Fallin' with every step 6

Fallin' With Every Step


Avtor: devilangel666
Kategorija: Splošne zgodbe
Opozorila: Ni opozoril
Oznaka: 13+
Kratka vsebina: »Že sedaj popolnoma razumem, da boš umrla! Zaboga, Aleonora! Saj nisi otrok! Ostani in godilo se ti bo veliko bolje! Pove ti – če mu zbežiš te bo našel! In takrat te bo ubil! Tebe in vse, ki so ti bili blizu! Verjemi mi! Ne bom te pustila oditi!« Morgie je kričala. Kričala je. Jezno. Prestrašeno. Aleonora bi prisegla, da je še nikoli ni videla take.
Avtorjeva opomba: Ok... za to poglavje pa si res zaslužim pohvalo! Namesto, da bi se učila, sem pisala. res, tipično zame! XD pričakujem veliko komentarčkov! btw, zanima me, če za mojo zgodbo upada zanimanje. ker čisto 1. poglavje ma okoli 500 branj, zadnje, ki sem ga napisala pa samo nekaj več kot 100...:O

Chapter 6.: Cursed Child And Grinwald's Run In Hell's Land


Bilo je kot vsako jutro med vikendom, zadnjih pet let. Zbudila se je gola, v njegovem objemu. In ga nekaj minut opazovala, kako spi. Njegov lep, bled obraz. Zaprte oči. Vranje črne lase. Tiste ustnice… Mehke ustnice, ki so jo vsak vikend poljubljale. Zavedla se je, da se je spremenil. Ne navzven. Znotraj. Postajal je drugačen. Zdelo se ji je, da se je z vsakim umorom bolj odtujil od nje. Sedaj ni bil več Mark Neelstin, njen polbrat. Bil je Mrlakenstein, Mojster črne magije. Temni čarovnik.

Začelo se je leto po njunem ponovnem srečanju. Zaposlil se je pri Dawcu&Klawcu ter redno zaslužil dvesto guldov mesečno. Potem je sklical svoje bivše, tako imenovane prijatelje, vključno z Morgie, Jedce Smrti. Na začetku jih je bilo deset. Vsakega je poznal. Skupaj so ropali, kradli, ubijali, ter pridobivali nove privržence. Ubili so nekaj pomembnih družin, ki se mu niso hotele ukloniti, otroke, odrasle, starejše.

Skupaj z Jedci Smrti je pred dvema letoma uničil Grinwalda, ubil mu je vse privržence ali jih tako ali drugače prisilil, da so se mu predali ali umaknili pod njegovo oblast. Grinwald je preživel. Po najbolj svežih podatkih naj bi se skrival nekje v Franciji.

Mrlakenstein pa je pobijal naprej, njegov pohlep po moči je rasel in rasel, iz dneva v dan. Ampak on je bil potrpežljiv. Za razliko od Grinwalda. Mrlakenstein je bil drugačen. Sedaj je imel devetindvajset let in čarovniški svet je že trepetal pred njim. Ljudje so se bali izgovarjati njegovo ime.

Aleonora pa mu je vsa ta čas stala ob strani. Poskušala je prisiliti samo sebe. Upala je, da ga lahko spremeni. Čeprav je vedela, da je upanje že davno izgubljeno. Izgubljeno še preden je sploh obstajalo. Edino, kar je vedela, med tem, ko sta se vsak vikend dobivala, je bilo to, da ga ljubi. Čeprav je počasi začenjala dvomiti – je bil to sploh človek, v katerega se je zaljubila nekoč, davno nazaj? Pred več kot desetimi leti? Slepila se je z lažnim odgovorom, čeprav je vedela, da ni bil več isti. Marka Neelstina ni bilo več. Ostal je samo Mrlakenstein. Nezmožen ljubiti.

Počasi, nežno se mu je izvila iz objema, da ga ne bi prebudila. Vstala je in se oblekla v svilnato haljo. Pogledala se je v ogledalo. Še vedno je bila lepotica. Lasje so ji segali malce čez sredino hrbta, bili so kodrasti, črnih in blond barv. Velike, rjave oči so se skrivnostno svetlikale, ter dajale pridih mistične skrivnostnosti. Njen obraz je bil brez ene same gube, zobje snežno beli, nosek še vedno majhen in prisrčen. Njeno telo je bilo elegantno, vitek vrat, čvrste prsi, ozek pas, elegantni boki, dolge noge… Z roko je nežno zdrsnila prek trebuščka.

