Fallin' with every step 3

No sedaj sem nardila še malo reklame na fb-ju na strani:  http://www.facebook.com/topic.php?topic=5&post=781&uid=101361029907452#!/group.php?gid=101361029907452   Upam da se bo tukaj ustavilo čimveč folka.! Upam da jih bo čimveč reklamo delalo da jih bo ponovno čimveč folka bralo. Thanx and enjoy.

Fallin' With Every Step


Avtor: devilangel666
Kategorija: Splošne zgodbe
Opozorila: Ni opozoril
Oznaka: 13+
Kratka vsebina: »Hotela si, da to storim.« »Nisem!« je protestirala. »Ja pa si.« stopil je do nje, in gledal jezero. Ona je še vedno strmela v drevo, kjer se je prej naslanjal. Sedaj je stal tik ob njej. Nenadoma jo je prijel okoli pasu in jo nežno objel. Zaprla je oči. »Nehaj, Mark. Tega midva nebi smela.« je skušala čimbolj mirno reči, a glas se ji je tresel.
Avtorjeva opomba: Oh, tretje poglavje. Četrto je v pisanju. Komentarji zaželjeni... Tralalala ;D Pa uživite! ;)

Chapter 3.: Alley and Lake


»Kaj se je zgodilo, deklica draga?« jo je vprašala Sarah, žena Ceciliinega bratranca Henrika naslednji dan, po kosilu, ko so sedeli na verandi in kramljali ob čaju. Aleonora se je šele zdaj spomnila, da nima scenarija o tem, zato je na dolgo hitela pripovedovati, kako jo je oče mučil. Sorodniki so bili osupli, Alea pa je jokala.

»Ne razumem! Ko sem bila majhna me je imel rad! Samo zato, ker sem sedaj drugačna, ker sem sedaj čarovnica, me ni imel pravice sovražiti, kaj šele mučiti! Saj sem vendar bila njegova hčerka!«

»Saj si še vedno,« jo je opomnila Sarah. Nenadoma je prispela sova s Preroškimi Novicami in jih odvrgla v naročje stricu Henriku. In seveda, kot običajno, nastavila nogo z mošnjičkom, v katerega je stric vrgel nekaj srpcev. »Mimogrede, zjutraj je prispela Moon.« je še dodala Sarah, ko je videla sovo in se spomnila na Aleino žival. »Sedaj spi v košari z Luciferjem.« (Lucifer je Sarahin maček.)

Aleonora je odsotno pokimala in strmela v Henrika, ki je brskal po Novicah. »Govorim tebi, punca! Še vedno si hčerka svojega očeta, tega ne moreš spremeniti-« je lajnala Sarah, ko jo je njen mož prekinil.

»Mislim, da se motiš.« je kratko in jedrnato rekel.

»Kaj hočeš reči, Henrik?«

»Tukaj…« časopis je odvrgel na mizo, odprt na strani 15, kjer je bila nekakšna 'črna stran'. »Jasno piše, da je Gaunar umoril Marka Neelstina, njenega očeta.«

Sarah je vzela časopis v roke in nejeverno prebrala članek. Aleonora je strahoma gledala zdaj enega in zdaj drugega, ki pa ji nista namenila velike pozornosti.

»Povej nama, Aleonora, kaj se je za res zgodilo? Zakaj si prišla sem?« je mirno rekel Henrik.

Dekle se je streslo. In bruhnilo v jok. »Jaz… Videla sem, kako jih je ubil… Vse tri… Tudi babico in dedka… Bilo me je strah… In sem zbežala…« je ihtela.

Sarah jo je sočutno objela prek ramen. »Morala bi prej povedati. Ampak boš videla, da bo bolje, boš videla… Če bo kdo prišel sem bo najbolje, da poveš, kar si videla, jasno?« tesneje jo je objela. »Gotovo si zelo pretresena… Kako si lahko zamolčala nekaj takega res ne razumem…«

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Aleonora je preživela ostanek počitnic brez velikih stresov. Prišli so ljudje iz ministrstva, kot so sorodniki pričakovali in povedala jim je, kako je Gaunar umoril njene stare starše in očeta. Ob tem je jokala. Ni vedela zakaj – najbrž se je bala, da bi našli Marka. Da bi odkrili, da je on tisti, ki jih je ubil. In potem bi on, ki je bil žrtev predsodkov svojega očeta, že preden se je rodil, potem bi bil on kriv za to. In tega ni mogla dovoliti. Zato se je zlagala. Ni lagala zase, ampak zanj.

