Fallin' with every step 2

Upam da je bilo s prejšnjim poglavjem vse uredu. Dala sem normalne črke tudi za tiste ki slabše vidijo, saj je tukaj majhna pisava zares majhna. Upam da vam je uredu. Bom pa probala vsak dan ko bom za računalnikom uploadati eno zgodbo. Upam. Prosim vas tudi da mi pustite kakšen komentar (pišete jih lahko vsi, tudi tisti ki niste prijavljeni v ta sistem.! Sem to dopustila zanalašč.!) :) :)

Fallin' With Every Step


Avtor: devilangel666
Kategorija: Splošne zgodbe
Opozorila: Ni opozoril
Oznaka: 17+
Kratka vsebina: Alea je stala ob jezeru in opazovala sipo, ko je okoli pasu začutila par rok. »No, sedaj jo vidiš,« je rekla, kot, da se ne bi nič zgodilo (glede Neelstinovih rok okoli njenega pasu). »Ja, res je velika.« ji je zašepetal v uho. »Bi morda rada videla kaj drugega razen sipe?« »Me nadlegujete, gospodič Neelstin?« je izzivalno vprašala. »Odvisno, kako boste vi tole vzeli, gospodična,« je zopet zašepetal, ter ji z ustnicami zdrsnil po vratu. Zatrepetala je.
Avtorjeva opomba: Oh in sploh! Moje 2. poglavje..^^ P.S.: Ne pozabit komentirat! Vaši komentarji mi dajejo zagon za pisanje :P

Chapter 2.: Tom Riddle and Murder Within

Bila je presenečena. On pa je samo stal tam na pokopališču, nekaj korakov proč od nje in jo gledal. Minilo je nekaj minut v popolni tišino, ki jo je naposled le prekinila.

» Oči … Kaj počneš tukaj?« je vprašala. Beseda 'oči' je iz jenih ust nenadoma zazvenela tuje. Kot, da ne bi vedela, kaj je to.

»Prišel sem na grob moje žene,« je naravnost povedal. V njegovem glasu, ki je bil trd in hladen kot ponavadi, ni bilo nič sočutja.

»Nagnal si naju.« ga je opomnila hči.

»Nagnal sem tebe, da ne bo pomote. Če je ona hotela s tabo je bila pač to njena stvar. Izbrala si je navadno nesnago namesto svojega uglednega moža.« se je zaničljivo namrdnil.

Aleonora ni vedela, kako naj se odzove na to. »Pa vendar… Vendar sem tvoja hči.« se je po nekaj trenutkih molka izrazila.

Njen oče je pobesnel. »Ne drzni si, nikoli več si ne drzni mene imenovati za svojega očeta! Jaz nisem oče nesnagam!« Dvignil je roko nadnjo, ona pa se ni premaknila, ko ji je primazal klofuto. Skoraj bi se zrušila, skoraj bi zavpila, a ni. Ni mu hotela dati zadovoljstva nad tem. Namesto tega je nastavila še drugo lice. Ni je udaril. Zgrabil jo je za lase in besno zašepetal: »Z mano greš.« to je bil ukaz, ne prošnja in ne predlog.

Ničesar ni rekla. Po mamini smrti je bil oče edini, ki je imel pravico, da skrbi zanjo do njene polnoletnosti. V vsej svoji moči (bil je pomemben delničar in uradnik), bi lahko sesul Ceciliine sorodnike, pri katerih sta živeli. Zato je bila tiho. Ni želela, da bi kdo bankrotiral ali pa celo umrl samo zaradi nje. Zanjo samo pa ji je bilo itak vseeno. Življenje je izgubilo ves smisel in nenadoma postalo sivo.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Odkar je stanovala pri očetu se je začela agonija.

Nanjo so gledali kot na najbolj ogabno reč na svetu, babica in dedek sta bila čisto drugačna, kot ju je dekle pomnilo. Gledala sta jo z gnusom, in sploh nista govorila z njo.

