Avtor: devilangel666
Kategorija: Splošne zgodbe
Opozorila: Ni opozoril
Oznaka: 17+
Kratka vsebina: »Mrlakenstein.« se je oglasil Grinwald, pozno zvečer, ko sta ležala na pogradu v majhni sobici. Črnolasec se je zazrl k njemu. »Pogrešaš normalno življenje? Pogrešaš kaj vsakodnevne užitke?« ga je odkrito vprašal. »Grinwald. Iskreno rečeno precej. Ampak tole tukaj…Me zabava. Ko se vrnem zopet tja, pa verjemi, zavijem v prvi bordel s dobrimi kurbami.« je malomarno izjavil Mrlakenstein. »Si se vprašal, kako boš zdržal osem let?« ga je vprašal Grinwald, s privzdignjeno obrvjo. Mrlakenstein se je živčno zasmejal. »Dobil si me, Grinwald. Kdo bi si mislil, da jaz nisem nič pomislil, kaj?«
Avtorjeva opomba: Ok... Zdej predvidevam da bo to to... Zgodba se lahko začne s tem poglavjem... Jo bom vleklaaa... :D Pa plis, komentarčke!!!
Chapter 4.: DarkShadu, Goodbye Hogwarts and Secrets
Leto dni pozneje, se je bližal konec njenega 7.letnika, ki ga je, kot vsako leto, preživela s prijateljicama Morgie in Liano (ki sta se, mimogrede, že davno pobotali in postali zopet prijateljici) in sošolci. Maturo je (kot vedno) opravila z I, postala je predsednica študentskega sveta… Dobro se je razumela z vsemi, njena Moon je dobila dva mladiča, oba je podarila najboljšima prijateljicama (seveda se je Moon s tem strinjala). A kljub vsemu ji je nekaj manjkalo. In tale neznani faktor je bil Mark Neelstin. Le kam neki je izginil? Med sedmimi in šestimi letniki Spolzgada je završalo, ko so se spomnili nanj. Pred kakim mesecem dni, ko so sedele ob jezeru, je Morgie omenila Aleonori nekaj o njemu.
»Alea… Ti je pisal kaj tvoj brat?« se je navidez brezbrižno pozanimala, ter skrivala napetost, ki je rasla v njej.
»Prosim? Mark? Ne… Samo voščilnico za božič in novo leto mi je poslal, pa nekaj za valentinovo.« najprej se je za hip zmedla, pogledala Morgie v stilu zakaj-te-pa-to-zanima, a je vendarle povedala.
»Hmm… Si mu poslala kaj nazaj?«
»Ja. Ampak Moon ga ni nikjer našla in mu ni mogla dostaviti.«
»Aha.«
Med njiju je legla neprijetna tišina, ki jo je prekinila Aleonora.
»Zakaj pa te to zanima?«
Morgie je zamrmrala nekaj, kar je bilo slišati kot 'Nebi o tem…' in sklonila glavo.
Aleonora jo je prijela za roke. »Morgie, veš, da mi lahko poveš. Se je Marku kaj zgodilo?« nenadoma jo je postalo strah. V skrbeh je bila za brata, čeprav se ga je bala srečati, ga pogledati v oči… vse odkar… vse od tistega dogodka pri jezeru… v jezeru…
»Ni to, Alea. Z njim je čisto vse v redu.« nenadoma je Morgejin glas postal hladen in trden. »Nočem govoriti o tem, res ne.«
»Poglej, pravico imam vedeti – kaj vi Spolzgadovci veste o njemu, kar jaz ne? Moj brat je, Morgie!« se je razburila Alea.
Morgie je počasi pokimala. In vstala. »Naj ti bo, Alea. Odšel je… Odšel je tja.«
Aleonora jo je debelo pogledala. »Odšel je kam?«
»Saj veš, tja…« Morgie je z glavo pomignila nekam proti severu. Aleonori še vedno ni bilo nič jasno.
Morgie je sklonila glavo. »Tja, kjer vladajo… sence.« je naposled tiho izustila.
Aleonora je otrpnila. Zenice so se ji zožale. Hlastala je za zrakom. Ni mogla verjeti. »Ne! To ne more biti…!«
»Misliš, da ti lažem?« je povsem mirno vprašala črnolaska. Aleonora je le zaprepadeno strmela vanjo in ni rekla ničesar. »Zakaj bi ti lagala?« je še vprašala. Alea je odkimala.
»Vem, da ne lažeš. Prijatelji si ne lažejo, kajne?« na ustnice ji je prilezel šibek nasmešek, ki je hitro zamrl. »Še vedno ne morem verjeti…« srce v prsih ji je utripalo kot noro.
»Je odšel takoj po šolanju?« se je še spomnila vprašati. Morgie je pokimala.
Aleonora, ki se je tresla ob misli na to, kje je njen polbrat, je vstala ter prijela Morgie za roko. »Pa vendar…« na ustnice ji je zaplesal nasmešek. »Pa vendar nisi tako zlobna kot on, Morgie.« je toplo in prijazno rekla. Morgie se je le skromno nasmehnila.
»Veš… Včasih si želim, da bi bila.« oči so se ji zalesketale, njen glas je bil poln hrepenenja po nečem… Odrinila je prijateljičino roko, se obrnila na petah in odšla proti gradu.
Alea je strmela za njo. Dobro je vedela zakaj si Morgie želi biti zlobna. Brez čustev. Ker v njeni družini ni tako, kot bi moralo biti… Njeni starši so bili manijaki, obsedeni s čisto krvjo, njen starejši brat je sploh ni prenesel in jo je prisrčno sovražil odkar je izvedel, da se druži z Aleonoro, tisto brezkrvnico, pa tisto ničvrednico Liano… Poleg vsega ni bila dovolj zlobna z vilinci in vsakemu je naravnost povedala, kar si misli. Morgie je bila črna ovca družine Malfoy. Čisto zares. Sploh pa je bila zadnjih nekaj dni čisto na dnu – postala je teta (njen brat in njegova žena sta dobila sina Luciusa) in niti na krst in zabavo ni bila povabljena, kar jo je zelo prizadelo. Čeprav tega ni kazala in ni hotela kazati.
פפפפפפפפפ×
Ko je tako razmišljala o dogodkih izpred nekaj tedni in strmela v ogenj, kij e gorel v kaminu, jo je prešinilo, da jutri zjutraj pravzaprav že odhajajo iz Bradavičarke, in da bo kmalu vsega konec… Vsega lepega, ki ji je dajalo 7 let sreče, zabave, novih poznanstev… Vse bo izginilo… Nenadoma jo je prevzel čuden občutek – kako je vsega lepega konec, ker se mora končati… Da se lahko novo začne. Pravilo narave.
Iz razmišljanja jo je zmotil Lianin glas. »O, tu si Alea. Jaz pa te iščem.« dekle se je ozrlo k Liani. »Zakaj se pa jočeš?« jo je butasto vprašala svetlolaska.
Aleonora je zamahnila z roko in se nasmehnila. »Razmišljam o… koncu. Kako je, ko bomo zapustile akademijo, in se ne bomo več vrnile… Kako so bila leta, ki sem jih preživela tukaj najlepša leta mojega življenja…« z roko si je obrisala solze. »Ampak vseeno je lepo nekaj končati, če imaš kraj, kamor se lahko vrneš. Če imaš nekaj, kar lahko kličeš dom.«
Liana je povesila oči, sedla zraven nje in jo objela. »Zopet te Mark muči, kaj? On, sirota brez staršev in doma…«
Aleonora ni rekla ničesar. Konec koncev je bila Liana tista, ki je natančno vedela, kaj misli. »Pridi, greva. Greva še zadnjič na sprehod okoli jezera, še zadnjič greva pogledati sipo in race. Še zadnjič se greva sprehoditi po parku…«
¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤
Črna magija, tema, obredi in temne skrivnosti antičnih mojstrov Kabale so bile vse, kar je Mark v zadnjem letu spoznaval v tako imenovani Deželi Senc, Senčnem Kraljestvu – DarkShadu. Krajše DS.