Bil je topel poletni večer, ko se je odločila, da piše Marku; da ga povpraša o tem in onem, da vidi, če je vse v redu z njim. Pismo se ji je zdelo preveč sumljivo, zato ga je vrgla v koš. Od takrat ni niti pomislila več, da bi mu pisala.

Bližal se je prvi september in s tem tudi začetek šole. Dobila je pismo iz Bradavičarke, kjer so bile zapisane vse potrebščine in knjige, ki jih bo potrebovala. Dobila je celo značko predstavnika študentov. 'Mama bi bila gotovo ponosna nate,' je srečno rekel Henrik. Bila mu je zelo hvaležna za te besede.

Teden pred prvim septembrom je odšla na Prečno Ulico, po nakupih.

Ko je šla skozi Počeni Kotel, je pozdravila gostilničarja Toma, nekaj znank, ter na pragu Prečne skoraj priletela v Morgie.

»Morgie! Pogrešala sem te!« veselo jo je objela. Črnolaska se je smejala in ji vrnila objem.

»Tudi jaz tebe, lepotička moja, tudi jaz tebe.« je rekla, ter jo pogledala na način, kot bi bilo to samoumevno. »Pridi z mano sedaj.« zvlekla jo je po Prečni.

»Kam pa greva?« je zanimalo Aleo.

»Boš videla!« potegnila jo je v temačno stransko ulico, na tabli z imenom pa se je svetil napis Nokrutna Ulica.

»Si zmešana?! Ne grem tja! Ta kraj je nevaren!« je zašepetala punca.

Morgie se je zasmejala. »Samo petdeset metrov naprej je Dawec&Klawec. Moraš mi svetovati, kaj naj kupim malemu bratu za rojstni dan!«

»Ne moreš kupiti predmeta, ki je povezan z črno magijo!« jo je ostro opozorila prijateljica.

»Zakaj pa ne?! Če pa hoče!« je protestirala črnolaska. Aleonora je samo nejeverno zmajala z glavo, Morgie pa se je zarežala. »Najin prijatelj si je našel pri Dawcu zaposlitev čez poletje.« pomežiknila ji je.

»O katerem prijatelju govoriš?« jo je sumničavo vprašala Aleonora.

»Boš videla!« s temi besedami jo je potegnila globlje v temačno ulico, mimo čarovnikov, ki so postopali naokoli v oguljenih plaščih in jo opazovali z beločnicami. Stresla se je, ter se stisnila k prijateljici, ki a je izmečke čarovniškega sveta ignorirala. Kmalu so prispeli pred zanikrno trgovino, v čigar izložbi so bile razstavljene dlani in mrtvaške glave. Potegnila jo je k vratom.

»Sem noter?! Ne grem, Morgie!« je protestirala. Črnolaska se je obrnila k njej.

»Poslušaj me!« grobo jo je prijela za rame in stresla. »Ne pokaži, da te je strah! Ne smeš! Ker potem se bodo spravljali nate! In tukaj je najin prijatelj! Boš videla, da ne bo nič hudega! Prekleto, malce poguma, punca!«

Aleonora, ki se je ves čas tresla ko šiba na vodi in ji je bilo tesno pri srcu, ko je samo pomislila na srhljivo ulico, je samo nejeverno pogledala Morgie, ki se je obrnila na petah in odšla skozi vrata, ter ji sledila v trgovino.

Bila je temačna trgovina, izložbe so bile osvetljene z nekakšno zeleno in modro svetlobo, ki je dajale še večji vtis srhljivosti. Morgie se je sklanjala nad izložbo v kateri je počivala sveča, ki je gorela s črnim plamenom, namesto voska pa je polzela na talarček kri.

»Kaj praviš na to?« s prstom je pokazala na svečo.

»Morgie! Nehaj z neumnostmi! Tukaj je srhljivo in-« je začela Aleonora, a jo je mehak, znan glas prekinil.

»O, mladi dami, lepo, da sta me počastili z svojim obiskom.« dekle se je obrilo in zagledalo Marka Neelstina, kako se naslanja na pult in se smehlja.

»Mark, živjo,« se je nasmehnila Alea. Potem je stopila do njega in ga objela, Morgie pa je izbuljila oči, ko je videla, da ji je Mark objem vrnil.