Čez dan jo je oče zaprl v mrzlo klet, polno podgan in pajkov, ji odvzel palico in kovček, ter zaklenil vrata. Ko se mu je zahotelo, jo je zjutraj ali zvečer pretepel, da bi iz nje izbil vso 'čarovniško umazanijo' in 'nemogočo neumnost'.

To je trajalo mesec dni. Mesec dni, ki je bil prekleto dolg in se je prekleto vlekel.

Neke noči pa se je spremenilo tudi tisto, kar je bilo spremenjeno.

Aleonora je ravnokar odhajala iz kopalnice, kjer se je umila in si z praktičnimi in neškodljivimi uroki (ki so bili mladoletnim osebam dovoljeni) počasi in previdno zacelila vse rane in modrice, ki jih je staknila med enim izmed brutalnih pretepov svojega očeta po tem, ko je ves dan preležala med podganami.

Počutila se je prerojeno, ko je prestopila prag kopalnice, odšla čez hodnik, mimo velikega stopnišča z balkonom (ki je segalo iz veže, katero je lahko iz vrha stopnic lahko videla), ter se nenadoma na vrhu stopnic ustavila.

Jasno je lahko slišala, kako se nekdo sprehaja prek veže. Potuhnila se je za ograjo. Ura na kukavici, ki je visela na steni, je odbila deveto zvečer.

Nenadoma je zaslišala glasove.

»Da, gospodar, nek fant bi vas rad videl, vaše starše pa tudi.« je slišala kuharičin glas. »V veži čaka, gospod.«

Slišala je očetov glas, kako ji je ukazal, da naj pomije in se pobere spat, ter rekel nekaj svojim staršem. Vsi trije so šli na vežo, v kateri so se prižgale luči in obsijale postavo, ki jo je presenečena Aleonora, varno skrita za ograjo stopnic, v hipu prepoznala.

Mark Neelstin.

פפפפפפ×

Bila je v četrtem letniku, ko je slišala zanj. Do takrat se ni zanimala za fante, prijatelje je imela izključno med puncami in fanti svojega doma.

»Mark Neelstin, praviš?« se je zamislila, ko ji je Liana pripovedovala o prijateljici iz Drzavranna, ki ji je fant s tem imenom zlomil srce.

»Da, najprej jo je osvajal – Dania je rekla, da ima popolno telo. Oh, si misliš? Da bi jaz bila na njenem mestu… da bi ga jaz dobila v posteljo! Ne boš verjela, videla sem ga, kako…«

»V redu, Liana!« jo je prekinila Aleonora. »Ne zanima me tisti fant, ker je najbrž navaden otrok, da takole naredi - ampak – je s Danio vse v redu?«

»Kako to misliš – vse v redu?« je neumno vprašala Liana.

»Je še vedno v hudi depresiji?« je bila Alea potrpežljiva.

»Ah, se je že navadila. Kaj pa mu je, neumna kot je, dala že po enem tednu.« je Liana povedala, ter se namrščila iz njeni prijateljici povsem neznanega razloga.

»Bom vprašala Morgie, če ve kaj več o tem…« je zamišljeno rekla Alea sama pri sebi.

Pet minut kasneje je pred predavalnico videla Morgie. »Ei, Morgi moja!« je zacvilila, ter jo objela. Temu je sledilo še nekaj dnevnih ceremonij (beri: Kako si kaj, amore? Oh, kako je butasta tista profesorica! Oh, ja, se strinjam, profesor Brown je pravi srček!).

»Morda veš kaj o fantu iz Spolzgada? Marku Neelstinu?« jo je nenadoma vprašala punca iz levjega doma.

Morgie je zavzdihnila. »Tipu ki se piše kot ti? Ne sprašuj.«

»Amm… zakaj pa ne?« se je zmedla.