To je bil kraj na severu Rusije, v Sibiriji, bil je mrzel, a obenem topel. Bil je pod zemljo, kot nekakšen ogromen tempelj. Ljudje so se ga bali kot hudič križa. Kdor je odšel tja se ni več vrnil, če se pa je, ga niso več prepoznali. Postal je okruten, zloben. V njem je nekaj umrlo. A ni bilo veliko tistih, ki so odšli tja. Kdor je odšel se ni več vrnil, a tudi umrl ni. Lahko je postal eden izmed učiteljev, ki so posedovali znanje črne magije in kabale. Lahko pa je odšel skozi Prehod, v deželo večne groze, večnega telesnega življenja in razpadanja. Veliko srhljivih zgodbe je krožilo okoli tistega kraja, a če je katera izmed njih bila resnična, ni vedel nihče, razen tistih, ki so bili tam. In tistih, ki so tam sedaj.
Mark ni bil edini učenec. Poleg njega so bili še štirje. Trije od njih so bili starejši od črnolasca, veliko starejši. Eden izmed njih, Grinwald, je svoje šolanje, ki je trajalo 10 let, peljal h koncu. Počasi, vendar vztrajno.
Učitelji, sence, so jih učili vzdržljivosti v bojih, urokov črne magije, branja misli, telepatije, Kabale (poznavanje resnice o vsem, med drugim, da je 'vsak svoj bog in da je duša neuničljiva'), obredov žrtvovanja živali in dojenčkov, pitja njihove krvi…
O'Shein, glavni učitelj senca, Japonsko-Kitajskega porekla, ju je učil skupaj. »Mrlakenstein,« je rekel Marku (ki se je že odkar je prišel na DS, predstavljal s tem imenom), »veliko in hitro se učiš. Tvoje šolanje bom strnil na osem let.«
Mrlakenstein ni ničesar rekel. Tu so imeli glavno besedo učitelji, sence, katerih zakon je bil: 'Jaz govorim, ti poslušaš. Jaz ukazujem, ti ubogaš. Ugovorov ni. Kdor ugovarja je kaznovan.' Kazen je bila smrt. In ¾ učencev je bilo brezpogojno usmrčenih. Tistih, ki so bili šibki. Tisti, ki so bili sposobni ljubiti. Tistih neumnežev, izmečkov.
»Mrlakenstein.« se je oglasil Grinwald, pozno zvečer, ko sta ležala na pogradu v majhni sobici. Črnolasec se je zazrl k njemu. »Pogrešaš normalno življenje? Pogrešaš kaj vsakodnevne užitke?« ga je odkrito vprašal.
»Grinwald. Iskreno rečeno precej. Ampak tole tukaj… Me zabava. Ko se vrnem zopet tja, pa verjemi, zavijem v prvi bordel s dobrimi kurbami.« je malomarno izjavil Mrlakenstein.
»Si se vprašal, kako boš zdržal osem let?« ga je vprašal Grinwald, s privzdignjeno obrvjo.
Mrlakenstein se je živčno zasmejal. »Dobil si me, Grinwald. Kdo bi si mislil, da jaz nisem nič pomislil, kaj?«
»Ni ti treba misliti, verjemi.« ga je pogledal odrasel čarovnik. Prevalil se je na njegovo stran pograda. »Ne rabiva žensk za to, saj veš.« pomenljivo ga je pogledal, iz njegovih rjavih oči ni bilo za razbrati ničesar razen neustavljive želje po seksu.
Mark ga je odrinil. »Nisem peder.« je izpljunil besedo. On pa se je zasmejal.
»Ni ti treba biti… Misliš, da sem jaz peder? Ampak pomisli samo na tiste fante, ki sem jih, ker preprosto niso bili za sem…«
»Jaz ne spadam med tiste fante,« ga je osorno prekinil Mrlakenstein. »Jaz sem več kot vsi oni skupaj. Seksam pa raje z mačkami kot s tabo. Sedaj pa izgini iz moje postelje.«
»Tudi prav,« je povsem mirno rekel Grinwald. »To lahko mimogrede omenim učitelju, veš. To, da si me ti izrabil.«
Mark je nenadoma postal trd kot kamen. Ne more! Saj vendar… oh, ne! Znano je bilo, da je Grinwald mojster urokov za spreminjanje spomina. Kaj pa, če bo res on nasrkal? Umreti zagotovo ni bilo v njegovem načrtu.
¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤
Bilo je težko. Slovo od Bradavičarke namreč. Kot, da bi ji nekdo iz srca iztrgal velik del nje, njenega življenja. Lepih spominov…
»Vsak začetek ima svoj konec,« je modro pripomnila Liana, ko sta se kobacali na vlak. Vsaka z svojim kovčkom in vsaka z svojo kletko. Hitro sta po hodniku odšli do kupeja, ki jim ga je zasedla Morgie. Sedli sta k njej. In takoj opazili spremembo na črnolaski.
»Je kaj narobe, Morg?« jo je vprašala svetlolaska ter jo z roko objela okoli vratu in jo poljubila na lice.
Morgie Liani ni odgovorila. Zastrmela se je skozi okno. Vlak je spustil paro, ki je ustvarila zvok podoben troblji. Tam je bila Bradavičarka, neverjetno lepa v soju vzhajajočega sonca. »Nikoli je še nisem videla s tega profila, ob sončnem vzhodu.« je nenadoma spregovorila. Črnolaska je neumorno nadaljevala: »Nočem oditi. Grozno je. Naslednje leto zopet pridem…« nenadoma je bruhnila v jok. Morgiejini čustveni izlivi?! Morgiejin jok?! No, to je pa nekaj, česar se ne vidi vsak dan. Punci sta jo objeli, vsaka z svoje strani ravno, ko se je vlak začel pomikati.
Vedeli sta, predobro sta vedeli, zakaj je Morgie hotela biti na Bradavičarki. Ker ni prenesla svoje družine, niti misli nanjo. Psihično mučenje je bilo pri njih del vsakdana.
»Vse bo še v redu, Morg. Lahko prideš k meni.« je rekla Liana. »Razmišljam o nakupu stanovanja, a nimam dovolj denarja. Skupaj bi lahko zbrali dovolj za nakup uglednega stanovanja in odšli na študij naprej.« Morgie se ni odzvala.
»Lahko zberemo še več denarja z mojo pomočjo in vse tri živimo tam. Jaz ne morem ostati na Irski, konec koncev me čaka novembra še izpit iz izdejanjanja in udejanjanja.« se je oglasila še Alea.
»Super! Zmenjeno torej?« se je nasmehnila svetlolaska ter zasanjano pogledala k Morgie. »Nehaj jokati, Morg. Saj te imava radi.«
Črnolaska je posmrkala ter objela vsako posebej. »Kaj bi jaz brez vaju? Gotovo bi me starši poročili z kakim ogabnim čistokrvnim smrduhom…« ob misli na to ji je postalo slabo.
»Ampak – ne bodo te. Samo nekaj časa poskusi biti zlobna, toliko, da boš lahko svoje stvari prinesla 'na varno', torej – v naše skupno stanovanje, potem pa zbeži,« ji je svetovala Liana, in Morgie se je mogla strinjati z njo.
¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤
»Rada vaju imam,«je tri mesece kasneje zacvilila Morgie.
Imele so ugledno stanovanje v Londonu, nekaj ulic stran od Prečne, z štirimi sobami, dnevno, kuhinjo, shrambo, in dvema kopalnicama. Poleg tega tudi z teraso in dodatno sobo za razno šaro.