Kmalu… je pomislila. Kmalu ne bom mogla več skrivati… Že en mesec in pol se trudim…

Spomnila se je, kako je šestimi tedni izvedela, da je noseča. Bilo je na petek, ko je, kot običajno, zaklepala svojo trgovinico z ljubljenčki. Postalo ji je slabo in v trebuhu jo je grdo zvilo. Pred očmi se ji je stemnilo in imela je občutek, da bo bruhala. Sesedla se je na tla, s hrbtom je drsela po vratih. Kakih deset minut kasneje se je zopet zavedla, se s težavo dvignila z tal in počasi odšla proti dvorcu, kjer je živela skupaj z Mrlakensteinom (ta si je dvorec kar prilastil, ko je pobil družino, ki se mu ni hotela ukloniti). Komaj je prestopila prag in se spravila do postelje, ko se ji je zavrtelo in je nemočno padla nanjo.

Zbudila se je naslednji dan, zgodaj zjutraj. Zadovoljna je opazila, da bolečin ni več. Odpravila se je v kad, da bi se sprostila, ko je zopet začutila, da je nekaj narobe. Postalo ji je slabo. Trebuh jo je bolel kot še nikoli. Poskušala je vse skupaj ignorirati in umirjeno dihati, da bi se sprostila. Po desetih minutah je bilo vsega konec.

Isti večer je šla k Mrlakensteinu ter mu jasno povedala, da ji ni do… določenih alternativnih aktivnosti. Ni mu omenila zakaj, niti tega ne, da nosi njegovega otroka. Še sama ni vedela, zakaj. Morda je čutila, da je prav tako. Upala je, da ji ni bral misli. Bil pa je razumevajoč. Rekel ji je, da 'jo ima rad, in da mu je za seks vseeno'. Nikoli ni bolj dvomila v njegove besede kot tisti trenutek. Njegove oči so bile rdeče, brez čustev, nekako… prazne.

Takrat je prvič pomislila na to, da bi zbežala. Toda kam? Prva in edina rešitev se ji je zdela Liana. Ampak ona je bila zadnje, kar je hotela Aleonora izgubiti. Liana, ki se je poročila pred štirimi leti in imela malega sina. Njen mož je umrl zaradi srčne kapi. Otroka je ves čas vzgajala sama. In njena prijateljica jo je občudovala.

Odšla bom… je pomislila. Odšla bom tja, kjer me nihče ne bo našel… Toda kam?

Še nikoli v življenju je ni bilo tako strah. Kako bo skrbela zase in za otroka brez Mrlakensteina? Kako naj otroka vzgaja ob takem očetu, ki bi hotel iz njega narediti naslednika? Kako naj se sprijazni s tem, da bo njen otrok krut kot njegov oče, če bo odraščal ob njem? Kako naj sprejme, da v življenju ne bo več deležna ljubezni ljudi, ki ji največ pomenijo? Kako…?

Iz razmišljanja o preteklih dogodkih sta jo zmotili de močni roki, ki sta jo nežno potegnili nazaj v posteljo. Začutila je njegove ustnice, ki so jo poljubljale po vratu. Njegove roke so božale njene prsi, jo objele prek bokov. Stisnil jo je k sebi. In se naslonil na blazino. Sedaj je ležala napol na postelji in napol na njem, njene roke so počivale na njegovih prsih. Nežno jo je poljubil. Z roko ji je zdrsnil prek trebuščka.

»O,« je presenečeno dejal. »Si se zredila, mucka moja?« poskušal jo je pogledati v oči, a mu ni uspelo, ker je pogled uprla v trebušček.

»Saj veš,« se je prvič v življenju dokaj uspešno zlagala. »Kako hitro se ženske redimo, če jih njihovi partnerji kar naprej razvajajo s čokoladami,« nasmehnila se je in ga pogledala v oči. Ničesar ni poskušal. Ni ji vdrl v misli. Verjel ji je. Ali pa… ji je hotel verjeti.