»Ja kaj se pa gresta?! Od kdaj to… sta…?!?«

Dekle je hitro spustilo črnolasca. »Ups!« je neumno izjavila. Ni vedela, kako naj začne, pa je Mark razložil:

»Med poletjem, Morgie, med poletjem se je zgodilo marsikaj.« pomenljivo je pogledal črnolasko, ki ji je postajalo vse skupaj bolj jasno.

»Ah-a, že razumem. Družinska zadevica, kaj?« resno in zamišljeno je ustnice skrivila v nasmeh. Ali nekaj, kar mu je bilo podobno. »Torej – si ga ti ubil, kaj? Zanimivo. Vedno sem vedela, da si sposoben krutih dejanj, Neelstin. Nisem pa si mislila, da takih. Sedaj mi je marsikaj jasno, tudi od lani.«

Aleonora jo je sumničavo pogledala. »Kaj misliš s tem 'od lani'?«

»Oh, sem pa mislila, da ti je vse povedal…« Morgie je zamahnila z roko. »Mark, to svečo bom vzela, hvala, prosim.« je brž spremenila temo pogovora. S temi besedami je pomignila Marku, ki je svečo vzel iz izložbe, jo zavil v papir, poučil črnolasko o učinkih, ter ji dal račun. Morgie je že odkorakala skozi vrata, ko je Aleonora strmela v Marka.

»Veš…« je začela. »Vse… Vse se je zgodilo tako hitro… Tale vez…«

Mark je stopil do nje in jo prijel z rame. »Pozabi na vse skupaj. Kaj si rekla novinarjem?«

»Rekla sem jim, da je Gaunar umoril mojo družino. Oz. tisto, kar je ostalo od nje. Verjeli so mi.« je zašepetala.

Mark ji je z roko šel skozi lase. »Zapomni si: nikomur ne omenjaj tega,« z pogledom je ošvrknil Morgie, ki je pred vrati čakala Aleonoro, »ker se potemtakem lahko oba znajdeva v Azkabanu. Ti sicer le kakšen mesec, ampak mene bi zaprli do konca življenja.«

»Si zmešan? Nikomur ne bom omenjala tega.« je tiho rekla, da je črnolaska ne bi slišala in ga objela. »Povej mi nekaj – Gaunar je čarovnik. Je morda on brat od Merope Gaunar?«

Začutila je, kako je Mark otrpnil. »To se te ne tiče,« je iztisnil. »Ne sprašuj me tega več, jasno?« njegov glas je postal trd in hladen. Spustila ga je in stopila korak proč.

»No, kakorkoli. Adijo, Mark.« s temi besedami se je obrnila na petah, ter odšla, skupaj z Morgie, ven iz trgovine in iz Nokrutne ulice, nazaj na Prečno.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Manjkal je natanko mesec dni do konca šestega letnika, ko so tri prijateljice, Liana, Aleonora in Morgie, v kopalkah ležale ob jezeru, ter intenzivno razmišljale, ali naj odidejo v prijetno osvežujočo vodo, ali naj se prepustijo toplim sončnim žarkom.

Aleonora je razmišljala o vsem, kar se je zgodilo preteklo leto… In še prej, ko je bila v petem letniku. Toliko spominov je imela… Spomnila se je, kako se je odprla dvorana skrivnosti, kako so za to obtožili Hagrida, za katerega je vedela, da je nedolžen. Ampak kdo je potem bil pravi krivec? Na to vprašanje ni našla odgovora, zato se je zopet poglobila v poznejše spomine. Ko ji je mama umrla… Ko jo je oče mučil… In potem je bil tukaj on, ki jo je rešil. Bila je srečna, da jo je. Njun odnos se je poglobil, kolikor se je pač lahko. Ali pa sta se oddaljila. Še sama ni vedela., kaj natanko. Ni se več spogledovala z njim, obravnavala ga je kot brata, čeprav tega ni hotela in se ji je zdelo čudno. On pa tudi ni bil več to kot nekoč. V njeni bližini se ni več smejal na tisti svoj seksi način, in to je pogrešala. Sploh pa – ko je prišla kaka plehka kokoška mimo, in jo je, kot vedno, očaral s nasmeškom ali pogledom… Takrat je v Aleonori zavrelo. Bila je ljubosumna, pa še sama ni vedela zakaj. Najbrž je samo bratska ljubezen, več ne more biti… Gotovo ne! se je prepričevala. Nenadoma se je spomnila na Morgijine besede iz pogovora z polbratom, pri Dawcu&Klawcu: »Torej – si ga ti ubil, kaj? Zanimivo. Vedno sem vedela, da si sposoben krutih dejanj, Neelstin. Nisem pa si mislila, da takih. Sedaj mi je marsikaj jasno, tudi od lani.« Le kaj je mislila? Krutih dejanj… Uboja, najbrž… od lani… Kdo je lani umrl? Naenkrat je dobila občutek, da je vse jasno… Samo pomisliti mora… Seveda!