»Mi tudi tebe,« sta zacvilili dekleti in vse skupaj so se objele, ko se je Morgie pojavila pred njunim pragom.
Odšle so v dnevno sobo ter se počile na kavč. »Uspelo ti je, Morgie! Zelo sem vesela zate!« jo je Alea ponovno objela.
»Jaz tudi,« je Liana pristavila svoj lonček.
Morgie se je nasmehnila. »Če nebi bilo vaju… niti misliti nočem na to.« je tiho rekla. Potem pa hitro menjala temo. »Alea, kdaj imaš izpit iz udejanjanja?«
»Uf… Precej kmalu. Čez mesec dni. Takrat bom lahko končno obiskala sorodnike na Irski. Držite pesti, da mi uspe!«
Punci sta jo pomilovalno pogledali. Kljub vsej svoji bistrosti je Alea že dvakrat padla udejanjanje. Sicer je manjkalo za nekaj las, ampak – če ni vedno pustila nekaj las za sabo, bi lahko kaj hitro ostala brez.
פפפפפפ×
Mesec dni kasneje je bila Alea živčna kot še nikoli poprej. Kaj, če mi ne uspe? Dvom jo je mučil že dolgo časa. Po običajni poti je odšla na ministrstvo za čaranje – v tisto usmiljenja vredno ulico, skozi telefonsko govorilnico oz. dvigalo, vse do velike dvorane s fontano, ob kateri jo je čakal učitelj udejanjanja, skupaj z gručo drugih nerodnežev, ki so vedno znova padli izpit.
»Gospodična Riddle? Lepo, da ste zopet prišli. Je videti, da bi res naredili vse, samo, da bi naredili izpit. Kar pogumno,« toplo se ji je nasmehnil.
»Veste, sem precej vztrajna.« je skušala kar se da mirno reči, a ji ni uspelo najbolje.
»Pridite, fantje in dekleta,« učitelj jih je popeljal v sosednjo dvorano, pravzaprav je bila bolj sobana. Vsakega je poslal v svoj krog, začrtan na tleh, ter mu pokazal, kam se mora izdejanjiti.
»Kar počasi! Osredotočite se nase in na tisti krog, zakrožite s palico po zraku,« profesor je pokazal že dobro znan gib, »in pomislite nase v tistem krogu.«
Aleonora je naredila kot je svetoval, zaprla je oči, začutila ščemenje, a zgodilo se ni nič. Le kaj mi je? Odprla je oči. Še vedno je stala v istem krogu! Šele sedaj se je spomnila, da bi se morala osredotočiti na krog pred njo… XD
Ozrla se je okoli sebe. Obdajali so jo sami nesposobneži. Eden je ležal na tleh, ker je ostal brez noge, kije še vedno stala v prejšnjem krogu, drugi ni videl ničesar, ker je za sabo pustil oči, neka punca pa je za seboj pustila celo sramne dlake.
»Ohoho,« se je gromko zakrohotal učitelj deklini. »Nič veš nemarnega britja, kaj? Lahko greš, opravila si izpit, Cornelia.« se je pošalil, dekletu je bilo sprva grozno nerodno, a potem se je smejala tudi ona. Potem se je obrnil k Aleonori. »Aleonora? Še vedno stojiš na enem in istem mestu,« jo je opomnil.
»Kaj? Oh, ja… Ja, seveda! Se opravičujem, danes ni moj najboljši dan… Bom poskusila še enkrat.« je živčno napletala. Učitelj je stopil do nje, jo prijel za roko in pokazal gib palice in zapestja še enkrat.
»Pomembno je, da se sprostiš, ne smeš biti živčna. Zaokrožiš z roko po zraku, se osredotočiš na tisti krog in nase, potem pa POK! In si v drugem krogu.« je medtem razlagal.
Punca je globoko vdihnila, ter se skušala sprostiti. Osredotočila je svoje misli nase in na… na krog? Ne. Misli je niso ubogale, uhajale so ji drugam. Morda je bila to njena težava. Pomislila je na… Ne! Osredotočila se je na krog… krog, krog… ki ji je začel plesati pred očmi… zamahnila je s palico in pomislila na sebe, kako se nahaja v naslednjem krogu. POK! Že naslednji trenutek se je znašla meter naprej.
»Uspelo ti je, Alea! Čestitam, opravila si izpit!« Učitelj je bil navdušen. »Pa se je vendarle splačalo, mučenje, kaj?« nasmehnil se je.
»Uspelo mi je?« Aleonora sprva ni vedela, kaj se dogaja okoli nje. Potem so se barve zbistrile in bila je presenečena in srečna obenem.
»Tukaj imaš potrdilo,« učitelji ji je pod nos pomolil kos papirja.
»Hvala!« se ja zahvalila in pet sekund kasneje je vdrla skozi vrata stanovanja: »USPELO MI JE!!!« Morgie in Liana sta gledali premikajoče fotografije iz Lianinega otroštva, ko ju je zmotila Alea z svojim tuljenjem.
»Res? Sem pa že mislila, da boš zopet pogrnila,« je cinično pripomnila črnolaska, naslednji trenutek pa so vse tri končale prepletene v objemih na preprogi.
¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤
Bilo je kakega pol leta kasneje, ko je Grinwald odhajal. Mark ga je prisrčno sovražil. Sovražil je vse noči, ki sta jih prebila skupaj, sovražil je samo misel nanj. Izrabljala sta drug drugega, o, ja. Ampak on je prvi začel, ne Mark. Grinwald. V Marku pa je raslo sovraštvo, iz dneva v dan, vse večje in večje. Edina njegova želja je bila, da ubije Grinwalda. Da ga razmesari na koščke, potem ko mu izpije kri… ko mu iztrga srce iz prsi in mu ga zatlači v usta, da se bi prasec zadušil… Ampak ne. Ni smel. Zlato pravilo. Ne poškoduj svojega součenca med šolanjem na DarkShadu. Če ga prelomiš umreš. In smrt sploh ni bila več v njegovem načrtu.
»Uživaj, Mrlakenstein,« ga je prisrčno pozdravil. »Aja… Pa še majhno darilce za tvoj 19. rojstni dan te čaka na postelji. Pa oprosti, ker zamujam… am, mogoče pet mesecev?« zlobno se je zasmejal. »Upam, da se kdaj srečava tam… zunaj. Na svobodi. Tebi pa tole upanje močno odsvetujem.«
»Da ne bo ravno obratno,« je hladno, z mehkim glasom brez čustev, odvrnil Mark.
Grinwald se je sklonil k njemu. »V to močno dvomim.«
Mrlakenstein je prhnil. »Ne bo ti uspelo, Grin. Jaz bom postal edini pravi Mojster. Ti pa boš samo slab spomin, ko jaz zapustim DarkShad.«
Grinwald mu je že hotel nekaj reči, ko se je prikazal O'Shein. Tiho kot mačka, oprezno kot senca.
»Iz tega fanta,« položil je roko Mrlakensteinu na ramo, »ti povem, Grinwald, iz tega fanta bomo naredili vladarja.«
Grinwald se je spoštljivo priklonil O'Sheinu. »Kakor rečete, mojster moj.« Ni si mu drznil ugovarjati, čeprav bi starcu najraje pljunil v obraz in ga pomečkal…
»Lahko greš, Grinwald,« je rekel starec. »Pojdi in ne vračaj se.«
Grinwald se je obrnil na petah, ter odšel iz Vrhnje Dvorane, podobne templju, čez veliko stopnišče med sivim nebom in kamenjem in skalami, ki so obdajale vhod v tempelj. Odšel je po kamniti poti nazaj v svet. Nazaj v Anglijo, kjer je imel neporavnane račune z svojim bunkeljskim sošolcem, Henrikom Whiteom. Ampak najprej se mora povzpeti na oblast.