»Ker bi mogla že vedeti!« Ko je Morgie opazila njen zmedeni pogled, je nepotrpežljivo zamahnila z roko: »O njem sem ti pravila na vlaku, saj veš, takrat, ko sva se spoznali!«

»A?« Alea je zazevala, potem pa se hitro spomnila, ko je videla, kako črnolaska privzdiguje levo obrv. »Aha, o njem si mi pravila, da! Zelo zloben, odraščal v bunkeljski sirotišnici?«

»Malce tiše, prosim!« jo je opozorila Morgie, ter pomignila na gručo deklet, ki so se hihitale nekaj korakov stran, ter gledale proti črnolasemu fantu… Pardon, črnolasemu polbogu, ki je sedel na zidu in se pogovarjal z svojimi – tako imenovanimi – prijatelji.

»Popoln je,« je dahnila Aleonora, ter se nenadoma spomnila črnolasega fanta, v katerega je priletela na Prečni, ter ga srečala pred vhodom na peron.

»Naj ti ga predstavim?« se je ponudila Morgie, ter se že pripravljala, da odide do njega, ko jo je Aleonora zadržala.

»Ga poznaš osebno? Kateri letnik pa je?«

»Seveda ga poznam! Oba sva enako zlobna,« se je pohvalila črnolaska, potem pa se zarežala. »Peti letnik.« je povedala. »Lahko ti ga predstavim.«

»Em, raje ne. Že tako sem dovolj zaljubljena.« se je skušala pošaliti Alea. Pogled ji je šinil k Marku. Ta je čisto slučajno pogledal v njeno smer in njuna pogleda sta se za trenutek ujela. Alea je zardela ter se začela trapasto hihitati.

Morgie je pomežiknila Neelstinu ter se zlobno nasmehnila. »Am, kaj ti je?« je vprašala prijateljico.

»Nič, samo smešno je. Oh…«

Takrat je zazvonilo in učenci so se pobrali v učilnice.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Bila je v petem letniku, sedela je na skali ob jezeru. Liana je odšla v Gryffondom že pred petnajstimi minutami, ona pa je samo sedela in gledala jezero, čigar voda se je lesketala v veličastnem sončnem zahodu. Gozd je šumel v lahnem vetriču, gladina jezera je vztrepetala. Ptički so peli svojo pomladansko pesem.

Aleonora je nenadoma zaslišala glasove, ki so prihajali iz Prepovedanega Gozda. Kmalu je zagledala dve postavi, ki so se približevali jezeru v njeni smeri.

»Te prosim Mark! Jaz se že ne bojim kentavrov,« je zaničljivo prhnil glas, ki se ji je zdel nenavadno znan. Zopet se je ozrla k prihajajočima postavama in prepoznala Morgie.

»Nisem dobil tega vtisa,« je sarkastično zamrmral fant ob njej. Mark Neelstin natančneje. »Skoraj bi se polulala v hlačke.«

»Si pa veliko drzneš, Neelstin. Z Morgianette Malfoy nihče ne govori tako.« je vzvišeno zamrmrala.

»Te prosim, Malfoyjeva. Jaz govorim s tabo tako. Morda nisi prav slišala?«

»Neelstin, zatežen postajaš.«

»Jaz nisem nikoli zatežen,« je protestiral.

»Morda ne slišiš svojih besed?« je vrnila Morgie, ravno v času, ko sta prišla do jezera. Opazila je Aleonoro, kako se je brezbrižno naslanjala na skalo in usta krivila v nasmešek. »O poglej jo,« je zažvižgala Morgie. »Mark, naj ti predstavim svojo prijateljico iz Gryffondoma.«

Aleonora se je nasmehnila.

»To je Aleonora Riddle.« Morgie je strokovno pogledala k Neelstinu, da bi videla, kako bo na to odreagiral.

»Živjo, lepotička,« se je zapeljivo nasmehnil ter razkazal svoje bele zobe. Morgie je pomislila, da jo bo morda zadavil v stilu kako-si-drzneš-imeti-isti-priimek-kot-jaz, a tega ni storil.

»Živjo,« se je prijazno nasmehnila nazaj, Morgie pa je vedela, da ji je nerodno. V bistvu se je Aleonora izogibala srečanjem z Neelstinom, odkar je priznala, da ji je všeč, ampak ga hoče pozabiti, ker kao 'ni njen tip', pa nekaj je brbljala o tem, da je preveč zloben. Vsaj izgledalo je tako.

»Ej, a bi šla z mano na zmenek?« jo je mimogrede vprašal. Morgie je nekaj časa samo nejeverno buljila v stilu kaj-pa-se-ta-fant-gre-če-jo-prizadene-ga-ubijem, potem pa se je odkašljala.

Aleonora je samo zmedeno strmela v Neelstina. »Če seveda, nimaš fanta,« je nato vljudno pristavil.

»Hm, no, v bistvu…«

»V bistvu bi ona šla, ampak ji je nerodno priznati,« je povzela vajeti v roke Morgie ter se zarežala.

»Mogie, prosim, nehaj s tem. Seveda ne bi šla.« se je hitro in neodločno in povsem očitno zlagala. »Em, kaj sta počela s kentavri v Prepovedanem Gozdu?« je hitro menjala temo.

»Mislim, da se je Morgie ustrašila imeti animal z enim izmed njih.« se je oglasil Mark, Aleonora pa se je zasmejala, medtem ko je Morgie jezno zardela.

»Mark Neelstin, tvoje nesramnosti ne bom tolerirala!« je besno zavpila, na plano potegnila palico, in hotela poslati v svojega prijatelja kletev mozoljavko, a je on urok uspešno odbil, prijel Malfoyjevo za roki in ju zvil za hrbtom. Ter se trudil biti čim manj grob, seveda.

»Dovolj, Morgie.« se ji je posmehnil. Iztrgala se mu je in ga jezno pogledala.

»Bova nadaljevala drugič.« je izustila, se obrnila na petah ter odkorakala k gradu. Takrat se je Aleonora zavedla, da je ostala sama z 'slavnim Markom Neelstinom'. Na srečo ji ni bilo treba nič reči, ker je že on sedel poleg nje in začel z svojim romantičnim govorom.

»Uh, kako čudovito je jezero ob tem letnem času. Spomladi, ko se vse prebuja. Pogosto prihajaš sem ob sončnih zahodih?«

Aleonora je bila kaki dve sekundi samo tiho, začudena nad… njim. Potem je vendarle sklenila, da bo odgovorila, ko jo je pogledal z rahlo privzdignjeno obrvjo.

»Hmm, seveda prihajam. Petkrat tedensko. Ponavadi z prijateljico. Si že kdaj videl sipo?« čisto prikupno se mu je nasmehnila, ter pokazala svoje lepe, bele zobe.

»V bistvu ne,« je skomignil. »Ti?«

Ni odgovorila. Le nasmehnila se je, stopila k jezeru, vtaknila palico pod vodo in zašepetala urok klica. Čez nekaj minut je na površje sipa stegnila svoje veličastne lovke in jih kodrala po površini jezera. Bila je vijolične barve.

Alea je stala ob jezeru in opazovala sipo, ko je okoli pasu začutila par rok. »No, sedaj jo vidiš,« je rekla, kot, da se ne bi nič zgodilo (glede Neelstinovih rok okoli njenega pasu).

»Ja, res je velika.« ji je zašepetal v uho. »Bi morda rada videla kaj drugega razen sipe?«

»Me nadlegujete, gospodič Neelstin?« je izzivalno vprašala.

»Odvisno, kako boste vi tole vzeli, gospodična,« je zopet zašepetal, ter ji z ustnicami zdrsnil po vratu. Zatrepetala je. Potem zbrala dovolj moči in volje, ter se mu uprla.

