Fallin' with every step 8

Fallin' With Every Step

Avtor: devilangel666
Kategorija: Splošne zgodbe
Opozorila: Ni opozoril
Oznaka: 13+
Kratka vsebina: »Mojih otrok… se ne bo… nihče dotaknil… JASNO?!« najprej je šepetala, potem pa besno zatulila. »Še najmanj pa ti s svojimi nevarnimi vampirskimi kremplji! Pa da o Mrlakensteinu ne govorimo!« prvič je spregovorila njegovo ime. Prvič po dolgih sedmih mesecih in pol.
Avtorjeva opomba: Ok...sm kar hitro nadaljevala, vem. Sem mela napisano pglavje vnaprej in si kar nisem mogla pomagati...Ker pa tako pridno kementirate...6 komentarjev na poglavje! zelo, zelo sem zadovoljna! :D ahh, jaaa...:P

Chapter 8.: Everything for Dark Lord, No Matter What


Še kar ni mogla verjeti. Samo stala je in zijala v dva otroka. Dva? Kako je možno?! Kaj ni bilo govora samo o enem?! Dvojčka? To je… neverjetno.

Beatrice je zaihtela. »Umrla bo. Ne moreš ji pomagati. Kdo sploh si?« je zajecljala.

Morgie se ni zmenila zanjo. Previdno se je sklonila nad svojo prijateljico, in ji z ustnicami zdrsnila po vratu, da bi našla utripajočo žilo. Kmalu jo je začutila. Kar se da nežno je zarinila podočnjaka skozi kožo, da je pritekla kri. Posrkala jo je skoznja, ter se previdno odmaknila. Čas je pričel teči počasi.

»Ja kaj pa delaš?!« Beatrice je zgrabila panika, ko je videla dve luknji v Florencinem vratu. Potem je zakričala in stekla iz sobe. Izpred hiše je prihajalo njeno obupano kričanje. »Krvoses! Pojdite rešiti otroka!«

Vampirka se še vedno ni zmenila zanjo. Podrgnila se je po roki in si z nohtom porezala žile na zapestju. Potem je prijateljici razprla ustnice in pustila, da ji z zapestja steče kri vanje.

Le kaj počne? Brez Aleine izbire? Ampak – bi ona sploh imela izbiro? Ni si mogla dovoliti, da bi v sebi vzbudila slabo vest. Saj jo vendar rešuje.

Opazovala je curek tople krvi, ki je stekel prijateljici v usta, nakar je umaknila roko. Postajala je šibka. Se to zgodi, ko nekoga ustvariš? Ko ga obudiš iz smrti? Umreš ti sam? Sesedla se je na tla. Kaj se je dogajalo potem se je le bežno zavedala. Čutila je premikanje. Skozi meglo, ki ji je nastajala pred očmi je čutila, kako je Aleonora zastokala, kako se je dvignila in opazovala celjenje svojih ran. Slišala je zgrožen krik, najbrž nje same, ko se je zopet zagledala. Popolna kot pred letom dni. Brez ran. Brez…

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Aleonora je začutila svetlobo, videla jo je. Videla je, kako se njeno telo zopet polašča življenje, ki ji je prineslo ključ za okove smrti, ki so jo začeli počasi zaklepati. Bila je rešena. Svetloba. Angeli. Vse je bilo okoli nje. Vrnila se bo v življenje…

Prebujala se je. Ona, skupaj s svojim telesom. Vsi njeni udi, ki so bili težki, so postajali peresno lahki. Vse bolečine, ki jih je utrpela pri porodu so počasi izginjale. Ležala je na postelji in se premaknila. Najprej je videla vse megleno, a vid se ji je nenadoma izostril. Spravila se je v sedeč položaj in opazila, da ran ni bilo več. Bolečin ni bilo več. Bila je takšna kot pred nosečnostjo. Natanko takšna. Neverjetno. Zastokala je. Ko je zagledala Morgiano, in ko je začutila podočnike, ki so nenadoma postali ostri in so ji hitro zrasli. Njeni nohti so postali trdi in ostri.