פפפפפפ×
O'Shein se je obrnil k črnolascu.
»Mrlakenstein, kaj? Bolj nadarjenega fanta od tebe še nisem srečal. Razmišljal sem, če bi skrajšal tvoje šolanje na pet let?«
Mark ni rekel ničesar.
»Da,« je zamišljeno ponovil O'Shein. »Pet let. Morda manj. Čas bo vse pokazal. Tvoji možgani vsrkujejo Kabalistično znanje in črno magijo kot goba vodo.«
Mrlakenstein se je spoštljivo priklonil, se obrnil na petah ter odšel. Sedaj je bil edini učenec na DarkShadu, trije starejši so bili uporabljeni v obredih žrtvovanja, ker je O'Shein menil, da so prešibki za vse znanje. DarkShad pa ni bil dežela, v kateri si lahko obstajal šibek ali dovolj močan. Ne. Bil je tempelj, kjer preživijo le tisti, ki so najmočnejši.
Ko je Mrlakenstein prišel v svojo sobo je nad posteljo zagledal mrtvo mačko, ki je bingljala na vrvi, obešena na vrv, iz zadnjice pa ji je kapljala kri. Takoj mu je postalo jasno, kaj je storil Grinwald mački. Prekleti psihopat!
¤×¤×¤×¤×¤×¤
Aleonora je ugibala, če si upa izdejanjiti k Henriku in njegovi ženi. Prijateljici sta sedeli ob njej ter jo že pet sekund opogumljali. Oz. sta mislili, da jo opogumljata. Nikakor ni delovalo.
»Pojdi že, obljubila si jim!« je zagodrnjala Morgie, ki jo je potrpljenje minilo.
»Aja, pa res sem jim!« se je spomnila Aleonora.
»Ja pa kaj hudiča ti je zadnje čase?! Obnašaš se tako… zmedeno!« je zagodrnjala črnolaska.
Aleonora se je prijela za glavo. »Ne vem. Čutim, da se bo zgodilo… nekaj strašnega.« Prijateljici sta jo pogledali.
»Kako to misliš – čutiš?« je vprašala Liana. Aleonora je skomignila.
»Grem k Henriku.« v naslednjem trenutku je ni bilo več.
»Uau. Kdo bi si mislil, da se je izdejanjila. Poglej, če ni za njo ostala kakšna dlaka ali noht.« je strupeno zagodrnjala črnolaska.
Aleonora se je znašla v sprejemnici hiše, ki ji je bila zelo domača, saj je v njej prebivala sedem let. Henrik in Sarah sta jo pričakala sedeč na stolih. Punca je objela vsakega posebej in sedla na stol nasproti njiju.
»In kako gre, Alea?« jo je vprašal stric.
»Uh, super! Položila sem izpit!« je veselo zaklicala.
»Pri osemnajstih letih bi bil že čas za to, ja.« jo je spomnil stric. »Sicer pa sem zelo ponosen nate – akademijo si končala z I.«
Aleonora se je skromno nasmehnila. Sem ni prišla za to, da bi se pogovarjali o tem, pač pa za to, da bi jim priznala nekaj, kar je skrivala že dve leti.
»Teta, stric. Kar vama bom povedala vaju bo mogoče malce pretreslo.« je začela. Ozrla sta se k njej.
»Povej, ljubica.« je rekla Sarah ter pobožala Luciferja.
»No… Ko sem odšla k očetu… On… On me je mučil, kar že vesta. No, in tam… tam sem spoznala nekoga. No, njega. Fanta, leto starejšega.« naredila je premor.
»In ugotovila, da si nesmrtno zaljubljena vanj?« je skušala biti romantična Sarah.
»Ne. On… on je moj brat.« je obotavljaje priznala.
Henrik je nenadoma skočil pokonci. »Kako praviš?! Je imel tvoj oče še kako žensko prej?!«
Aleonora je prikimala. »Neko Meropo. Rodila mu je sina in ga poimenovala po njem. Mark Neelstin.«
Henrik in Sarah sta bila osupla. »To ni mogoče. Ali pač? Kako si ga spoznala? Kje?«
Alea je sklonila glavo. »Že veliko časa prej, v šoli. Nisem vedela, da je moj polbrat.«
»Saj nista kaj… počela?!« je zaskrbljeno vprašal stric. Dekle je odkimalo.
»Ne. Samo hotela sem, da vesta. Mark me je rešil pred najinim očetom. Od takrat sva bila prijatelja, potem pa je odšel tja. Na sever.« Aleonora ni mogla več. Čustva, ki so se v njej nabirala dve leti so planila ven. Začela je jokati. »Tako me skrbi zanj… Niti pisem mi ne pošilja več… Jaz… Kaj pa, če so ga ubili, kaj pa če…?!«
Sarah jo je objela prek ramen. »Je že dobro, ljubica. Je že dobro. Gotovo je vse v redu z njim…«
»Iz njega so naredili golazen, pozabi nanj. Če je odšel tja ni vreden, da bi ga imela za brata,« je trdno odvrnil stric. »Verjemi mi, da ni.«
Aleonora ga je pogledal, žalostno z solznimi očmi. »Nočem.« je šepnila.
»Kaj pa hočeš?« jo je vprašala Sarah.
»Hočem, da se vrne.« je priznala punca. Zakopala je obraz v dlani. »Pogrešam ga.«
Na trojico je legla tišina. Henrik je nenadoma vrgel na mizo časopis. »Edini človek, ki se je vrnil od tam je sedaj na naslovnici časopisa. Umoril je tri ljudi, v tednu dni si je nabral ducat privržencev. Njegov vzpon na oblast se pričenja.«
Aleonora se je zazrla v časopis. Na naslovnici je bil rjavolas človek, visok, iz oči pa mu je sijala zloba, krutost in preračunljivost. »Grinwald?« je prebrala ime pod sliko. Potem se je prijela za glavo. In zaihtela. »Vse vas bo pobil… Še Luciferja!« histerično je zavreščala. »Prihaja!« ozrla se je po začudenih obrazih tete in strica. »PA KAJ ŠE ČAKATE? BEŽITE!«
»Aleonora! Je vse v redu s tabo?!« sta jo vprašala, vidno zaskrbljena.
»PREPOZNO JE, PREPOZNO!« Aleonora, ki je vstala in se držala za glavo se je sedaj zgrudila na stol. »Prihaja,« je šepnila.
Henrik je osuplo zazijal. »Je to…? Lahko vidiš, kaj se bo zgodilo…?«
»Kaj? Prihodnost?« Aleonora je bila zmedena. »Ne vem… začutila sem nekaj, kako se bliža in kar naenkrat preblisk…«
Nenadoma so vsi trije slišali hrup. »Kaj za…?!« je začel Henrik, a nenadoma so vhodna vrata zletela s tečajev in hodnik so preplavili uroki in moški glasovi, ki so se bližali sprejemnici.
»Pojdi, Aleonora! Zbeži!« je zavpil stric, Sarah pa je zavreščala, ko je videla v črno oblečene postave.
Aleonora se ni premaknila. Nenadoma je vedela, kaj bo sledilo… spomnila se je umiranja svojega očeta in dedka pa babice. In vedela je, kaj se bo zgodilo. Bilo je kot v počasnem posnetku.
Grinwald je zakričal, in eden izmed njegovih podložnikov je ubil Sarah, drugi pa mačko. Coprnik sam se je zlobno zarežal, ter naperil palico v strica, in zamrmral eno izmed kletev črne magije. Aleonora je zakričala, in že jo je hotel Grinwald ubiti, zakleti ali kakorkoli, ko se je izdejanila proč.