Naenkrat je začutila hladno vodo iz jezera na svoji od sonca pregreti koži. Zakričala je in hitro vstala pokonci. »Kdo je bil?!« je besno zavpila, ter so ozrla naokrog. Tam je bila gruča fantov, ob njej pa sta ležali mokri Liana in Morgie, ter se hihitali. Liana je pokazala na nekoga za njenim hrbtom. »Mark?! Bi rad bil moker?« je zagodrnjala in se jezila, da jo je zmotil ob ravno nepravem trenutku, ko je skoraj vse razumela…

»Je kaj narobe?« je vprašal z dvignjeno obrvjo.

»Nič ni narobe! Samo to da me sedaj zebe in imam čisto mokre kopalke, to je narobe! Pa kaj se smejete, kaj ste totalno zadeti?!« Aleonora ni vedela, od kod ji jeza in zakaj je jezna.

»Zmotila si se, tvoje kopalke še niso čisto mokre…« jo je opozoril polbrat, ko je uvidela, da je že prepozno, da bi vprašala: 'Kako to misliš, niso še mokre?!', saj je ta že skočil do nje, jo vzel v naročje in vrgel v jezero. Nepričakovano. Začutila je, kako ji mrzla voda prodira v pore na koži in hlad, ki ga je čutila je bil osvežujoč in obenem jo je peklo, ker je imela kožo še vedno vso razgreto od sonca… brcnila je z nogami in se pognala na površje, po svež zrak.

Izpljunila je vodo in zakašljala. »Neelstin!« je jezno zalajala. »Zakaj?« ostali ob jezeru so se smejali. »Ni smešno, sploh ne!« je protestirala. »Zebe me!«

»Naj pridem k tebi in te pogrejem, miška?« jo je vprašal eden izmed fantov Spolzgada. Aleonora ga je nejeverno pogledala in prhnila.

»Imam pa že boljši okus, dragi moj,« se je posmehovala. Potem je videla, kako Mark napadalno in besno strmi v fanta, ki jo je ogovoril. »Mark… zakaj ne prideš ti in me pogreješ? Sem pa mislila, da si kavalir.«

Morgie je sumljivo zakašljala, medtem, ko so fantje zažvižgali. »To pa je bilo zelo smešno, Aleonora.« je izdavila.

»Sploh ne!« je odvrnil Mark. »Že prihajam!«

Fantje so zažvižgali. »Neelstin! Pazi, da ne greš predaleč!«

Mark jih je ignoriral ter slekel majico in hlače. Aleonora se je trudila, da bi odvračala pogled od njegovega popolnega telesa, izklesanih mišic… O, bog… Zakaj imajo prepovedani fantje tako dobra telesa?!

Liana in Morgie sta zacvilili in ga opazovali, kako je elegantno skočil v vodo. Aleonora je gledala, kje se bo prikazal, a ga ni hotelo biti na površje. Bila je že močno v skrbeh (sicer komaj po petnajstih sekundah, a ona je izjemno rada pretiravala), ko je nenadoma začutila dve roki, kako jo vlečeta na dno. Panično je zavreščala.

»Utopiti me hoče!« je cvilila, druščina na bregu pa se je smejala. Zajela je sapo ravno pravi trenutek, tik preden je njena glava izginila pod vodo. Odprla je oči. Vse je bilo malce megleno, a vseeno je lahko videla, in čutila, kako jo njegove roke zadržujejo pod vodo, in kako čaka, da ji zmanjka kisika… Upala je samo, da jo ne bo utopil, ko jo je vendarle milostno spustil na površje. Zajela je zrak, ter videla, kako je prišel za njo tudi on in se smehljal.