Zopet jo je nežno poljubil. Ja. Celo lord Mrlakenstein je znal biti nežen z ljudmi, ki so mu nekoč pomenili svet, in ki so mu sedaj pomenili veliko, a ne dovolj, da se nebi dobro znašel brez njih.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Bilo je na mrzel dan, na začetku pomladi, ko se je odločila zbežati. Nekam. Ni važno, kam. Samo, da bo njen otrok varen pred očetom brez čustev. Pred prihodnostjo brez ljubezni. Cel mesec se je pripravljala na to. V državi, od boga pozabljeni, nekje na vzhodu južne amerike. V deželi z čudovitimi gorami in pozabljenimi templji. Peruju. V gorski vasi, z najbližjim mestom Puertom Abadonadom, ki je bilo kakih sto kilometrov proti vzhodu. Ta vas, med gorami, je bila njen cilj.

Na ponedeljek zjutraj, ko Mrlakensteina ni bilo v dvorcu, saj je odšel v Francijo, na lov za Grinwaldom, je vstala ter naročila trem vilincem, naj njene stvari pospravijo v kovčke. Priklonili so se ji in izginili. Dve uri pozneje je bila ona pripravljena, kovčki pa so jo čakali v veži.

Stopila je do njih, in se še zadnjič razgledala po ogromni veži. Bila je v mrzlih, modrih barvah, in Aleonora jo je sovražila.

Že drugič v življenju zares zapuščam dom, je pomislila. Ne… Tretjič. Spomnila se je, kako je Grinwald umoril njenega strica in teto, spomnila se je pogreba dveh neprepoznavnih trupel… v dveh črnih krstah… Spomnila se je, kako je skupaj z mamo zapustila hišo svojega očeta… Tega ne bi smela nikoli storiti… Čarovniški svet mi je prinesel samo bolečino in trpljenje, ampak… Tudi srečo. Prinesel ji je Liano in Morgie. Prinesel ji je nove izkušnje in poznanstva. Prinesel ji je njega. Marka Neelstina, polbrata. Fanta, ki ga ne bi smela nikoli ljubiti. A ga je. In on je nekoč ljubil njo. Ampak to je bilo nekoč… Davno nazaj. A vendar se je spominjala. Spominjala se je njegovih pogledov, spominjala se je njegovih poljubov in dotikov, utripov njegovega srca, ko mu je božala njegove mišičaste prsi… Takrat je bila srečna. Sedaj že dolgo ni bila več. Zadnjič, ko se je iskreno nasmehnila je bilo pred petimi leti, ko se je Liana poročila. In ko je krstila svojega sina. Takrat si je tudi Aleonora želela imeti sina…

Dekle se je pobožalo po trebuščku. Kmalu, je pomislila. Kmalu bom imela otroka. Čisto svojega otroka. Zanj bom mati in oče. Imel bo vse, kar bo hotel. Po dolgem času se je zopet nasmehnila.

Iz razmišljanja jo je zmotil pridušen »pok« v zgornjem nadstropju.

Prestrašeno se je ozrla proti stopnicam, v žilah ji je zaledenela kri. Kaj pa, če se je vrnil?! Če se je on vrnil?! Kaj bo, če jo dobi tukaj, z petimi kovčki?! Jezen bo. Ubil jo bo. Ubil bo njunega otroka… Grozne misli so se ji podile po glavi. Po drugi strani pa se je spraševala, zakaj bi to sploh lahko storil. Upala je, da ne dela napake.

Slišala je korake. Ki so se ji bližali. Po hrbtu jo je spreletel srh. Zbeži! Obrni se in zbeži! Si je prigovarjala, a strah jo je prikoval na mesto. Srce ji je razbijalo noro, kot kovaško kladivo, ko je na vrhu stopnic zagledala…

פפפפפפפפ×

V Franciji se je odvijalo iskanje. Pravzaprav bolj lov. Lov za Grinwaldom. Naročil ga je sam Mrlakenstein. Svoji najbolj predani služabnici. Morgianette Malfoy. Njen brat, Gary Malfoy, je vodil deset Jedcev, Morgie pa je tekala po gorah, pred njimi. Tam je bilo veliko nevarnosti. Predvsem velikani. Njena naloga je bila, da opozori ostale Jedce, kje so. Hodila je po strmih vrhovih gor, ne hodila, tekala. Stopala je tako lahko, kot bi bila puh. (Podobno kot Legolas pri LOTR-u.) Ozirala se je naokoli in vsake toliko zamahnila s palico (ki jo je prej naravnala tako, da zaznava živa bitja okoli nje. Predvsem VELIKA živa bitja. In seveda, magična.) in preverila svoj položaj.

Pizda, kje hudiča, je Mrlakenstein? Moral bi že priti! Kod se potika?!

Hodila je naprej. In se ozirala v prepade in doline… Nakar je opazila veliko jezero. In tam so bili velikani. Bili so ogromni.

»Pizda!« je zaklela. »Gary!« je zavpila sto metrov navzdol, na pot, po kateri so hodili Jedci. Pri tem je upala, da se nanje vsuje kakšna skala. Ali pa pol hriba. Lahko bi jih ujeli velikani… Zakaj točno jih sploh opozarja? Aja. Mrlakenstein je tako naročil. Zavila je z očmi. »Velikani so tu! Mislim, da so ščitijo Grinwalda! Gotovo je v kaki izmed njihovih neštetih jam!« je vpila naprej. Čeprav ji nebi bilo treba. Vseh deset jedcev, vključno z njenim bratom (na katerega, tako, mimogrede, sploh ni bila ponosna) se je udejanjilo ob njej in jo pri tem skoraj porinilo v prepad. »Pa pazite malo!«

»Je že v redu, sestrica. Lahko greš, prepričan sem, da Mojster nima nikakršne koristi od tebe več.« je pripomnil Gary in jo porinil.

»Ti si zmešan!« je zarjovela Morgiana, že naslednji trenutek pa omahnila v globino. Gary se je nasmehnil.

»No, pa nadležna sestrica manj.« čeprav je hotel reči: »Črna ovca manj,« a za to ni imel dobrega razloga, saj je Morgie izpolnjevala vse družinske standarde, razen tega, da je prijateljevala z tisto Liano in Aleonoro (Jedci niso vedeli za krvno zvezo med njihovim gospodarjem in njo, kot tudi ne, da živita skupaj. Dobro prikrita Mrlakensteinova skrivnost).

S temi besedami se je obrnil na petah in skupaj z Jedci odkorakal v dolino, proti velikanom.

Morgie je zaledenela kri v žilah, strah ji je ohromil čute. Umrla bo… Smrt. Gotova smrt. Raztreščila se bo na skalah… Meso iz njenega mrtvega telesa bodo jedle ptice… Nenadoma se ji je vse življenje odvrtelo pred njo… Spomnila se je ranega otroštva, brez ljubezni, z strogim redom in pravili, druženja z samimi nadutimi čistokrvneži v čarovniškem vrtcu… Spominjala se je Bradavičarke in prijateljic, groženj s strani staršev, da mora v Spolzgad, drugače se ji bodo odpovedali. Kako je prišla v Spolzgad. Dom, poln egoističnih in prefinjenih otrok. Ukazovalnih in razvajenih. Sovražila jih je. Vse po vrsti. Od nekdaj. Zato se je tudi spoprijateljila z Aleonoro. In Liano. Kasneje, po končani šoli, je odšla skupaj z njima v stanovanje. In potem, pet let srečnega skupnega življenja, ko ga zopet sreča. Marka Neelstina. Svojega starega prijatelja. Edinega Spolzgadovca, ki ga je sploh cenila in občudovala. Edinega, s katerim se je bilo sploh mogoče pogovarjati. Ja, Mark Neelstin je spremenil življenja mnogih. In pred petimi leti se mu je pridružila. Prejela Znamenje. Ki ga je občudovala in na katerega je bila sila ponosna. In sedaj bo umrla, ker jo je Gary, njen lastni brat, porinil v prepad. Vse se ji je odvilo v trenutku. Vse. V istem trenutku, kot se je odločila, da ne bo umrla. Povedala bo Mrlakensteinu.

V zraku, kakih dvajset metrov nad ostrimi skalami, se je izdejanjila.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

»Morgie?« je začudeno vprašala Aleonora, ko je na vrhu stopnic zagledala prijateljico. »Sem že mislila, da je Mrlakenstein.«

Črnolaska je le strmela vanjo, z svojimi črnimi očmi. Bila je še vedno pretresena zaradi skorajšnje smrti.

»Morgie? Je kaj narobe?« Aleonorin glas je nenadoma zazvenel zaskrbljeno.

Morgie se ni odzvala. Niti pomežiknila ni. Stopila je do konca stopnic. Od nje je bila oddaljena le borih pet korakov. Nenadoma, je začela govoriti.

»Vse se je spremenilo, Aleonora! Nismo več taki kot nekoč, kajne? Spremenili smo se. Samo poglej Marka Neelstina, samo poglej mojo družino, Gary me je hotel ubiti v zahvala za opozorilo, Mrlakenstein me je poslal na pomembno nalogo jaz pa sem zasrala, ker sem se udejanjila sem. Ker me je bilo strah smrti. Ker sem se bala raztreščiti na skalah. Ker sem reva! Ker…« nenadoma je zaihtela. »Zato bom povedala Mrlakenstinu!« obraz je zakopala v dlani.

Aleonora je samo strmela vanjo. Stopila je do nje in jo objela prek ramen. »Saj bo še vse v redu, Morgie. Vse bo v redu… Lahko mi poveš, kaj se je zgodilo?« njen glas je bil topel, prijazen in varen.

Morgie se je nenadoma otresla njenih rok. Nezaupljivo je premerila njo in kovčke na sredi veže. »Kam odhajaš?« jo je hladno vprašala. Aleonora je že odprla usta, da bi odgovorila, ko je dodala: »In kam?«

Dekle se je živčno ugriznilo v ustnice in sklonilo glavo. »Morgie. Ne morem več. On… Ni zame.«

»Kar zapustila ga boš?!« črnolaska je bila zgrožena. »Menda nisi spoznala drugega?! Pazi, kajti ubil bo tebe in njega!« jo je opozorila povsem brez potrebe.

»Ne gre za to, da bi ga rada zapuščala. Morgie… Ti nikoli ne bi razumela…« je tiho ugovarjala.

»Že sedaj popolnoma razumem, da boš umrla! Zaboga, Aleonora! Saj nisi otrok! Ostani in godilo se ti bo veliko bolje! Pove ti – če mu zbežiš te bo našel! In takrat te bo ubil! Tebe in vse, ki so ti bili blizu! Verjemi mi! Ne bom te pustila oditi!« Morgie je kričala. Kričala je. Jezno. Prestrašeno. Aleonora bi prisegla, da je še nikoli ni videla take.

»Pa saj gre zame!« je jezno zavpila nazaj. Morgie je obstala na mestu.

»Ti vpiješ? Jezna si?« Morgie se je počutila, kot, da bi to bila neka druga ženska. Da ni bila več njena Aleonora. Da se je nekdo s pomočjo mnogobitnega napoja preobrazil vanjo. »Šališ se, kajne?« je naposled izjavila, bleda kot smrt.

»Ne šalim se, Morgianette! Odhajam! Odhajam ker hočem zaščititi nedolžno bitje!« je odločno in glasno odvrnila Alea nazaj.

»P-prosim?!« je zajecljala Morgie. Če se Aleonora sedaj ne bi zopet oglasila, temveč bi samo srepo strmela vanjo, kot je to počela nakaj trenutkov prej, bi jo napadla in zahtevala, da pove, kdo je v resnici. A besedici 'nedolžno bitje' sta v njej prebudili določene sume. »Noseča si.« je hitro ugotovila.

Aleonora je pokimala. »Razumeš sedaj, Morgie? Razumeš, zakaj moram oditi? Nočem, da je moj otrok izpostavljen takemu sovraštvu in družini brez ljubezni. Nočem, da postane takšen, kot njegov oče.«

In Morgie je razumela. »Mimogrede, si videla kje Mrlakensteina?«

Odkimala je. »Kaj ni odšel na lov za Grinwaldom?«

Morgie je skomignila. »Seveda ne. No, vsaj mislim da ne. Tam smo bili samo jaz in še nekaj drugih Jedcev, za katere mislim, da bodo vsak čas našli Grina. Zanima me, kako ga bodo premagali sami, brez Mojstra.«

Aleonora se je negotovo nasmehnila. »Upam, da me Mark ne bo videl oditi.« je povedala tisto, kar jo je že dolgo mučilo.

Morgie je odločno odkimala. »Ne bo te, verjemi. Pomagala ti bom zbežati.«

פפפפפפפ×

Prekleto! Je to sploh mogoče?! Se mora preklemanski starec res mešati v čisto VSE?! Kdo mu je sploh dal pravico, da se kar tako pojavi v DarkShadu, tik pred tem, ko bi on sam lahko zahrbtno napadel Grinwalda?!

Mrlakenstein je bil besen. Resnično besen. Medtem, ko so njegovi Jedci iskali Grinwalda po jamah, polnih velikanov, v francoskem gorovju, in ob tem, seveda, izgubljali tudi svoja življenja (za kar je bilo Mojstru sicer čisto vseeno), je bil on že tukaj, v DarkShadu, pripravljen, da se znebi Grinwalda enkrat za vselej.

Seveda! Dumbledorjevi vohuni so mojim Jedcem podali napačne informacije o Grinwaldu in Franciji. Bo že še pršel dan, ko bom vse pobil!

»Grinwald,« je rekel Dumbledore z svojim običajnim, prijaznim glasom. »Spusti palico.«

Grinwald je samo stal tam in palico potiskal O'Sheinu na vrat.

Nak, samo še to manjka, da ubije O'Sheina, je pomislil Mojster. Da ubije edinega varuha vrat v deželo groze. Je tale opica z IQ-jem v minusu sploh pomislila, kaj vse lahko povzroči to?!

Od jeze mu je kar vrelo. Nahajal se je za stebrom velike dvorane, nasproti njega je bil Grinwald z O'Sheinom, pred njim pa Dumbledore. Za Grinwaldovim hrbtom so bila velika lesena Vrata. Vrata v drugi svet. In vse je bilo postavljeno tako, da njega ni opazil nihče. Ja, Mojster je bil res ponosen na to, da je v takih trenutkih ostajal neopazen.

»O, poglej ga, Mrlakenstein.« je zašepetal Grinwald, ki si je najbrž samo hotel pridobiti nekaj časa.

Dumbledore je nagajivo poblisnil z očmi. Ni se ozrl. Vedel je, da bi v tem trenutku Grin ubil O'Sheina (O'Shein je bil sicer zelo krut, a je bil star Dumbledorjev prijatelj, če se temu lahko tako reče. Bil je moder čarovnik, a krut, za razliko od Dumbledorja, ki je bil moder, a dober. O'Shein je cenil ljudi kot je bil Albus Dumbledore). Najbrž je ravno tako vedel, že po izrazu na obrazu Varuha Vrat, da je Mrlakenstein za njim.

Ta se je brezbrižno naslonil na steber in zavil z očmi. »Griny, srček, spusti ga,« je izjavil. O'Shein bi kljub težki situaciji skoraj bruhal, Dumbledore pa se je nagajivo nasmehnil.

»Pred leti je bila tista deklina srček, sedaj sem pa že jaz, ali kako?« se je zmedel Grinwald.

Res so mu začele popuščati intilektualne sposobnosti, odkar ga dohitevam. Se je res tako težko sprijazniti z mojo nadvlado? Mrlakenstein je postajal malce razočaran. »Preveč sem razočaran nad tabo, če res tako misliš.« je bilo vse kar je rekel in ga nadvse 'milo' pogledal.

Dumbledore je še vedno meril s palico v Grinwalda. »In na koncu bo edini pravi heroj profesor Dumbledore,« je prhnil Mojster. »Kajne?« začel se je igrati s palico ter vadil dviganje obrvi in mrščenje.

»Me veseli, da tako misliš, Mark,« je nadvse prijazno odvrnil Dumbledore, ter spretno igral igro 'ignorirajmo Grinwalda'.

»Vedno sem tako mislil, spoštovani profesor,« se je spačil Mrlakenstein.

Dumbledore se je cinično nasmehnil. »Zanima me, koga je imel v mislih Grinwald, ko je omenil, da si neko deklino klical srček.« iz žepa je potegnil gumijaste medvedke in si jih nekaj stlačil v usta, brez, da bi jih vljudno ponudil ostalim prisotnim.

Mrlakenstein se je še bolj spačil. »To se vas res nič ne tiče, profesor,« zadnjo besedo je izpljunil.

»Mark… Še vedno si tak kot včasih. Nisi se veliko spremenil,« ga je skušal užaliti ravnatelj.

»Ne. Kličite. Me. Mark. Jasno?« je počasi in jezno iztisnil Neelstin.

»Zakaj mu ne poveš, Mark?« Grinwald je poudaril njegovo ime. »Da ji je bilo ime Aleonora?«

Dumbledore je prenehal ignorirati Grinwalda. »Kako si rekel?«

»Aleonora, njegova sestra. Ali polsestra.« se je počutil pomembnega Grinwald.

Mrlakenstein je postajal tako zelo jezen, na njegovemu obrazu se je začela nabirati blaga rdečica.

»Sem pa upal, da tako mogočen čarovnik kot si ti ne bo podlegal šibkostim ljubezni, Mrlakenstein.« se je oglasil O'Shein.

»Saj jim nisem!« se je jezno zadrl Mark. »GRINY, TUDI KO SVA MIDVA SPALA SKUPAJ TE NISEM LJUBIL, VEŠ?! DA SI NEBI KAJ DOMIŠLJAL!« je razjarjeno rjovel.

Dumbledorju so se zaleteli njegovi gumijasti medvedki. »To,« je zamomljal in se odkašljeval, »Postaja zabavno.«

Postem se je vse zgodilo v trenutku, nenadoma in povsem nepričakovano. Grinwald je oba grdo pogledal in potisnil O'Sheina na stran. Mimogrede ga je uklel z kletvijo ovijalk, da ga je vrglo ob steno, kjer je nezavesten obležal in so ga ovile ovijalke in ga trdno privezale. Potem je kletev križanih poslal proti Mrlakensteinu, ki se ji je uspešno izognil, ter z urokom zadel velika Vrata, da so se začela odpirati. Dumbledore se je zavedel, in malce prepozno da bi ukrepal, videl kletev ovijalk, ki ga je privezala nasproti O'Sheina.

Torej hoče opraviti to z mano, je pomislil Mrlakenstein. Pa naj bo tako, kot želi. Njegova zadnja želja. Madona, kako sem obziren. Aleonora bi bila ponosna. Zakaj je sedaj sploh pomislil nanjo?!

Nenadoma so se Vrata do konca odprla. Mrlakenstein je odrevenel in osuplo buljil v temo, ki se je vila na drugi strani. Grinwald je bil preblizu vrat. Veliko preblizu, da bi lahko ostal cel.

Mojster seveda ne bi bil Mojster, če se ne bi spomnil nečesa genialnega. Hitro se je zbral ter s palico onemogočil kletev, ki je imela čez Dumbledorja.

Tako mogočni čarovnik kot je on bi mogel znati zapreti vrata, je pomislil. Jaz imam druge posle.

Že je usmeril palico proti Grinwaldu, ko je ta zaklical, upirajoč se nevidni temni sili, ki ga je vlekla k vratom. »S tem si priklical prekletstvo na svojega potomca, Mrlakenstein!« je zakričal Grinwald. »Trpel boš! Obljubljam ti, da boš trpel!«

O kakšnem potomcu govori? Ja, zmešalo se mu je že davno nazaj, je bil prepričan naš 'junak'.

Grinwalda je vsrkalo v temo, ki je imela videz vesolja brez zvezd. Potonil je v njo kot se je nekoč nekdo potonil v misli (kakor človek izginja v mislitu).

Dumbledore je z mogočnim urokom zaklepanja zaprl vrata. Ko se je obrnil proti mestu, kjer je nekaj stotink sekunde prej stal Mrlakenstein, ni bilo ničesar več, razen zraka. Zavzdihnil je in odkorakal do O'Sheina, da ga spravi k sebi.

פפפפפפפ×

Mrlakenstein se je znašel pred svojim dvorcem. Pospešeno je stekel do vrat ter dobesedno vdrl v vežo.