V zadnjem trenutku, je pomislila, ko se je znašla sredi svojega stanovanja, z grozo v očeh. Kakor v transu je odšla v svojo sobo na posteljo, ter poživljala najbolj grozljive dogodke prejšnjih dveh let.
Grinwald pa je jezno stal sredi sprejemnice Whiteovih, ter bolščal v mesto, kjer je izginilo dekle. »Najdite to dekle! Hočem jo zase!« je jezno zavpil, ter nagnal podložnike. Potem je sedel na stol ter se zazrl v Henrika, pripravljen na dolgo, vztrajno mučenje. Veliko ima za izvedeti.
Leto dni pozneje, se je bližal konec njenega 7.letnika, ki ga je, kot vsako leto, preživela s prijateljicama Morgie in Liano (ki sta se, mimogrede, že davno pobotali in postali zopet prijateljici) in sošolci. Maturo je (kot vedno) opravila z I, postala je predsednica študentskega sveta… Dobro se je razumela z vsemi, njena Moon je dobila dva mladiča, oba je podarila najboljšima prijateljicama (seveda se je Moon s tem strinjala). A kljub vsemu ji je nekaj manjkalo. In tale neznani faktor je bil Mark Neelstin. Le kam neki je izginil? Med sedmimi in šestimi letniki Spolzgada je završalo, ko so se spomnili nanj. Pred kakim mesecem dni, ko so sedele ob jezeru, je Morgie omenila Aleonori nekaj o njemu.
»Alea… Ti je pisal kaj tvoj brat?« se je navidez brezbrižno pozanimala, ter skrivala napetost, ki je rasla v njej.
»Prosim? Mark? Ne… Samo voščilnico za božič in novo leto mi je poslal, pa nekaj za valentinovo.« najprej se je za hip zmedla, pogledala Morgie v stilu zakaj-te-pa-to-zanima, a je vendarle povedala.
»Hmm… Si mu poslala kaj nazaj?«
»Ja. Ampak Moon ga ni nikjer našla in mu ni mogla dostaviti.«
»Aha.«
Med njiju je legla neprijetna tišina, ki jo je prekinila Aleonora.
»Zakaj pa te to zanima?«
Morgie je zamrmrala nekaj, kar je bilo slišati kot 'Nebi o tem…' in sklonila glavo.
Aleonora jo je prijela za roke. »Morgie, veš, da mi lahko poveš. Se je Marku kaj zgodilo?« nenadoma jo je postalo strah. V skrbeh je bila za brata, čeprav se ga je bala srečati, ga pogledati v oči… vse odkar… vse od tistega dogodka pri jezeru… v jezeru…
»Ni to, Alea. Z njim je čisto vse v redu.« nenadoma je Morgejin glas postal hladen in trden. »Nočem govoriti o tem, res ne.«
»Poglej, pravico imam vedeti – kaj vi Spolzgadovci veste o njemu, kar jaz ne? Moj brat je, Morgie!« se je razburila Alea.
Morgie je počasi pokimala. In vstala. »Naj ti bo, Alea. Odšel je… Odšel je tja.«
Aleonora jo je debelo pogledala. »Odšel je kam?«
»Saj veš, tja…« Morgie je z glavo pomignila nekam proti severu. Aleonori še vedno ni bilo nič jasno.
Morgie je sklonila glavo. »Tja, kjer vladajo… sence.« je naposled tiho izustila.
Aleonora je otrpnila. Zenice so se ji zožale. Hlastala je za zrakom. Ni mogla verjeti. »Ne! To ne more biti…!«
»Misliš, da ti lažem?« je povsem mirno vprašala črnolaska. Aleonora je le zaprepadeno strmela vanjo in ni rekla ničesar. »Zakaj bi ti lagala?« je še vprašala. Alea je odkimala.
»Vem, da ne lažeš. Prijatelji si ne lažejo, kajne?« na ustnice ji je prilezel šibek nasmešek, ki je hitro zamrl. »Še vedno ne morem verjeti…« srce v prsih ji je utripalo kot noro.
»Je odšel takoj po šolanju?« se je še spomnila vprašati. Morgie je pokimala.
Aleonora, ki se je tresla ob misli na to, kje je njen polbrat, je vstala ter prijela Morgie za roko. »Pa vendar…« na ustnice ji je zaplesal nasmešek. »Pa vendar nisi tako zlobna kot on, Morgie.« je toplo in prijazno rekla. Morgie se je le skromno nasmehnila.
»Veš… Včasih si želim, da bi bila.« oči so se ji zalesketale, njen glas je bil poln hrepenenja po nečem… Odrinila je prijateljičino roko, se obrnila na petah in odšla proti gradu.
Alea je strmela za njo. Dobro je vedela zakaj si Morgie želi biti zlobna. Brez čustev. Ker v njeni družini ni tako, kot bi moralo biti… Njeni starši so bili manijaki, obsedeni s čisto krvjo, njen starejši brat je sploh ni prenesel in jo je prisrčno sovražil odkar je izvedel, da se druži z Aleonoro, tisto brezkrvnico, pa tisto ničvrednico Liano… Poleg vsega ni bila dovolj zlobna z vilinci in vsakemu je naravnost povedala, kar si misli. Morgie je bila črna ovca družine Malfoy. Čisto zares. Sploh pa je bila zadnjih nekaj dni čisto na dnu – postala je teta (njen brat in njegova žena sta dobila sina Luciusa) in niti na krst in zabavo ni bila povabljena, kar jo je zelo prizadelo. Čeprav tega ni kazala in ni hotela kazati.
פפפפפפפפפ×
Ko je tako razmišljala o dogodkih izpred nekaj tedni in strmela v ogenj, kij e gorel v kaminu, jo je prešinilo, da jutri zjutraj pravzaprav že odhajajo iz Bradavičarke, in da bo kmalu vsega konec… Vsega lepega, ki ji je dajalo 7 let sreče, zabave, novih poznanstev… Vse bo izginilo… Nenadoma jo je prevzel čuden občutek – kako je vsega lepega konec, ker se mora končati… Da se lahko novo začne. Pravilo narave.
Iz razmišljanja jo je zmotil Lianin glas. »O, tu si Alea. Jaz pa te iščem.« dekle se je ozrlo k Liani. »Zakaj se pa jočeš?« jo je butasto vprašala svetlolaska.
Aleonora je zamahnila z roko in se nasmehnila. »Razmišljam o… koncu. Kako je, ko bomo zapustile akademijo, in se ne bomo več vrnile… Kako so bila leta, ki sem jih preživela tukaj najlepša leta mojega življenja…« z roko si je obrisala solze. »Ampak vseeno je lepo nekaj končati, če imaš kraj, kamor se lahko vrneš. Če imaš nekaj, kar lahko kličeš dom.«
Liana je povesila oči, sedla zraven nje in jo objela. »Zopet te Mark muči, kaj? On, sirota brez staršev in doma…«
Aleonora ni rekla ničesar. Konec koncev je bila Liana tista, ki je natančno vedela, kaj misli. »Pridi, greva. Greva še zadnjič na sprehod okoli jezera, še zadnjič greva pogledati sipo in race. Še zadnjič se greva sprehoditi po parku…«
¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤
Črna magija, tema, obredi in temne skrivnosti antičnih mojstrov Kabale so bile vse, kar je Mark v zadnjem letu spoznaval v tako imenovani Deželi Senc, Senčnem Kraljestvu – DarkShadu. Krajše DS.
