Razen če… vidi prihodnost? Od tistih groznih travm? Mamine smrti pa umora starih staršev in očeta…?!

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Morgie je mislila pravilno. Aleonora je ležala na svoji postelji in se stresla v krčevitem joku.

To ne more biti res… Ta fant… Vse, kar si je želel je bila ljubezen. Biti ljubljen. Ona pa ga je odvračala. Z vsemi besedami in vsemi mislimi vse do takrat, ko je odšel in ko so ga spremenili za vedno, tam, v tisti od boga pozabljeni deželi. Tam, v tistem peklu. Ona je kriva za to, kar se bo zgodilo. Samo ona. Ona…

Res je. Vedno prizadenemo osebe, ki jih imamo radi. In to se ne bo spremenilo.

Nikoli…

Ona je to dobro vedela. Videla je v prihodnost.

Prihodnost brez trohice upanja, da ga spremeni.