»Recimo da sem prerasla vaše igračkanje z puncami.« je nadaljevala z osladnim tonom, ter se mu nežno izvila iz objema. Pogledala ga je v črne oči. »Me je veselilo, gospodič Neelstin. Ampak sedaj – moram dokončati nalogo za napoje. Uživaj.« s temi besedami se je obrnila na petah ter dostojanstveno odkorakala proti gradu. Za Neelstina je pravkar postala trd oreh. Nobena punca se mu ni uprla. Nikoli.

Od takrat se je njun odnos spremenil. Drug drugega sta gledala izzivalno, več sta se družila, a nikoli več kot to. Morgie je bila nekoliko presenečena nad tem. Kako se lahko tako dobro razume z osebo nečarovniške krvi, ki jo ni poseksal? Morda pa jo namerava. Še Aleonora in Mark nista vedela, zakaj sta hotela vedno znova izzivati drug drugega, in se vedno pozdraviti, ko sta se videla, in se pogovarjati, ko sta bila napr. v družbi z Morgie.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Ni bila edina, ki jo je prihod fanta presenetil. Tudi njen oče – Mark Neelstin starejši, je izgledal presenečen. Fant mu je bil resnično na silo podoben. Gospod in gospa Neelstin, ki sta stala za sinom, sta se pomenljivo spogledala.

»Kdo si ti?« je kar se da vzvišeno vprašal njen oče.

Črnolasi fant se je smehljal. »Tako plemenita družina, vljudnost pa na tako nizkem nivoju. Gosta naj bi se povabilo na čaj,« je povsem mirno in elegantno rekel fant.

»Poslušaj me – ne pridigaj mi o vljudnosti! Če bi bil morda oblečen, kot se spodobi, bi lahko kaj rekel. Ampak v tem primeru pa že ne! Kdo sploh si, da si drzneš tratiti moj dragoceni čas?!« Neelstin se je razjezil. Fant resda ni bil oblečen ravno za v visoko družbo: na sebi je imel navadne črne hlače in črn pulover. O kaki kravati in fraku niti sledu.

»Jaz sem tvoj sin Mark Neelstin.« je brez oklevanja povedal fant, ter se nasmehnil ob presenečenemu pogledu svojega očeta in zgroženemu pogledu svojih starih staršev.

»Mark! Nisem vedela, da imaš še enega sina! Menda ni to ostanek onega, kar si imel z tisto nesnago?!« mu je očitala njegova mati, ter jezno ošinila fanta, ki se je samovšečno smehljal, iz njegovih oči pa je sevalo sovraštvo, hlad in jeza.

»Lažeš!« je zavpil Alein oče. »Lažnivec! Jaz se ne ubadam z nesnago! Proč! Proč iz mojega dvorca, da ga ne umažeš z zlom!«

Fant pa je samo mirno stal, naposled pa je le spregovoril: »Upam, da ste že ugotovili, da sploh nisem prišel z namenom, da se le prikažem, nato pa odidem.«

»Po kaj pa?!« je vprašal dedek.

»Prišel sem, da tukaj nekaj naredim.«

»Aja? In kaj bi tale mali pankrt delal?!«

»Nevem,« je ugibal fant. »Morda vas ubil?«

Njegov oče se je posmehljivo zasmejal. »Ne sanjaj fant-«

»AVADA KEDAVRA!« fant je iz nekod potegnil palico, ter z njo v manj kot sekundi ubil svojega dedka. Ta se je sesul na tla.

»Kaj za hudiča-« je zavpil oče, medtem ko je Amelia histerično zavreščala, Aleonora na balkonu pa zajemala sapo in se tresla od groze. Sij zelene kletve še ni izginil iz njenih oči. Zadrževala je krik.

V naslednjem trenutku je zelena kletev priletela v babico, ki je umrla v trenutku, Alein oče pa se je pognal nad Marka.

»Prenehaj! Ukazujem ti!« je razjarjeno vpil, ter bil pripravljen, da ga udari, ko je fant s palico nameril vanj. Sedaj je njegov oče stisnil rep med noge in se pomaknil nazaj.

»Veliko pomembnega bi moral povedati in marsikaj razjasniti, kajne? Ampak – ni časa za to, veš,« je posmehljivo začel fant, ter se zlobno nasmehnil. »Ampak zapomni si: Meni bunkeljni ne ukazujejo, še manj mi govorijo, da sem pankrt, sploh pa takšni, ki imajo na vesti več grehov kot jaz. In moja mama – čeprav jo preziram iz dna srca, ker je umrla in me pustila v tisti umazani sirotišnici, – ni nesnaga. Zadnja želja, morda?«

Aleonorin oče ni rekel ničesar. Le nemo je pokazal po stopnicah navzgor. »Ubij še tisto nesnago… zame.«

Fant se je hladno in kruto zasmejal. »Pa menda ne boš rekel, da imaš še kakega otroka, ki ga celo mučiš? Ki je morda čarovnik, tako kot jaz?« sarkastično se je nasmehnil. »Tvoje sekunde so štete, bunkelj nemarni…«

Krik Marka Neelstina starejšega se je zgubil v dveh besedah smrti, prelitih z zeleno svetlobo.

Aleonora si je zatiskala oči. Na vse krplje si je prizadevala, da ne bi od vse groze zakričala.

Mark Neelstin mlajši je nenadoma usmeril svoj pogled navzgor, proti nji. Počasi je šel do stopnic, ter stopal navzgor. Prišel je do vrha, se ozrl po hodniku, a slišal ni ničesar.

Skomignil je, vzel svojo palico iz žepa, jo usmeril v srce ter začel izgovarjati neznane latinske besede. Ko je končal z izrekom je palico usmeril proti prstanu, ki ga je imel na roki. Potem ga je obdala prosojno bela svetloba, zakričal je v bolečini, ter se sesedel na tla.

Aleonora je videla in takoj vedela, za kaj se gre. Vedela je, kaj je Mark počel. Zakaj jo ni našel na vrhu stopnišča? Zato, ker se je skrila za vrata svoje sobe in skozi ključavnico videla čisto vse.

Krik, ki ga je tako dolgo zadrževala, je prišel na plan. Nikoli si ni predstavljala, da bi si nekdo razdelil dušo. To je bil eden izmed najhujših grehov. In bolelo jo je to, da je nekdo to naredil. In da je ta nekdo bil ravno njen brat. Njena kri. Sin njenega očeta… Mark Neelstin… Do katerega je, o tem je bila prepričana, čutila več kot samo tiste izzivajoče poglede…

Mark ni okleval: ko si je opomogel je odšel je naravnost po hodniku, do sobe, iz katere je slišal krik. Odprl vrata in v kotu zagledal njo.

»Aleonora.« je presenečeno dahnil, ter počenil k nji. Sedela je na tleh kot kup nesreče in ihtela. Prijel jo je za rame. »Si v redu? Kaj sploh…«

Zaihtela je še huje in ga nenadoma močno objela. Trdno se ga je oklepala tudi, ko jo je dvignil in položil na posteljo. Potem se je obrnila na bok in začela jokati. Potem, brez da bi on karkoli vprašal ali rekel, je začela govoriti.

»Vse mi je jasno, Mark… Zato imava isti priimek, ker si moj brat. Si predstavljaš? Moj brat. Sin od Merope, kajne? Ja, saj sem vedela! Vedno sem vedela! Od trenutka, ko sem te prvič zagledala na Prečni in še potem…« potem je sedla, ga pogledala v oči in ga prijela za roki. Ničesar ni rekel. Samo gledal jo je s svojimi črnimi očmi in bilo mu je žal, daje vse to videla. Tresla se je in še vedno ihtela. Prijel jo je za roke.

»Nisem hotel, da bi videla. Sploh nisem računal, da sva sorodnika.« je nenadoma le rekel.