To je bil kraj na severu Rusije, v Sibiriji, bil je mrzel, a obenem topel. Bil je pod zemljo, kot nekakšen ogromen tempelj. Ljudje so se ga bali kot hudič križa. Kdor je odšel tja se ni več vrnil, če se pa je, ga niso več prepoznali. Postal je okruten, zloben. V njem je nekaj umrlo. A ni bilo veliko tistih, ki so odšli tja. Kdor je odšel se ni več vrnil, a tudi umrl ni. Lahko je postal eden izmed učiteljev, ki so posedovali znanje črne magije in kabale. Lahko pa je odšel skozi Prehod, v deželo večne groze, večnega telesnega življenja in razpadanja. Veliko srhljivih zgodbe je krožilo okoli tistega kraja, a če je katera izmed njih bila resnična, ni vedel nihče, razen tistih, ki so bili tam. In tistih, ki so tam sedaj.
Mark ni bil edini učenec. Poleg njega so bili še štirje. Trije od njih so bili starejši od črnolasca, veliko starejši. Eden izmed njih, Grinwald, je svoje šolanje, ki je trajalo 10 let, peljal h koncu. Počasi, vendar vztrajno.
Učitelji, sence, so jih učili vzdržljivosti v bojih, urokov črne magije, branja misli, telepatije, Kabale (poznavanje resnice o vsem, med drugim, da je 'vsak svoj bog in da je duša neuničljiva'), obredov žrtvovanja živali in dojenčkov, pitja njihove krvi…
O'Shein, glavni učitelj senca, Japonsko-Kitajskega porekla, ju je učil skupaj. »Mrlakenstein,« je rekel Marku (ki se je že odkar je prišel na DS, predstavljal s tem imenom), »veliko in hitro se učiš. Tvoje šolanje bom strnil na osem let.«
Mrlakenstein ni ničesar rekel. Tu so imeli glavno besedo učitelji, sence, katerih zakon je bil: 'Jaz govorim, ti poslušaš. Jaz ukazujem, ti ubogaš. Ugovorov ni. Kdor ugovarja je kaznovan.' Kazen je bila smrt. In ¾ učencev je bilo brezpogojno usmrčenih. Tistih, ki so bili šibki. Tisti, ki so bili sposobni ljubiti. Tistih neumnežev, izmečkov.
»Mrlakenstein.« se je oglasil Grinwald, pozno zvečer, ko sta ležala na pogradu v majhni sobici. Črnolasec se je zazrl k njemu. »Pogrešaš normalno življenje? Pogrešaš kaj vsakodnevne užitke?« ga je odkrito vprašal.
»Grinwald. Iskreno rečeno precej. Ampak tole tukaj… Me zabava. Ko se vrnem zopet tja, pa verjemi, zavijem v prvi bordel s dobrimi kurbami.« je malomarno izjavil Mrlakenstein.
»Si se vprašal, kako boš zdržal osem let?« ga je vprašal Grinwald, s privzdignjeno obrvjo.
Mrlakenstein se je živčno zasmejal. »Dobil si me, Grinwald. Kdo bi si mislil, da jaz nisem nič pomislil, kaj?«
»Ni ti treba misliti, verjemi.« ga je pogledal odrasel čarovnik. Prevalil se je na njegovo stran pograda. »Ne rabiva žensk za to, saj veš.« pomenljivo ga je pogledal, iz njegovih rjavih oči ni bilo za razbrati ničesar razen neustavljive želje po seksu.
Mark ga je odrinil. »Nisem peder.« je izpljunil besedo. On pa se je zasmejal.
»Ni ti treba biti… Misliš, da sem jaz peder? Ampak pomisli samo na tiste fante, ki sem jih, ker preprosto niso bili za sem…«
»Jaz ne spadam med tiste fante,« ga je osorno prekinil Mrlakenstein. »Jaz sem več kot vsi oni skupaj. Seksam pa raje z mačkami kot s tabo. Sedaj pa izgini iz moje postelje.«
»Tudi prav,« je povsem mirno rekel Grinwald. »To lahko mimogrede omenim učitelju, veš. To, da si me ti izrabil.«
Mark je nenadoma postal trd kot kamen. Ne more! Saj vendar… oh, ne! Znano je bilo, da je Grinwald mojster urokov za spreminjanje spomina. Kaj pa, če bo res on nasrkal? Umreti zagotovo ni bilo v njegovem načrtu.
¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤
Bilo je težko. Slovo od Bradavičarke namreč. Kot, da bi ji nekdo iz srca iztrgal velik del nje, njenega življenja. Lepih spominov…
»Vsak začetek ima svoj konec,« je modro pripomnila Liana, ko sta se kobacali na vlak. Vsaka z svojim kovčkom in vsaka z svojo kletko. Hitro sta po hodniku odšli do kupeja, ki jim ga je zasedla Morgie. Sedli sta k njej. In takoj opazili spremembo na črnolaski.
»Je kaj narobe, Morg?« jo je vprašala svetlolaska ter jo z roko objela okoli vratu in jo poljubila na lice.
Morgie Liani ni odgovorila. Zastrmela se je skozi okno. Vlak je spustil paro, ki je ustvarila zvok podoben troblji. Tam je bila Bradavičarka, neverjetno lepa v soju vzhajajočega sonca. »Nikoli je še nisem videla s tega profila, ob sončnem vzhodu.« je nenadoma spregovorila. Črnolaska je neumorno nadaljevala: »Nočem oditi. Grozno je. Naslednje leto zopet pridem…« nenadoma je bruhnila v jok. Morgiejini čustveni izlivi?! Morgiejin jok?! No, to je pa nekaj, česar se ne vidi vsak dan. Punci sta jo objeli, vsaka z svoje strani ravno, ko se je vlak začel pomikati.
Vedeli sta, predobro sta vedeli, zakaj je Morgie hotela biti na Bradavičarki. Ker ni prenesla svoje družine, niti misli nanjo. Psihično mučenje je bilo pri njih del vsakdana.
»Vse bo še v redu, Morg. Lahko prideš k meni.« je rekla Liana. »Razmišljam o nakupu stanovanja, a nimam dovolj denarja. Skupaj bi lahko zbrali dovolj za nakup uglednega stanovanja in odšli na študij naprej.« Morgie se ni odzvala.
»Lahko zberemo še več denarja z mojo pomočjo in vse tri živimo tam. Jaz ne morem ostati na Irski, konec koncev me čaka novembra še izpit iz izdejanjanja in udejanjanja.« se je oglasila še Alea.
»Super! Zmenjeno torej?« se je nasmehnila svetlolaska ter zasanjano pogledala k Morgie. »Nehaj jokati, Morg. Saj te imava radi.«
Črnolaska je posmrkala ter objela vsako posebej. »Kaj bi jaz brez vaju? Gotovo bi me starši poročili z kakim ogabnim čistokrvnim smrduhom…« ob misli na to ji je postalo slabo.
»Ampak – ne bodo te. Samo nekaj časa poskusi biti zlobna, toliko, da boš lahko svoje stvari prinesla 'na varno', torej – v naše skupno stanovanje, potem pa zbeži,« ji je svetovala Liana, in Morgie se je mogla strinjati z njo.
¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤
»Rada vaju imam,«je tri mesece kasneje zacvilila Morgie.
Imele so ugledno stanovanje v Londonu, nekaj ulic stran od Prečne, z štirimi sobami, dnevno, kuhinjo, shrambo, in dvema kopalnicama. Poleg tega tudi z teraso in dodatno sobo za razno šaro.
»Mi tudi tebe,« sta zacvilili dekleti in vse skupaj so se objele, ko se je Morgie pojavila pred njunim pragom.
Odšle so v dnevno sobo ter se počile na kavč. »Uspelo ti je, Morgie! Zelo sem vesela zate!« jo je Alea ponovno objela.
»Jaz tudi,« je Liana pristavila svoj lonček.