»Si uživala?«

»Utopiti si me hotel!« se je zasmejala, srce pa ji je noro bilo. Skomignil je, ter ji poslal pogled pa-daj-še-ti-mene. Prijela ga je za rame in potisnila globoko v vodo, a kaj, ko jo je on potegnil za sabo, dol, še globlje… Njuni telesi sta bili čisto skupaj, drugo ob drugem, lahko je videla njegov obraz in njegove črne oči, ki so se bližale njenim, začutila je, kako ji zmanjkuje zraka, ko je položil svoje ustnice na njene… bil je čaroben trenutek, ko ga je ona, dobro vedoč zakaj, prekinila. Nejeverno ga je pogledala, se odrinila od njega ter splavala na površje. Prišel je sekundo za njo.

»Sta še živa?« se je zadrla Liana iz brega.

»Ja, sevedaaaaa!« je zategnil Mark. »Ne smem umreti, treba še dosti punc potešiti! Veš, kako velik je svet?!« zasmejal se je, potem pa pogledal Aleonoro, ki je bila videti osupla in prestrašena. Ko je opazila njegov pogled se je hitro nasmehnila, a čustva v njenih očeh se niso spremenila.

Kmalu so se jima v vodi pridružili še drugi, plavali, se špricali, potapljali… Aleonora je že po pol ure zabave odšla iz jezera ter legla na brisačo. Zakaj? Zakaj ga ni mogla več gledati? Zakaj jo je poljubil? Zakaj je odprl dvorano skrivnosti? Je sploh bil on? Ne, ni bil! Temu nikakor ni verjela… Sploh pa je bila vse skupaj njena domneva… Na podlagi tistega, kar je rekla Morgie… Ne, ne more biti! To preprosto ni res! Ampak zakaj je potem Mark v Spolzgadu? Zakaj ji ni hotel povedati, kdo je Gaunar? Njegov sorodnik mogoče? Kaj niso bili Gaunarji Spolzgadovi potomci? Sama vprašanja, ki so jo pestila že veliko časa, in ostajala so brez odgovorov. Naposled jih je odrinila vstran, vzela brisačo in šla za grm, kjer se je preoblekla. Prijateljicama je zaklicala, da gre, ter se odpravila proti gradu.

פפפפפפפפ×

»Pa kaj je narobe, Aleonora? Zakaj si kar odšla?« jo je pozneje vprašala Liana. Ura je bila deset in pol in punci sta sedeli ob kaminu ter gledali, kako ogenj počasi ugaša. Ker punca ni odgovorila je svetlolaska nadaljevala. »Zdelo se je, da si jezna na Neelstina. Povej mi, kaj se je dogajalo pod vodo?«

Aleonora, ki je ravno pila actimel, je izpljunila kar je popila. »Nič,« se je več kot očitno zlagala.

Liana jo je pogledala izpod čela in zavila z očmi na način saj-je-že-vse-jasno. »Daj, no...«

»Ampak zakaj te tako zanima?« je zavzdihnila Alea. Ni marala govoriti o tem. Sploh pa ne, ker sta Liana in Morgie bili edini, ki sta vedeli, da sta ona in Mark krvno povezana. Ampak še vedno ni mogla verjeti, kaj se je zgodilo. Poljubil jo je. Svojo sestro je poljubil…

»Poljubil te je, kajne?« Lianino vprašanje je udarilo ko strela z jasnega. Aleonora jo je nejeverno in osuplo pogledala, njene oči so se v svetlobi žerjavice motno lesketale in ji dajale pridih čarobnosti. Lica ji je oblila rdečica. Liana je zavzdihnila. »Pazi. Pazi, da te ne preveč zanese. In – izogibaj se mu. Naj mu Morgie reče, da naj te pusti pri meru. Fant je brez morale. Nočem, da pride do incesta, res ne. Še posebej, če boš vmešana ti.«

»K-kako veš?« je Aleonora končno prišla do glasu. Liana se je nasmehnila.

»To se ti vendar lahko prebere iz oči. Sploh pa se zasanjano obnašaš, veš.«

»Ampak-« je začela Aleonora, in hotela nekaj reči, a si je premislila.

»Poslušaj me!« je zopet začela Liana. »To se lahko predvsem zate slabo konča. Neelstin je tvoj polbrat, še mesec dni ima do konca šolanja, kdo ve kam bo potem odšel. In ti ga ne boš videla nikoli več. In ti boš žrtev v tem primeru, kajti če se zapleteš z njim in te on pusti, bodo tebe postrani gledali. Saj veš, da smo ženske manj enakopravne kot moški.«

Aleonora je pokimala. »Vem to, in ni treba skrbeti zame. In sploh nočem nič imeti z Neelstinom pa pika.« se je potem nemarno zlagala.

»Laži komu drugemu, meni ne moreš. Berem te kot odprto knjigo. Predobro te poznam, Alea.« je skomignila svetlolaska, zamrmrala pozdrav za lahko noč in odšla v spalnico.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

V dnevni sobi Spolzgadovcev je ogenj v kaminu že davno ugasnil. Črnolasec je kraljevsko zazehal, ter z kotičkom očesa ošinil črnolasko, ki je vztrajno buljila vanj, ter že deset minut, odkar so se ostali pobrali v spalnice, zahtevala odgovor na eno in isto vprašanje.

»Zakaj si svojo malo sestrico poljubil pod vodo?« ga je vztrajno spraševala, v eno-minutnih presledkih.

Naposled se je vendarle milostno odločil, da ji bo odgovoril. Morda zato, ker ji je šel njen glas na živce. Bil je preveč zaspan, da bi vedel karkoli. »Poslušaj, Morgie. Nekaj me je prijelo in naredil sem to, ker sem tako hotel. In pika.« upal je, da bo s tem nadaljnje spraševanja končano. A glej ga zlomka – kako se je motil!

»Ampak ona je vendar tvoja sestra!« je poudarila MM.

Pogledal jo je z privzdignjenimi obrvmi. »Poslušaj me, M. Ona je moja polsestra. P.O.L. Razumeš, ali ti moram besedico 'pol' napisati, narisati, karkoli?«

»Vseeno je tvoja sestra!« je MM gnala svojo. »To je vendar incest!«

»Mimogrede,« se je nečesa spomnil Mark. »Kako si vedela, da sem jo poljubil?«

»Videla sem, cepec! Saj je bilo očitno! Pa kako osupla je prišla iz vode, omfg, kar ostrmela sem!«

»…« je princ Spolzgada ostal brez besed. Potem se je vendarle spomnil nekaj zamrmrati v stilu 'lahko noč' in se zvleči v svojo spalnico.

Morgie je le nejeverno strmela za njim.

פפפפפפפפ×

Tri tedne in pol pozneje, ko je sonce grelo še močneje in je vse rastje okoli akademije bujno cvetelo, je Aleonora razmišljala, kaj bi. Liana in Morgie sta si uspešno prislužili kazen, ker sta se stepli za nekega seksi Drzavranovca. No, pravzaprav se je tepla bolj Liana, ki se je glasno pritoževala, da Mauricio ne more bit njen, saj vse dobre fante dobi tista 'kurba Morgie'. In kot se spodobi – ji je to povedala v obraz. Morgie je postala čisto zelena in ji primazala klofuto, Liana pa ji nikakor ni ostala dolžna. Petnajst minut kasneje sta se znašli v ambulanti, polni raznih poškodb. In se kregali še dva dni potem (njuni postelji sta bili ena zraven druge), dokler niso končno dovolili obiska Aleonori, ki je predstavljala nekakšnega 'mirovnega posrednika', ter ju po petih urah (!) končno uspela pobotati. No, če temu lahko tako rečemo.

Ura je bila šest popoldan in osvežilen vetrc je zibal liste dreves v parku. Dekle je sedelo na kamnu ob jezeru in opazovalo sipo, ki je lovke stegovala proti racam. Seveda ne zlonamerno. :D

Nenadoma je v bližini začutila tujo prisotnost. Sunkovito se je ozrla nazaj in za sabo zagledala Marka Neelstina. Sunkovito je zajela sapo. In vstala.

»Kaj pa ti tukaj?« je hitro nekaj rekla. Prehitro in živčno.

»Izogibaš se me zadnje čase, sestrica. Zakaj je to dobro?« je vprašal ter privzdignil obrvi.

Globoko je vdihnila sveži zrak v pljuča. »Mislim, da dobro veš zakaj.« je navsezadnje izjavila.

»Res nebi vedel.« malomarno se je naslonil na drevo. »Lahko mi pa ti poveš.«

Aleonora sprva ni hotela vprašati tega, a je kar nenadoma izbruhnilo iz nje: »Zakaj si storil tisto… pred tremi tedni… pod vodo?«

Njegov obraz je za malenkost prebledel še bolj kot ponavadi, naposled pa je zavzdihnil. »Hotela si, da to storim.«

»Nisem!« je protestirala.

»Ja pa si.« stopil je do nje, in gledal jezero. Ona je še vedno strmela v drevo, kjer se je prej naslanjal. Sedaj je stal tik ob njej. Nenadoma jo je prijel okoli pasu in jo nežno objel. Zaprla je oči.

»Nehaj, Mark. Tega midva nebi smela.« je skušala čimbolj mirno reči, a glas se ji je tresel.

»Zakaj ne? Ker drugi tako pravijo, morda?« sarkastično se je nasmehnil. »Jaz nikoli nisem poslušal drugih. Ti pa se jim boš celo življenje podrejala, če boš mislila na to.«

»Morda bi jih pa moral.«

»Nikoli, Alea. Morda bi mogla ti začeti misliti nase. Na naju morda, sčasoma…«

»Ampak…«

»Skupaj lahko delava velike stvari. Zavladava svetu. Končava vse inceste…« njegov glas je postajal čudno sestradan in skrivnosten. »Samo stopi na mojo stran.«

Iztrgala se mu je iz objema in ga pogledala. Njegov zaničljiv nasmešek, tiste črne oči v katerih je bilo nekaj tako sestradanega… Nejeverno in razočarano ga je premerila, se obrnila na petah ter stekla v grad.

Vse ji je bilo jasno. Mark Neelstin, njen polbrat, ki je odprl Dvorano Skrivnosti, ubil Jane, Hagrid je bil po njegovi krivdi izključen… In potem je ubil še njunega očeta… Njunega… Kako je bolela ta beseda…

Trudila se je, da ne bi zakričala. Da nebi izkričala vseh silovitih čustev, ki so jo prevevala. Od ljubezni, do sovraštva… Načina, kako se je to dvoje mešalo…

Stekla je skozi velika grajska vrata, skozi vse hodnike in čez vsa stopnišča, vse do Gryffondoma.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Dva dni pozneje so se z vlakom odpeljali domov. Aleonora se je izogibala svojemu polbratu, ko ga je kje videla pa je obrnila glavo stran. Ni ga hotela videti. Želela si je, da ga nebi nikoli spoznala takega kot je… Da ne bi bil njen brat… Da ne bi bil tako krut…

»Hvala bogu, rožica.« je zagrabil fleš njeno prijateljico. Prvič je omenila rožice letos. In sploh ji je bilo nenavadno, da je tako poimenovala Aleo, ki jo je samo začudeno pogledala.

»O kakšni rožici govoriš, Liana?« je vprašala ter jo sarkastično premerila.

»O tebi,« je nepotrpežljivo zagodrnjala Liana, ki je mislila, da je vendar že vse jasno. »Skušaš ignorirati Neelstina. Skušaš se delati, da ga ne poznaš. Dobro ti uspeva, res.«

»Misliš?« Alea je bila že zadovoljna, da nekdo to misli.

»Oh, seveda! Sedaj vsi govorijo, no, v bistvu bolj domnevajo, da te je položil in sedaj ne govorita več.« je cinično pripomnila svetlolaska. (Naši junakinji je na obrazu pisalo busted.)

»Misliš, da res tako mislijo kot govorijo?« je uspela izdaviti.

»Seveda tako mislijo.« je povsem prepričano odvrnila Liana. »Še jaz tako mislim.«

»Kaj?!« Alea je bila osupla. In neprijetno presenečena. »Nikoli… Ampak… Ne z njim…! On je vendar…!«

»Oh, daj te prosim!« je zavila z očmi Liana. »Zafrkavam te, ja?« je sarkastično dodala. »Kakorkoli… Smo že na postaji.«

Izstopili so iz vlaka, natovorjeni s kovčkom in vsaka s kletko v kateri je imela svojo žival. Odšli sta skozi pregrado, na ulico, pred postajo King's Cross.

Bil je večer in na nebu so sijale zvezde. Kmalu so prišli njeni sorodniki in Lianina družina. Liana je zadržano zamrmrala Alei nekaj v pozdrav in odšla. Punca je razočarano strmela za njo. Ji ne verjame?

Odgnala je nadležno misel ter se odpravila k svojim sorodnikom, ki so imeli pripravljen dvernik. Čez nekaj sekund se je že znašla v velikem vrtincu potovanja na zeleno Irsko.