»Vampirka sem,« je zašepetala. Ni vedela, ali naj bo obupana ali srečna. »Nesmrtna sem…« njen šepet se je porazgubil med jokom otrok. Ozrla se je. S ponosom in ljubeznijo je zrla v mala otročička, ki sta jokala na postelji. Približala se jima je in ju pobožala po nežnih glavicah. Začutila je srečo, ko je fantek prenehal jokati in se je zazrl vanjo. Deklica je tudi kmalu utihnila. Pobožala ju je in poljubila. Nakar so jo zmotili glasovi.

»Kaj se tu dogaja?« je vprašal Tulio, Monica in Beatrice pa sta se začudeno zazrli vanjo.

»Živa si,« je dahnila Monica. Florence se je nasmehnila.

»Florence! Mislila sem, da boš umrla…« nenadoma je Beatrice onemela, ko jo je zagledala – celo, nepoškodovano, brez ran. Z luknjama na vratu.

»Oh, saj res,« se je spomnila Alea, ko je videla, kako jim je pogled švignil k nezavestni črnolaski. »To je pa… Morgie. Moja stara prijateljica. No, v bistvu je vampirka, ampak-«

»Vampirka?! Krvosesinja?! Pa saj to si tudi ti sedaj!« jo je opomnila Monica, Beatrice pa se je vrnil glas.

»Zapreti vaju moramo v sobo, da naju ne bosta napadli…« je zašepetala.

Florence je hitro posegla vmes: »Ne bo vam treba. Morgie je zelo v redu. Poskrbite zanjo, da si opomore. Še veliko se imamo za pogovoriti.«

פפפפפפ×

Naslednji dan, zjutraj, se je Beatricina družina zbrala pred Florencino hišo. Zahtevali so resnico. Morgie se je prebudila, otroka pa sta spala. Aleonora je naročila Morgie, da naj splete zgodbo, kjer bo nastopal njen mož, ki je umrl, ona kot žalujoča vdova, ki je izginila neznano kam, ker so ji stregli po življenju, in seveda – Morgie, skrivnostna prijateljica, ki želi samo dobro. Črnolaska jo je seveda ubogala. »Kot veste, je Florence,« nelagodno je pogoltnila. Zakaj si je spremenila ime, hudiča? »…No, pred kratkim ji je umrl mož. Ni šlo za nesrečo, kot je razlagala – kajti, če bi bila zgolj nesreča – zakaj bi prišla sem, v ta od boga pozabljen kraj? Moža so ji ubili in hoteli so še njo. Zato se je preprosto odselila. Kakšno vprašanje?« kmalu je zadnji stavek krepko obžalovala, saj so jo vsi štirje zasuli z vprašanji. Bunkeljni neumni, je pomislila. Neumna Aleonora. Zakaj ji vedno postavlja tako obupne naloge?

Ta je gledala skozi okno, dojila otroka, ter se nasmihala. Sonce jo je obsijalo s svojimi toplimi žarki. Ni sprhnela. Seveda ne – vampirji so vendar nesmrtni! Sonce gor ali dol…

Uro in pol kasneje, ko je svoja dvojčka opazovala pri spanju, se je na vratih pojavila črnolaska.

»Škoda, ker te nisem pustila umreti! Se ti sploh sanja, kako zelo grozni so bunkeljni?!« jo je nadrla ter pri tem pazila, da ne bi zbudila dojenčkov. Sedla je zraven nje ter ju pogledala. »Samo poglej, kako sta lepa…« se je nasmehnila. »To je za vampirje isto, kot svež kruh…«

»Nehaj s črnim humorjem, Morgie!« jo je opozorila Aleonora, ki ni mogla ostati resna.