Morgie se je nasmehnila. »Če nebi bilo vaju… niti misliti nočem na to.« je tiho rekla. Potem pa hitro menjala temo. »Alea, kdaj imaš izpit iz udejanjanja?«
»Uf… Precej kmalu. Čez mesec dni. Takrat bom lahko končno obiskala sorodnike na Irski. Držite pesti, da mi uspe!«
Punci sta jo pomilovalno pogledali. Kljub vsej svoji bistrosti je Alea že dvakrat padla udejanjanje. Sicer je manjkalo za nekaj las, ampak – če ni vedno pustila nekaj las za sabo, bi lahko kaj hitro ostala brez.
פפפפפפ×
Mesec dni kasneje je bila Alea živčna kot še nikoli poprej. Kaj, če mi ne uspe? Dvom jo je mučil že dolgo časa. Po običajni poti je odšla na ministrstvo za čaranje – v tisto usmiljenja vredno ulico, skozi telefonsko govorilnico oz. dvigalo, vse do velike dvorane s fontano, ob kateri jo je čakal učitelj udejanjanja, skupaj z gručo drugih nerodnežev, ki so vedno znova padli izpit.
»Gospodična Riddle? Lepo, da ste zopet prišli. Je videti, da bi res naredili vse, samo, da bi naredili izpit. Kar pogumno,« toplo se ji je nasmehnil.
»Veste, sem precej vztrajna.« je skušala kar se da mirno reči, a ji ni uspelo najbolje.
»Pridite, fantje in dekleta,« učitelj jih je popeljal v sosednjo dvorano, pravzaprav je bila bolj sobana. Vsakega je poslal v svoj krog, začrtan na tleh, ter mu pokazal, kam se mora izdejanjiti.
»Kar počasi! Osredotočite se nase in na tisti krog, zakrožite s palico po zraku,« profesor je pokazal že dobro znan gib, »in pomislite nase v tistem krogu.«
Aleonora je naredila kot je svetoval, zaprla je oči, začutila ščemenje, a zgodilo se ni nič. Le kaj mi je? Odprla je oči. Še vedno je stala v istem krogu! Šele sedaj se je spomnila, da bi se morala osredotočiti na krog pred njo… XD
Ozrla se je okoli sebe. Obdajali so jo sami nesposobneži. Eden je ležal na tleh, ker je ostal brez noge, kije še vedno stala v prejšnjem krogu, drugi ni videl ničesar, ker je za sabo pustil oči, neka punca pa je za seboj pustila celo sramne dlake.
»Ohoho,« se je gromko zakrohotal učitelj deklini. »Nič veš nemarnega britja, kaj? Lahko greš, opravila si izpit, Cornelia.« se je pošalil, dekletu je bilo sprva grozno nerodno, a potem se je smejala tudi ona. Potem se je obrnil k Aleonori. »Aleonora? Še vedno stojiš na enem in istem mestu,« jo je opomnil.
»Kaj? Oh, ja… Ja, seveda! Se opravičujem, danes ni moj najboljši dan… Bom poskusila še enkrat.« je živčno napletala. Učitelj je stopil do nje, jo prijel za roko in pokazal gib palice in zapestja še enkrat.
»Pomembno je, da se sprostiš, ne smeš biti živčna. Zaokrožiš z roko po zraku, se osredotočiš na tisti krog in nase, potem pa POK! In si v drugem krogu.« je medtem razlagal.
Punca je globoko vdihnila, ter se skušala sprostiti. Osredotočila je svoje misli nase in na… na krog? Ne. Misli je niso ubogale, uhajale so ji drugam. Morda je bila to njena težava. Pomislila je na… Ne! Osredotočila se je na krog… krog, krog… ki ji je začel plesati pred očmi… zamahnila je s palico in pomislila na sebe, kako se nahaja v naslednjem krogu. POK! Že naslednji trenutek se je znašla meter naprej.
»Uspelo ti je, Alea! Čestitam, opravila si izpit!« Učitelj je bil navdušen. »Pa se je vendarle splačalo, mučenje, kaj?« nasmehnil se je.
»Uspelo mi je?« Aleonora sprva ni vedela, kaj se dogaja okoli nje. Potem so se barve zbistrile in bila je presenečena in srečna obenem.
»Tukaj imaš potrdilo,« učitelji ji je pod nos pomolil kos papirja.
»Hvala!« se ja zahvalila in pet sekund kasneje je vdrla skozi vrata stanovanja: »USPELO MI JE!!!« Morgie in Liana sta gledali premikajoče fotografije iz Lianinega otroštva, ko ju je zmotila Alea z svojim tuljenjem.
»Res? Sem pa že mislila, da boš zopet pogrnila,« je cinično pripomnila črnolaska, naslednji trenutek pa so vse tri končale prepletene v objemih na preprogi.
¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤
Bilo je kakega pol leta kasneje, ko je Grinwald odhajal. Mark ga je prisrčno sovražil. Sovražil je vse noči, ki sta jih prebila skupaj, sovražil je samo misel nanj. Izrabljala sta drug drugega, o, ja. Ampak on je prvi začel, ne Mark. Grinwald. V Marku pa je raslo sovraštvo, iz dneva v dan, vse večje in večje. Edina njegova želja je bila, da ubije Grinwalda. Da ga razmesari na koščke, potem ko mu izpije kri… ko mu iztrga srce iz prsi in mu ga zatlači v usta, da se bi prasec zadušil… Ampak ne. Ni smel. Zlato pravilo. Ne poškoduj svojega součenca med šolanjem na DarkShadu. Če ga prelomiš umreš. In smrt sploh ni bila več v njegovem načrtu.
»Uživaj, Mrlakenstein,« ga je prisrčno pozdravil. »Aja… Pa še majhno darilce za tvoj 19. rojstni dan te čaka na postelji. Pa oprosti, ker zamujam… am, mogoče pet mesecev?« zlobno se je zasmejal. »Upam, da se kdaj srečava tam… zunaj. Na svobodi. Tebi pa tole upanje močno odsvetujem.«
»Da ne bo ravno obratno,« je hladno, z mehkim glasom brez čustev, odvrnil Mark.
Grinwald se je sklonil k njemu. »V to močno dvomim.«
Mrlakenstein je prhnil. »Ne bo ti uspelo, Grin. Jaz bom postal edini pravi Mojster. Ti pa boš samo slab spomin, ko jaz zapustim DarkShad.«
Grinwald mu je že hotel nekaj reči, ko se je prikazal O'Shein. Tiho kot mačka, oprezno kot senca.
»Iz tega fanta,« položil je roko Mrlakensteinu na ramo, »ti povem, Grinwald, iz tega fanta bomo naredili vladarja.«
Grinwald se je spoštljivo priklonil O'Sheinu. »Kakor rečete, mojster moj.« Ni si mu drznil ugovarjati, čeprav bi starcu najraje pljunil v obraz in ga pomečkal…
»Lahko greš, Grinwald,« je rekel starec. »Pojdi in ne vračaj se.«
Grinwald se je obrnil na petah, ter odšel iz Vrhnje Dvorane, podobne templju, čez veliko stopnišče med sivim nebom in kamenjem in skalami, ki so obdajale vhod v tempelj. Odšel je po kamniti poti nazaj v svet. Nazaj v Anglijo, kjer je imel neporavnane račune z svojim bunkeljskim sošolcem, Henrikom Whiteom. Ampak najprej se mora povzpeti na oblast.
פפפפפפ×
O'Shein se je obrnil k črnolascu.
»Mrlakenstein, kaj? Bolj nadarjenega fanta od tebe še nisem srečal. Razmišljal sem, če bi skrajšal tvoje šolanje na pet let?«
Mark ni rekel ničesar.