In zagledal Morgie.

Črnolaska je stala pri stopnicah, ko je vstopil njen Mojster. Zadihano in panično se je ozrl naokoli, ter zdirjal po stopnicah. Preiskal je celo hišo ter klical svojo polsestro. Morgie pa je samo stala tam in čakala, da se vrne Mrlakenstein. In da ugotovi, da je Aleonora že zdavnaj odšla. No, niti ne tako zdavnaj… Recimo pred kakimi desetimi minutami? Sarkastično se je namrščila, ter ga opazovala, ko je jezno prikorakal po stopnicah navzdol. Stopil je do nje in jo jezno zgrabil za lase.

»Kje je Aleonora?« jo je jezno vprašal, kot, da bi bila ona kriva. No, daj je bila. Delno.

»Ne vem, Mojster.« je odgovorila. In se obenem spretno lagala. Vedela je, da je njena prijateljica na poti daleč stran, ni pa vedela, kam je namenjena.

»Ne laži mi, pa najsi še tako spretna.« grobo jo je sunil stran od sebe. Po glavi mu je švigala samo ena misel: Potomec. In seveda, Grinwaldove zadnje besede: S tem si priklical prekletstvo na svojega potomca, Mrlakenstein! Trpel boš! Obljubljam ti, da boš trpel!

»Grinwald je mrtev, kajne?« ga je vprašala Morgie. Ni ji imel časa odgovoriti. Bil je besen. Besno se je zopet obrnil k nji in jezno zarenčal.

»Še zadnjič vprašam: KJE JE MOJA POLSESTRA?!«

Morgie se je prestrašila in se mu malce umaknila. »Mrlakenstein, Gospodar, jaz… Ne vem. Odšla je. Brez sporočila.«

»ZAKAJ JE NISI USTAVILA?!«

»Ker… Nisem mogla, upirala se je, jaz pa sem se bala, da bi poškodovala…« je skušala spraviti Morgie neko misel v stavek, a jo je bilo preveč strah in glas se ji je tresel.

»Poškodovala mojega otroka, kajne? Mojega potomca, je tako?!« je besno zavpil in se prijel za glavo. »Zakaj, hudiča, mi ni povedala?!« je razjarjeno kričal.

Morgie so se zenice nevarno zožile. Kako je izvedel?

Kot bi bral njene misli se je nenadoma umiril, nekajkrat globoko vdihnil in izdihnil in ji povedal vse, kar se je dogajalo v DarkShadu. Sojo pripove je končal z besedami: »Preklel je mojega otroka, Morgie. Najti moram Aleonoro in ubiti tega otroka, preden se rodi. Saj bova imela druge otroke… Ali pa jih sploh ne bova imela,« se je nenadoma premislil.

Morgie je molčala. »Ubiti nameravaš otroka? Zaradi prekletstva?«

Vedel je, kaj ona misli, zato je brž odvrnil: »Grinwaldove zadnje besede so bile o prekletem otroku. Preklel ga je, Morgie. Kdor se je šolal na DarkShadu natanko ve, kako delujejo prekletstva in eno najgrozljivejših prekletstev je to, kar je sedaj doletelo mojega sina. Lahko umre med porodom, lahko umre tudi Aleonora med porodom. Če on ne umre pred svojim 30. rojstnim dnem, se bo obrnil proti vsem in odšel v svet onkraj Vrat, iz katerega se ni vrnil še nihče. Odšel bo svet, ki je dosti bolj beden kot ta. Poln krutosti in groze. Večje groze kot jo predstavljam celo jaz.« je razložil.

Črnolaska je otrpnila. »Torej mora otrok umreti…«

»Ja, Morgie. Odpokliči Jedce iz Francije in potem takoj odidi za Aleonoro. Pripelji jo sem, da ubijem otroka.«

Zvenelo je kot kruto povelje, a Morgie mu ni ugovarjala. Samo tihi 'Da' in že je ni bilo več.

Ubil bom svojega otroka. Ubil bom svojega otroka.

To so bile Mojstrove misli. Mu bo Aleonora sploh lahko kdaj odpustila? Ne. Ampak s tem se ni ukvarjal.

Otrok, ki je preklet mora umreti.