»Je sploh pomembno, če sva ali ne? Vse, kar naju povezuje je mrtvo,« kislo se je nasmehnila. Solze so ji še vedno drsele po licih. »Rada bi se ti zahvalila, ker… ker si ga u-ubil. Mučil me je. Od mamine smrti dalje. Sovražil me je in hotel me je ubiti. Hvala, ker si me rešil pred njim. Veš, kako je… Ko te nekdo cel mesec pretepa…« Zaihtela je, Mark pa jo je objel. Bil je šokiran. Kako je možno, da ima sestro? Polsestro, no. In ravno njo. Pa še zahvalila se mu je.Ni vedel, kaj naj stori. Bil je zmeden, sploh pa po tako težavnem uroku.

»Oditi boš morala proč od tu,« je nenadoma rekel. »Lahko se zgodi, da osumijo tebe.«

Spustila ga je in ga pogledala. »Ampak…«

»Kaj? Povej samo, kam hočeš iti…«

»Mark… Čaral boš… Ni dovoljeno mladoletnim osebam.« ga je opozorila.

»Poglej – ti si lahko z uroki zacelila rane in odpravila modrice, torej?«

»Ampak za to imamo posebno dovoljenje tudi mlajši čarovniki, dobro veš…«

»Ampak ta palica ni moja! Pričaral ti bom dvernik z drugo palico, potem pa moram oditi, razumeš?«

Nekaj trenutkov ga je le nemo opazovala, brez, da bi vedela, kaj naj reče. Potem pa se je oglasila. »Čigava je druga palica?«

Strmel je vanjo, brez da bi kaj rekel. »To ni tvoja stvar. Kam hočeš iti?«

Dekle je spoznalo, da ji ne bo povedal. »Na Irsko k bratrancu moje mame.«

Fant je vzel vazo in zamrmral 'Dveris'. Vaza je oranžno zasvetila. »Pojdi. Pa hitro.«

»Počakaj… Kovček moram vzeti iz omare.« odklenila je vrata, vzela kovček ven, ter poklicala Moon, ki je sedela na okenski polici in opazovala vse skupaj. Kovček ji je Mark pomanjšal in ga napravil lažjega, da ga je njegova polsestra lahko privezala na Moon. Ta je odletela z njim na daljno, zeleno Irsko.

Alea se je pripravila, da bo prijela za dvernik, ter odšla, ko se je nečesa spomnila. Prijela je Marka za roki ter ga pogledala v oči. »Hvala, Mark. Res… Ne vem, kako naj se ti zahvalim…«

»Ni se ti treba. Samo pojdi ne varno…«

»Ti tudi. Obljubi, da boš nekaj naredil, karkoli, samo, da te ne iz šole izključijo.« pokimal je. Obrnila se je nazaj k dverniku, ter prijela za ročaj. V mislih je štela do tri.

»Rada te imam, Mark.« nasmehnila se mu je in videla, kako se je nasmehnil nazaj. Potem jo je potegnilo v vrtinec, in že v naslednjem trenutku se je znašla pred veliko hišo svojih sorodnikov.

Ko je potrkala na vrata in ji je odprla žena maminega bratranca, prijazna in dobra ženska, je spoznala, da je po mesecu trpljenja zopet svobodna, in da se je vendarle splačalo, če potem vidi širok, osupel, a obenem topel nasmeh ljudi, ki jih ima rada.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Mark je nekaj trenutkov samo gledal na mesto, kjer je maloprej izginila njegova sestra. Potem se je obrnil na petah, si nadel masko brezbrižnosti, ter odkorakal po stopnicah, čez vrt dvorca, po poti, do stare, napol podrte hiše, v kateri je nekoč živela njena mati. Bilo bi namreč nevljudno, če ne bi obiskal strica preden odide.


LIANA: http://www.idigitalemotion.com/tutorials/guest/stellar/blondegirl.jpg