»Oprosti. Ampak poglej fantka – izrezan očka je. No, ja. Oči ima po tebi – rjave. Ampak lasje… Sicer jih ni veliko, ampak so vranje črni. Obožujem tako barvo las…« je govorila Morgie, Alea pa je otrpnila. »Kaj je narobe?«

…izrezan očka je… Mrlakenstein. Ne! Popolnoma je pozabila nanj! Pozabila na Mrlakensteina?! Se tole res lahko zgodi samo njej? Ne! Morda sem res pozabila na Mrlakensteina, je pomislila. Ampak Marka Neelstina ne bom nikoli… Na glas je odrezala samo: »Nočem govoriti o njem.«

Morgie je pokimala, češ, da razume. »Vseeno. Samo povem, komu je kdo podoben. Deklica ima takšne poteze kot ti – no, ja. Morda malce vmes. Lase pa ravno take kot fant. Oči ima po očetu.« nelagodno se je ozrla k Aleonori, ki je bila popolnoma tiho, in je zbrano strmela v otroka. »Torej, Aleonora… Oprosti, Florence. Sedaj imaš drugačno ime…«

Alea je strmela v otročička. »Kako naj jima dam ime?«

Morgie se je zmedla. »Am…Nimam pojma. Rabiš nasvet?« šele tedaj se je zavedla, kako neumno sta šla ta dva stavka skupaj.

»Ne,« je odkimala. »Mislim, da vem.«

»No?« Morgie je privzdignila obrv.

»Fantek bo… Jamie. Ne! James. Jamie zveni preotročje.«

»Ampak saj je otrok,« je butasto pripomnila Morg.

»Ampak tale otrok bo odrasel, tepka!« jo je pokarala Alea in se zasmejala. »Punčka pa bo… Hm… Kako zveni ime Treen?«

Črnolaska je pokimala. »Kar v redu. Takšna je torej tvoja odločitev? Zanimivo.«

»K Beatrice grem, da krsti otroka.«

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Krst je potekal ob jezeru,pri izlivu potoka. Tam je bila Morgie, Beatrice, Aleonora in Monica. Beatrice je spustila vodo na njuno čelo, in izrekla njuni imeni. Pri jamesu je vse potekalo gladko, ko pa je razlila sveto vodo po Treeninem čelu, se je na sencih pokazalo znamenje. Morgie, ki je držala deklico, se je trudila skriti znamenje, a ji ni uspelo. Beatrice je osuplo strmela v znamenje, Aleonora pa se je za hip skoraj zmedla.

Znamenje je bilo črno in sivo, v obliki jing-jang. Beatrice ni vedela, kaj naj bi pomenilo, Aleonora pa se je zastrmela v zgroženo Mrogie. Ta je skomignila z rameni in izjavila: »Najbrž je samo materino znamenje.« Nihče ji ni verjel.

פפפפפפ×

»Morgie, nerada te opominjam, ampak zdi se mi, da mi nekaj prikrivaš,« je tistega večera, ko sta sedeli v kuhinji in pili vsaka svojo čašo kozje krvi (kozo je zaklal kmet, ker je bila že stara, in so si morali pripraviti zalogo za zimo) začela Aleonora. Črnolaska se je zastrmela v svojo čašo, ter jo zamišljeno vrtela. »Zahtevam odgovor – zakaj si bila tako osupla in zgrožena, ko si videla Treenino znamenje?«

Malfoyeva je uvidela, da prijateljici ne more prikrivati stvari z Grinwaldom, sploh pa ne s prekletstvom. »Veš… Tisti dan, ko si odšla iz dvorca, je bil Mrlakenstein v DarkShadu,« ni se zmenila za nejeveren pogled njene prijateljice, temveč je pripovedovala naprej. »Tam je srečal Grinwalda, Dumbledore in svojega učitelja, O'Sheina. Spopadli so se. Grinwald je izginil za Velikimi Vrati v svet Teme. In preden ga je Tema posrkala, je preklel Mrlakensteinovega potomca.« Aleonora je zajela sapo. Odprla je usta, da bi nekaj rekla, a iz njih ni prišlo glasu. »Ampak ti nisi rodila enega otroka, temveč dva. Prekletstvo pa deluje samo na enem potomcu, v tem primeru na Treeni. James je rešen.«

Aleonora ni vedela, kaj bi – ali se jokala za svojo prekleto hčer, ali pa se veselila za svojega rešenega sina. Namesto tega je vprašala nekaj, kar se je spraševala že cel dan. »Povej mi, Morgie… Kako si me našla?«

Morgie, ki je ravno pila kozjo kri, se je zaletelo. No, pa me je dobila. Le kaj naj ji rečem? Da me je Mojster poslal, da ubijem njo in otroka? »V bistvu…« je začela. »No, v bistvu… Me je on poslal.«

Aleonora je otrpnila. Ničesar ni rekla. Samo razočarana je strmela vanjo.

»Pa… No, poslal me je. Poslal me je z naročilom, da naj te pripeljem k njemu. Ali pa, da ubijem prekletega otroka,« ni ovinkarila. Povedala ji je naravnost. Videla je, kako se ji je roka zatresla. Njen pogled je nemo spraševal Kaj boš pa storila?

Zopet je pogledala v skodelico. Prej je opazila, da Alea drži skodelico z obema rokama. Neverjetno. Izgledala je kot majhen otrok, ki čaka na svojo kazen.

»Ne vem,« je zamrmrala. »Res ne vem.« že si je Alea skoraj oddahnila, ko je nenadoma nadaljevala: »V bistvu razmišljam, da bi ti vzela deklico in dečka pustila. Tako bo volk sit in koza cela.«

Aleonora je tako močno stisnila skodelico, da se ji je ta zdrobila pod rokami in jo porezala. Njena kri se je pomešala z tisto krvjo iz skodelice. Ni ji bilo mar. nenadoma je vstala. Kar se je potem zgodilo Morgianette sploh ni bila pričakovala; Alea je zalučala delce skodelice vanjo, skočila čez mizo, v enem samem, elegantnem skoku, in jo podrla na tla, s stolom vred. Kremplje ji je zapičila pod vrat.

Hmmm… najbrž se vampirke tako odzovejo v obdobju materinstva, bi najbrž pomislila Morgie, če ji noht ne bi skoraj presekal goltanca. Neverjetno, kako hitro se je spremenil izraz na Aleonorinem obrazu – iz nežnega in prestrašenega v grobega in besnega.

»Mojih otrok… se ne bo… nihče dotaknil… JASNO?!« najprej je šepetala, potem pa besno zatulila. »Še najmanj pa ti s svojimi nevarnimi vampirskimi kremplji! Pa da o Mrlakensteinu ne govorimo!« prvič je spregovorila njegovo ime. Prvič po dolgih sedmih mesecih in pol.

Morgie je začutila, kako ji je noht počasi a vztrajno rinil skozi kožo. Ne more dovoliti poškodb! Mora ukrepati! In odpeljati otroka! Le kaj si misli Aleonora? Slab dan je vampirka, pa že vse obvlada? Ona je vampirka skoraj cel teden, pa še vedno nadzira le desetino svojih moči. Jih pa že zna bolj obvladati!

Odločila se je hitro. Sprostila je energijo, z rokami in nogami je odbila Aleo v zid. Priletela je vanj, naredila precejšnjo luknjo, omet se je odkrušil, in nezavestna je padla po tleh, pokrita z belim prahom. Vse se je zgodilo v nekaj delcih sekunde. Naslednji trenutek je že vstala ter vdrla v sobo. Pograbila je deklico in jo pogledala naravnost v oči. Tiste črne oči, ki so jo gledale, kot bi vedele, kaj jo čaka…

Pohitela je na hodnih in se ozrla k Aleonori. Še vedno je bila nezavestna. Še najmanj eno uro se ne bo spravila k sebi. Takrat pa… bom jaz že pri Mojstru, je pomislila. Kaj pa, če dela napako? Kaj pa, če je ravnokar porinila nož prijateljici v hrbet? Kaj pa, če se ji bo hotela maščevati? Toliko dvomov se je nenadoma porajalo v njej. Vedela je, da je Aleonorino sovraštvo neizbežno. In maščevanje prav tako. Ampak kot vedno je pri njej veljalo pravilo – vse za Mojstra. Ne glede na posledice.


Ura je odbila polnoč, ko se je spravila k zavesti. Bila je polna ometa, ki se je odkrušil od zidu za njo. Luč je medlo svetila na stropu, iz sobe pa je slišala jok dojenčka. Enega dojenčka. Enega otroka. Tako je vedela, čigavega. Jamesa. Treene ni bilo več. To je vedela brez preverjati. Čutila je veliko praznino v srcu. Vedela je, da jo je Morgianette Malfoy odpeljala, in vedela je tudi, da je ne bo videla nikoli več.

Vstala je in odšla pomiriti Jamesa. Svojega edinega otroka, ki je še vedno bil ob njej. Svoje življenje. Svoje vse.

V tistem trenutku, ko se je rojeval nov dan, je prisegla maščevanje svoji bivši najboljši prijateljici.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Mrlakenstein je sedel na veliki okenski polici in nos molil v knjigo, ki je govorila o odpravljanju prekletstev. Pred nekaj urami ga je kontaktirala Malfoyeva, katere iskanje za prekletim otrokom se je zaključevalo, zato je želel na vsak način izvedeti podrobnosti o mogočnih prekletstvih.

Prekletstvo nerojenega otroka
Obstaja več vrst prekletstev otrok, a najhujše je, če prekletstvo izgovori umirajoči človek. Če človek umre, bo otrok preklet v svojem trenutnem življenju, če človek ne umre popolnoma, bo otrok preklet še najmanj petdeset let po svoji smrti. V vsakem primeru se preklete duše osvobodijo prekletstva. Kot pravi knjiga prekletstev: Nič ne traja večno. Še najmanj pa prekletstvo.

»Ja, ja,« naveličano je zaprl knjigo. Vedno manj je razumel. Poleg tega ga je zmotil zvok iz pritličja. Stekel je iz knjižnice, po hodniku, do stopnic in navzdol. Iz precej znanega razloga se mu je mudilo. Vedel je, kdo je, še preden je stopil v veliko, mračno vežo.

Tam je stala črnolaska. V naročju je držala otroka, ovitega v črno ogrinjalo in črno otroško oblekico. Stopil je do nje. Dobro si jo ogledal obraz, ki ga ni videl skoraj osem mesecev. Tako zelo se je spremenila. Obraz je bil še bolj bled, kot je pomnil, lasje so se ji dobesedno bleščali v črnini. Oči so se ji skrivnostno a obenem popolnoma odkrito nesrečno svetlikale. Na obrazu je imela tak izraz, kot bi se srečala z smrtjo samo.

Stisnila je otroka k sebi, ko je stopil bliže, da bi ji ga vzel. Tedaj je opazil njene dolge, ostre in trdne nohte. Takoj je vedel, zakaj se je spremenila. Slabotno se je nasmehnila, ter mu namenila enega svojih pogledov, ki so izražali: Gospodar moj, spet sem opravila nalogo. Pa vendar sem ena najboljših, kajne? Si ponosen name? Bila je kot nedorasel otrok. Otrok, ki izdaja zato, da bi bil njegov gospodar zadovoljen. Ko se je tako pomilovanja vredno nasmehnila je opazil dolge in tanke podočnjake.

»Mojster…« je zašepetala. Skušala je nekaj povedati, a iz njenih ust ni bilo več glasu.

Zopet ji je skušal vzeti otroka, a se je izmaknila. »Morgie? Zakaj mi ga nočeš dati?« jo je vprašal.

»Ne!« takega glasu, kot ga je slišal sedaj, ni pričakoval: bil je oster in odločen, v nasprotju z njenim obnašanjem.

»Prosim?« jo je mehko, a hladno vprašal.

»Morda… Morda sem storila napako!« nenadoma je onemela. Seveda! Lahko se ji posreči laž…

»Prosim?« je ponovil. »Kaj misliš z napako?«

»Morda ti otroka ne bi smela prinesti! Potomec je in ti ga hočeš ubiti! Mark… poglej!« razgrnila je otroka in mu ga položila v naročje. »Ima tvoje oči. Lepe, črne oči. Deklica je. Samo poglej jo. Takšna kot očka… jo boš res…?« nenadoma ji je zmanjkalo glasu.

»V bistvu, Morgiana, sem veliko razmišljal o tem zadnje čase.« je navsezadnje, po kratki tišini, vendarle rekel, ter pogledal svojo hči. »Pojdiva v sprejemnico, da mi vse poveš.«


Sprejemnica z črnimi, usnjenimi fotelji je bila udobna in topla, saj je v kaminu gorel ogenj. Morgie je sedla, Mark pa ji je otroka potisnil v naročje. Ni se hotel raznežiti ob tistih črnih očeh.

»Vse mi povej. Ime, rojstvo, kraj, čas. Vse hočem vedeti.« je kratko in jedrnato zahteval. In Morgie, 'umetnica' govorov, se je zagnala v razlago:

»Pred sedmimi meseci in dvema tednoma je Aleonora odšla iz Anglije, z vitezom ponočnjakom. Odpeljala se je na Irsko, v hišo svojega pokojnega strica Henrika,« (ja, laž je bila obvezna), »No, tam je živela ves ta čas… Dokler ni rodila otroka. Tega otroka,« pokazala je na deklico. »Znamenje v obliki sivo-črnega jing-janga ima na desnem sencu.« pri tem je pokazala na znamenje, ki si ga je Mrlakenstein si je znamenje dodobra in zamišljeno ogledal, kot bi ga preučeval. »Rodila se je predvčerajšnjim zvečer, mislim, da je bila ura okoli desetih, morda celo enajst.«

»Rad bi podrobnosti. Ime? In, ja – kje je Aleonora?«

Morgie je vedela, da jo bo tudi tole vprašal. Njen obraz je nenadoma postal maska žalosti. »Aleonora je rodila otroka… Ampak ona je… Izgubila je preveč krvi. Ravno dovolj časa je bila še živa, da jo je pobožala, in jo poimenovala.«

Mrlakenstein je nenadoma prebledel. »Kaj hočeš reči s tem ' je bila še živa'? Pa povej že, kako je ime otroku!« nenadoma je postal nestrpen in vidno živčen.

»Ime ji je Treena…« je zašepetala Morgie. »Aleonora pa je…« glas se ji je zlomil. V tem trenutku je še samo sebe občudovala. »Aleonora je mrtva!« potem je brugnila v neutolažljiv jok.

Ničesar ni rekel. Dolgo časa je bil tiho. Počakal je, da si je obrisala solze in ga pogledala.

»Povej mi,« je zašepetal, njegov obraz je bil čisto ravnodušen in Morgie je prijelo, da bi ga usekala. »Kje je pokopana?«

Morgie je sklonila glavo. »Pred hišo, ob grobu njene mame, tam je njen grob.« Seveda je tudi za grob poskrbela. Vanj je dala mrtvo truplo ženske, ki jo je ubila nekaj dni pred prihodom v vas ob Puertu Abandonadu. Mrtvo truplo zelo podobne ženske.

Prijela je Treeno za njeno mehko roko. Dojenčica jo je pogledala z svojimi velikimi, črnimi očmi, ki so se svetile ob soju ognja.

Mrlakenstein je pokimal. »To bom vsekakor preveril.«

Morg je pokimala ter vprašala za njene pojme malce nesmiselno vprašanje. »Boš Treeno ubil?«

Pogledala ga je. Njene črne oči so zavrtale v njegove oči, ki so se svetile kot dva hrošča. Nenadoma je, na njeno presenečenje, odkimal.

»Ne,« bil je določen. »Treena Neelstin je moja edina potomka, kar pomeni, da je tudi potomka Salazarja Spolzgada, in njegovi potomci so se vedno uspešno ubranili vseh prekletstev. Treena bo ostala živa. Moj otrok je in ne bom je ubil. Ona bo moja naslednica, to je njena usoda, ne pa prekletstvo, izrečeno iz strani tistega ničvredneža, ki je sedaj mrtev.«

Morgie ga je gledala najprej osuplo, potem presenečeno, na koncu pa si je precej oddahnila. In ga objela. Potem je pritisnila poljubček Treeni na čelo in odplesala stran.

Mrlakenstein je zmajal z glavo. Vzel svojo hči v naročje in jo pocrkljal.

Če je bom predolgo crkljal me bo z ročico potegnila za nos, je precej nestrokovno pomislil. Najeti bom moral varuško.