»Da,« je zamišljeno ponovil O'Shein. »Pet let. Morda manj. Čas bo vse pokazal. Tvoji možgani vsrkujejo Kabalistično znanje in črno magijo kot goba vodo.«
Mrlakenstein se je spoštljivo priklonil, se obrnil na petah ter odšel. Sedaj je bil edini učenec na DarkShadu, trije starejši so bili uporabljeni v obredih žrtvovanja, ker je O'Shein menil, da so prešibki za vse znanje. DarkShad pa ni bil dežela, v kateri si lahko obstajal šibek ali dovolj močan. Ne. Bil je tempelj, kjer preživijo le tisti, ki so najmočnejši.
Ko je Mrlakenstein prišel v svojo sobo je nad posteljo zagledal mrtvo mačko, ki je bingljala na vrvi, obešena na vrv, iz zadnjice pa ji je kapljala kri. Takoj mu je postalo jasno, kaj je storil Grinwald mački. Prekleti psihopat!
¤×¤×¤×¤×¤×¤
Aleonora je ugibala, če si upa izdejanjiti k Henriku in njegovi ženi. Prijateljici sta sedeli ob njej ter jo že pet sekund opogumljali. Oz. sta mislili, da jo opogumljata. Nikakor ni delovalo.
»Pojdi že, obljubila si jim!« je zagodrnjala Morgie, ki jo je potrpljenje minilo.
»Aja, pa res sem jim!« se je spomnila Aleonora.
»Ja pa kaj hudiča ti je zadnje čase?! Obnašaš se tako… zmedeno!« je zagodrnjala črnolaska.
Aleonora se je prijela za glavo. »Ne vem. Čutim, da se bo zgodilo… nekaj strašnega.« Prijateljici sta jo pogledali.
»Kako to misliš – čutiš?« je vprašala Liana. Aleonora je skomignila.
»Grem k Henriku.« v naslednjem trenutku je ni bilo več.
»Uau. Kdo bi si mislil, da se je izdejanjila. Poglej, če ni za njo ostala kakšna dlaka ali noht.« je strupeno zagodrnjala črnolaska.
Aleonora se je znašla v sprejemnici hiše, ki ji je bila zelo domača, saj je v njej prebivala sedem let. Henrik in Sarah sta jo pričakala sedeč na stolih. Punca je objela vsakega posebej in sedla na stol nasproti njiju.
»In kako gre, Alea?« jo je vprašal stric.
»Uh, super! Položila sem izpit!« je veselo zaklicala.
»Pri osemnajstih letih bi bil že čas za to, ja.« jo je spomnil stric. »Sicer pa sem zelo ponosen nate – akademijo si končala z I.«
Aleonora se je skromno nasmehnila. Sem ni prišla za to, da bi se pogovarjali o tem, pač pa za to, da bi jim priznala nekaj, kar je skrivala že dve leti.
»Teta, stric. Kar vama bom povedala vaju bo mogoče malce pretreslo.« je začela. Ozrla sta se k njej.
»Povej, ljubica.« je rekla Sarah ter pobožala Luciferja.
»No… Ko sem odšla k očetu… On… On me je mučil, kar že vesta. No, in tam… tam sem spoznala nekoga. No, njega. Fanta, leto starejšega.« naredila je premor.
»In ugotovila, da si nesmrtno zaljubljena vanj?« je skušala biti romantična Sarah.
»Ne. On… on je moj brat.« je obotavljaje priznala.
Henrik je nenadoma skočil pokonci. »Kako praviš?! Je imel tvoj oče še kako žensko prej?!«
Aleonora je prikimala. »Neko Meropo. Rodila mu je sina in ga poimenovala po njem. Mark Neelstin.«
Henrik in Sarah sta bila osupla. »To ni mogoče. Ali pač? Kako si ga spoznala? Kje?«
Alea je sklonila glavo. »Že veliko časa prej, v šoli. Nisem vedela, da je moj polbrat.«
»Saj nista kaj… počela?!« je zaskrbljeno vprašal stric. Dekle je odkimalo.
»Ne. Samo hotela sem, da vesta. Mark me je rešil pred najinim očetom. Od takrat sva bila prijatelja, potem pa je odšel tja. Na sever.« Aleonora ni mogla več. Čustva, ki so se v njej nabirala dve leti so planila ven. Začela je jokati. »Tako me skrbi zanj… Niti pisem mi ne pošilja več… Jaz… Kaj pa, če so ga ubili, kaj pa če…?!«
Sarah jo je objela prek ramen. »Je že dobro, ljubica. Je že dobro. Gotovo je vse v redu z njim…«
»Iz njega so naredili golazen, pozabi nanj. Če je odšel tja ni vreden, da bi ga imela za brata,« je trdno odvrnil stric. »Verjemi mi, da ni.«
Aleonora ga je pogledal, žalostno z solznimi očmi. »Nočem.« je šepnila.
»Kaj pa hočeš?« jo je vprašala Sarah.
»Hočem, da se vrne.« je priznala punca. Zakopala je obraz v dlani. »Pogrešam ga.«
Na trojico je legla tišina. Henrik je nenadoma vrgel na mizo časopis. »Edini človek, ki se je vrnil od tam je sedaj na naslovnici časopisa. Umoril je tri ljudi, v tednu dni si je nabral ducat privržencev. Njegov vzpon na oblast se pričenja.«
Aleonora se je zazrla v časopis. Na naslovnici je bil rjavolas človek, visok, iz oči pa mu je sijala zloba, krutost in preračunljivost. »Grinwald?« je prebrala ime pod sliko. Potem se je prijela za glavo. In zaihtela. »Vse vas bo pobil… Še Luciferja!« histerično je zavreščala. »Prihaja!« ozrla se je po začudenih obrazih tete in strica. »PA KAJ ŠE ČAKATE? BEŽITE!«
»Aleonora! Je vse v redu s tabo?!« sta jo vprašala, vidno zaskrbljena.
»PREPOZNO JE, PREPOZNO!« Aleonora, ki je vstala in se držala za glavo se je sedaj zgrudila na stol. »Prihaja,« je šepnila.
Henrik je osuplo zazijal. »Je to…? Lahko vidiš, kaj se bo zgodilo…?«
»Kaj? Prihodnost?« Aleonora je bila zmedena. »Ne vem… začutila sem nekaj, kako se bliža in kar naenkrat preblisk…«
Nenadoma so vsi trije slišali hrup. »Kaj za…?!« je začel Henrik, a nenadoma so vhodna vrata zletela s tečajev in hodnik so preplavili uroki in moški glasovi, ki so se bližali sprejemnici.
»Pojdi, Aleonora! Zbeži!« je zavpil stric, Sarah pa je zavreščala, ko je videla v črno oblečene postave.
Aleonora se ni premaknila. Nenadoma je vedela, kaj bo sledilo… spomnila se je umiranja svojega očeta in dedka pa babice. In vedela je, kaj se bo zgodilo. Bilo je kot v počasnem posnetku.
Grinwald je zakričal, in eden izmed njegovih podložnikov je ubil Sarah, drugi pa mačko. Coprnik sam se je zlobno zarežal, ter naperil palico v strica, in zamrmral eno izmed kletev črne magije. Aleonora je zakričala, in že jo je hotel Grinwald ubiti, zakleti ali kakorkoli, ko se je izdejanila proč.
V zadnjem trenutku, je pomislila, ko se je znašla sredi svojega stanovanja, z grozo v očeh. Kakor v transu je odšla v svojo sobo na posteljo, ter poživljala najbolj grozljive dogodke prejšnjih dveh let.
Grinwald pa je jezno stal sredi sprejemnice Whiteovih, ter bolščal v mesto, kjer je izginilo dekle. »Najdite to dekle! Hočem jo zase!« je jezno zavpil, ter nagnal podložnike. Potem je sedel na stol ter se zazrl v Henrika, pripravljen na dolgo, vztrajno mučenje. Veliko ima za izvedeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar