Fallin' with every step 14

Fallin' With Every Step


Avtor: devilangel666
Kategorija: Splošne zgodbe
Opozorila: Ni opozoril
Oznaka: 17+
Kratka vsebina: Sirius je prhnil. Ja, James je oboževal kavbojske filme Clinta Eastwooda in ravno zato je z njegovim imenom poimenoval svojega… no, določen izrastek med nogama z tem imenom. »Kako si pa ti poimenovala svojo?« je vprašal Sirius Lily ter se držal za trebuh. »Marlyn Monroe, mogoče?«
Avtorjeva opomba: Ok, moje...ammm14. poglavje, če se ne motim...aja...posvečam ga ŠPELI!!! **špela luv ya**, 17+ pa zato, ker nisem cenzurirala besedišča! ;) pa sej ni tok grozno niti! ajde, uživite ob branju, pa komentarčke mi pustite! aja...kaj pomeni 'Het'?




Chapter 14.: 6 Years Later, Revealed Secrets & Meetin' Of Mother & Daughter


Bilo je šest let in pol pozneje. Vse se je spremenilo.

James se je spremenil. Vedel je, da je Treena njegova sestra, a ukrenil ni ničesar. Bila sta najbolj znana sovražnika in tekmeca. Vedno sta se prepirala in žalila drug drugega. Tako je bilo. Nenapisano pravilo. Vseeno mu je bilo ali se imata rada ali se sovražita. Mučilo ga je nekaj drugega. Zakaj je Mrlakenstein vzel Treeno? Zakaj ni vzel njega? Kdo je sploh Mrlakenstein? Je res ubil njegovega očeta kot pravi mama? Ali je on njegov oče? Ob misli na to ga je spreletel srh. Sovražil je to misel. Tega ni hotel. Počutil bi se umazanega in izdanega. Ampak – zakaj potemtakem govori s kačami? Kaj ne tudi Mrlakenstein govori s kačami? Ne! Stresel je z glavo vedno, ko je pomislil na to. In vedno se mu je zdelo, da obstaja lučka, drobno upanje, da je tudi njegov oče daljni potomec Spolzgada in da je zato govoril s kačami… James se je moral prisiliti da ni mislil na to. Da se ni soočil s sabo. S tem, kdo je in od kod izvira…

Treena pa je ves čas vedela resnico. James je bil njen brat dvojček. Imela sta isto mamo in seveda, istega očeta. Florence Potter oz. Aleonoro Bellatrix in Marka Neelstina. Ampak njej je bilo vseeno. Začela je ignorirati to dejstvo. Spremenila se je v šestih letih. Bila je bistra, o, ja! Tako bistra kot James. Ampak ne samo to – po obnašanju se je zelo spremenila. Ni imela več vpadljivih napadov besa, bila je precej ravnodušna in mirna, skorajda prefinjena na nek poseben način. Na ostale je gledala zviška in se sploh obnašala večvredno. Izrabljala je punce in fante iz čistokrvnih družin – predvsem iz Drzavranna in Spolzgada. Priklenila jih je na posteljo in se igračkala ter se šla svoje t.i. sadistične igrice.

פפפפפפפ×

»Lily! Ti je kdo povedal, kako zelo lepa si danes?«

»Nehaj Potter.«

»Evansova! Ne bodi domišljava, no! Samo vprašanje časa je, kdaj mi boš padla v objem.«

»Kar domišljaj si.«

»Lily, sem ti omenil, kako me vzburjaš?«

»Potter! Ne proviciraj že spet!«

Lily in James sta se kregala. Kot štiriindvajset ur na dan in sedem dni v tednu. Sirius je ravnokar prikorakal skozi portret Debele Gospe in mučeniško zavzdihnil.

»Že spet se kregata, bodoča golobčka?« ju je podražil.

Lily je zardela od besa. »Da mi takoj prenehaš s tem, Black! Ne začni še ti!«

James se je zasmejal. Lily je stala sredi preproge, vsa besna in jezno srepela v Siriusa. James je izkoristil trenutek. Ko je gledala proč je skočil na noge (sedel je na fotelju) ter jo objel od zadaj okoli pasu.

»Evansova… Bi se šla igrice?« ji je zašepetal na uho.

Rdečelaska pa je le še bolj pobesnela in se mu iztrgala iz objema. »Ti… manijak! Odjebi Potter! Neumen si! Sovražim te, razumeš?! Nočem biti še ena igračka več! Ti je sedaj kaj bolj jasno?!« se je penila.

James jo je pogledal na tisti svoj cuckasto skrušen način. »Daj no, Evansova… Že cel teden nisem užival v določenih aktivnostih ki so dobre za mojega Clinta Eastwooda…«

Sirius je prhnil. Ja, James je oboževal kavbojske filme Clinta Eastwooda in ravno zato je z njegovim imenom poimenoval svojega… no, določen izrastek med nogama z tem imenom.

»Kako si pa ti poimenovala svojo?« je vprašal Sirius Lily ter se držal za trebuh. »Marlyn Monroe, mogoče?«

Lily je še bolj zardela. Njena rdečica je prekrila vse njene pege in besno je vsakemu primazala klofuto in odkorakala iz dnevne sobe.

James se je zasanjano pobožal po licu na katerem je bil obris petih prstov. »Dotaknila se me je, Sirius,« je fanatično in z odsotnim pogledom mrmral. »Hočem to punco!« je naposled zavpil. »Razumeš, da jo potrebujem?!«

»Ja, ja, seveda!« je zakričal Sirius nazaj. Bil je kar malce jezen.

»Ja zakaj si pa jezen?!« se je sumničavo zadrl črnolasec. »Če ti je všeč Lily se pazi…« stisnil je pesti.

Sirius pa se je krmežljavo nasmehnil. »Sploh ne! Saj je lepa, ampak…« sklonil je glavo. »Spomnil sem se na Treeno. Saj veš – princesko Spolzgada.«

James se je nenadoma umiril. »Aja?« je butasto izjavil. »Kaj sta pa počela?«

»Khm,« je zakašljal Sirius. »U bistvu… Ni prijetno. Sploh ne. Saj veš, ko nagajajo hormončki…«

»Pizda, Tacimester! Menda jo nisi…? Se nista…?« James je le zazeval: z izbuljenimi očmi in povešenim jezikom od nejevere.

Sirius se je sesedel na bližnji fotelj in bridko zajokal. James ga je zaprepadeno opazoval.

»Pijan sem bil… In potreb-« je smrkal Black.

»Ja, že v redu! Naprej?« je bil James nestrpen. Sedel je k njemu.

»No, potem se je prikazala ona in mi na uho prišepetavala take… omamne besede… naštevala je grdobije, ki bi jih počela z mano… in potem…« Sirius je zopet zahlipal. »Znašel sem se na ogromni postelji, ves privezan z verigami, priklenjen z lisicami, ona pa je hodila okoli mene kot mačka, oblečena v črno usnje in z bičem v roki…«

James je uvidel resnost situacije, Sirius pa je dobesedno histerično kričal: »PRASICA ME JE MUČILA! MUČILA ME JE!« iz oči so mu lile solze, James pa ga je tolažeče objel prek ramen.

Sirius je nenadoma vstal in ga odrinil. Bil je resen in obrisal sije solze. »Pozabi na to kar se je dogajalo sedaj, Kopitlyay. Pa ne me več tako objeti, ker si bo kdo še kaj mislil…« z pogledom je ošinil dnevno sobo, nakar je ugotovil, da sta v bistvu sama. Potem je zopet skočil k Jamesu in zopet sta se objela.

»Ja, že v redu, Tacimester. A ti je prišlo?« se je bežno pozanimal.

Skrivnosten Siriusov nasmešek mu je dal vedeti odgovor.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Lily je besno stopala po hodniku. Pa saj to ni res! Kako si drzne?! Od besa je bila tako zaslepljena, da ni vedela, kod hodi. Nenadoma je trdo priletela v nekoga. Oba sta se zvrnila na tla. Lily je hitro vstala in zagledala pegasto rdečelasko.

»Oh, oprosti! Si v redu, Chelsea?« podala ji je roko.

Chelsea Weasley, študentka tretjega letnika. Z Lilyjino pomočjo je vstala. »Lily, je že v redu…« je mencala, zardela in sklonila glavo. Potem se je zrinila mimo nje. Presednica študentskega sveta pa je le strmela za njo.

Chelsea se nikoli tako ne obnaša! Zakaj je pred njo vedno takšna?

פפפפפפ×

Treena je objela Narcisso okoli pasu. Poljubila jo je na ustnice. Ležali sta druga ob drugi in se objemali. Črnolaska je čutila toploto prijateljičinega telesa, ona pa se je stisnila k njej.

»Rada te imam, Princeska Spolzgada,« ji je šepnila na uho.

»Ampak poročila se boš z Luciusom.« ji je odvrnila.

Narcissa jo je pogledala s svojimi prelepimi modrimi očmi. »Moram se.«

»Zaradi česa? Tradicije?«

Ničesar ni rekla. »Sovražim ga, dobro veš. Ves smisel čistokrvnosti je v tem, da nimaš svobodne volje pri odločanju.«

»Potem zbeži, Cissy! Pridi k meni! Veš, da si vedno dobrodošla.«

»Ampak… Ne morem. Oprosti.« Narcissa je vstala in se oblekla. Potem je obupano stekla iz KŽTD. Treena je le strmela za njo, rekla pa ni ničesar. Samo mislila si je svoje.

»Neelstinova.« Treena je slišala izgovoriti svoj priimek tisto rdečelasko Weasleyevo iz tretjega letnika. Ozrla se je. Chelsea je sedela na drugem koncu postelje in jo opazovala. »Na prepovedanem oddelku dobiš knjigo. Tukaj imaš dovolilnico.« vrgla ji je listek.

»Ja, Chelsy, najin pakt. Povej mi, kje sploh dobivaš vse informacije, ki mi jih toliko časa prinašaš?« jo je z zaigranim ne zanimanjem vprašala črnolaska.

Rdečelaska je nekaj časa ostala tiho. »Recimo, da mi vse to pošilja… določena oseba in sem jaz le posrednik. Tako, da tale t.i. 'najin pakt' praktično ne obstaja.«

»Kakorkoli,« je zazehala Treena. »Lahko se pobereš, da se oblečem kot človek?«

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

»Melany, zakaj se moram ukvarjati z tistim bitjem t.i. Princesko Spolzgada? Nevljudna je.« se je pritoževala Chelsea.

Melany je sedela na stolu v sobani KŽTD. Bila je bleda črnolaska. In vedno je nosila sončna očala, četudi se je skrivala v sencah.

Bilo je kakih petnajst minut kasneje, ko je Mojstrova hči zapustila sobano ZJ-ZJN, ki je bila tudi edini posrednik med Chelseo in Melany.

»Dobro veš, zakaj, Chels. Jaz ti bom pomagala priti do tvoje skrivne simpatije, ki pa žal sploh ni več tako skrivna. Kar naprej zardevaš.«

»Ampak-« je ugovarjala.

»Človek ki ne zna skrivati svojih občutkov je šibek in se lahko zlomi v vsakem trenutku. Nauči se, Chelsea! Bodi zrela že enkrat!«

Melaniyn glas je bil hladen in oster. Nenadoma je vstala. Stopila je iz sence naravnost proti njej. »Vzemi tole…« podala ji je stekleničko, »in spij tekočino skupaj z mešanico dveh pijač.« privzdignila je očala, tako da je Chels lahko videla njene modre oči, ki so se postopoma spreminjale v črno. »Ko boš dovolj zrela, ti pokažem, kdo sem. Pokažem ti pot v večnost.« to so bile njene zadnje besede preden je izginila.

פפפפפפפ×

»Dobrodošli! Dobrodošli na predzadnji letošnji tekmi Quidditcha!« je tulil v mikrofon Gyffondomski napovedovalec Jack Jordan. »Spolzgad proti Gryffondomu!« je v zanosu rjovel. »In že prihajajo ekipe na igrišče!«

V zrak je zletelo štirinajst metel, sedem zelenih in sedem rdečih zmazkov je obkrožilo tribuno. Jordan pa je rjovel naprej. »Gryffondomski legendarni iskalec James Potter, ki v življenju ni izgubil tekme!« tribune so ploskale, »Branilec Sirius Black, ki se mu lokl dobesedno meče v roke,« je tulil Jack naprej, »Naša izvrstna tolkača, Charlie Weasley in Godric Symson, in še zasledovalke Chelsea Weasley, Amy Mellbourn in Kassandra Johnson!« je rjovel Jack. »In potem so tukaj še člani Spolzgadovske ekipe,« je nadaljeval z pretirano manjšim navdušenjem, »Treena Neelstin, iskalka, Zabinijeva, Zawsel in Blackova zasledovalci, tolkača Crabus in Goylus – ali kako je že ime tem gmotam mesa – in seveda branilka Cornelia Mallish.«

Metle in igralci so obkrožili tribuno, Madam Hoops, nova učiteljica, pa jim je v zrak spustila zviz in štamfa. Navsezadnje je vrgla rdečo žogo – lokl.

»In igra se začenja!« je zatulil Jordan. Nekaj trenutkov kasneje je zopet začel komentirati igro.

James se je pognal visoko v zrak, da mu je veter razmršil lase. Nekdo mu je sledil. Ozrl se je. Treena.

»Kaj je, Potter?« ga je vprašala. »Škiliš za zvizom?« zlobno se je nasmehnila in se zapodila mimo njega. Z pogledom je za trenutek uzrl njeno znamenje. Hitro je stresel z glavo in se ozrl za zvizom. Naslednjih petnajst minut igre je zavzeto iskal zviz in obenem s pogledom sledil Treeni.

»Weasleyeva je zopet zadela koš! Kar tako naprej, Chelsy!« je komentiral Jordan. »Petdeset proti trideset za Gryffondom!« je zatulil. »Pazi, Johnsonova! Štamf!« se je zadrl v opozorilo, a prepozno; štamf je zasledovalko zadel v hrbet in jo sunil iz metle. Jordan je zaklel in se izognil McHudurrinemu drugemu 'iztrži-Jacku-mikrofon-iz-rok' poskusu.

James je nenadoma zagledal drobno svetlikajočo kroglico čisto na sredini stadiona. In se pognal za njo. Za seboj je začutil Treeno.

Nenavadno, zadnje čase se mu je pogosto dogajalo, da je čutil njeno prisotnost. Vedno mu je v njeni bližini zažarelo znamenje in mu vsakič znova dalo vedeti, kako zelo sta povezana.

James je pospešil… Njegova t.i. sestra je letela tik ob njemu, zviz pa je bil od vsakega oddaljen le borih deset metrov. James je stegnil roko… Ona tudi. V delcu sekunde se je bojevito zazrl v njene brezčutne, črne oči. In ji dal vedeti, da bo zmagal. V tistem trenutku pa so njene oči postale vijolične. James je ošinil znamenje na njenem čelu, in počutil se je kot odprta knjiga; začutil je Treenino prisotnost v svoji glavi.

Znamenje, huh? Na dnu hrbta? Ah, Potter…

Nenadoma je vse ponehalo, James je zgrabil zviz, Mojstrovo hči je zmotil štamf, ki ga je uničila z enim samim pogledom.

»James Potter je ujel zviz!« je blaženo rjovel Jack Jordan. Rdeče tribune so ponorele od veselja – osvojili so peti Quidditch Cup v šestih letih! Po zaslugi Jamesa Potterja! No, ja, enega je osvojil Spolzgad, ker je bil James bolan…

James je z ostalimi člani ekipe zmagovito obkrožil tribuno, nakar so pristali. Vsi so ga objemali in mu čestitali, nato pa so ga na rokah odnesli do Dumbledorja, ki je podelil pokal.


Petnajst minut kasneje, ko so se tribune že spraznile, je v garderobi ostal le še James. Nenadoma je zopet začutil v bližini Princesko Spolzgada. Ozrl se je. Stala je med vrati.

»Vedno sem vedela, Potter. Aja, čestitke.« na njenih ustnicah je poplesaval samovšečen nasmešek.

»Hvala, Neelstinova.« je odvrnil James. »Kaj si pa vedela?«

Stopila je do njega in mu privzdignila majico. Z roko se je dotaknila znamenja. »Tole sem vedela, Potter. Znamenje. Isto je kot moje in ne delaj se neumnega, že tako si dovolj.«

James je ignoriral njeno opazko.

»Ok, Jamie,« se je popačila, »sedaj se ti pa res ni treba delati odraslega.«

Zavzdihnil je in jo odrinil. »Pusti me pri miru, Treena.«

»Zakaj?«

»Ničesar nočem imeti s tabo.«

»Pa vendar imaš več, kot si misliš. Oziroma,« je zašepetala, »Več kot si si pripravljen priznati.«

»Utihni!« James je pobesnel. »In poberi se iz garderobe!« je zatulil.

»Poslušaj me, Potter!« je Princeska izgubila vse samoobvladovanje. »Z mano nihče ne govori tako!«

»Pravzaprav ravno jaz govorim tako,« jo je opomnil.

Čisto je poškrlatela od besa. Izgubila je ves nadzor nad svojim obvladovanjem, za katerega se je trudila in ki ga je pridobila z leti. »Poslušaj me, Potter.« je siknila, ga zgrabila za ovratnik in potisnila ob steno. Kako neverjetno močna je bila! Smešno, še visoka sta bila enako. »Saj tudi jaz nisem hotela tega. Ampak saj nisva midva tista, ki sta pač storila napako. Razumeš? Kriva sta najina starša. Najina mama in najin oče. Ki sta, žal, povsem neodgovorna…«

»Ne žali moje mame!« je pobesnel James in jo odrinil. »Glede tvojih staršev pa se mi sanja ne in me niti ne briga!«

Treena se je zasmejala. »Pa kaj si ti kreten, Potter? Še sedaj se ti ne sanja, da govorim o najinih starših? Da tukaj ni samo tvoje mame in samo mojega očeta?«

James se je za hip zmedel. Potem se je zbral. »Ne seri, Treena,« jo je skušal odpraviti z zamahom roke.

»James!« prvič ga je poklicala po imenu. Z ostrim glasom. »Kaj se ti res ne sanja, ali kaj?! Tvoja mama, t.i. Florence in moj oče, Mrlakenstein sta najina starša! Odpri svoje rjave učke, mali.«

James je nekaj trenutkov le nemo srepel vanjo. »Pa kakšna laž je to?!« ne, takega odziva črnolaska ni pričakovala. »Moja mama se nikoli ne bi pečala z tistim… tistim…« je pihal James, »Morilcem! Ona…«

»Prekleto Potter!« Treena ga je pogledala naravnost pomilovalno. »Tvoje znamenje. Moje znamenje. Ista sta. Me prav zanima, kaj ti je tvoja mama nakladala o tvojem t.i. očetu. Da je umrl v vojni? Da ga je ubil Mrlakenstein?« James je prebledel. »Ne, Potter. Mrlakenstein je najin oče in Aleonora je najina mati.« ko je opazila njegov zmedeni pogled je dodala: »Florence je Aleonorino sedanje ime. Vprašaj jo, James. Če ji je res kaj do tebe ti najbrž ne bo lagala.« s temi besedami se je obrnila na petah in odšla.

In pustila zmedenega, prestrašenega in obupanega Jamesa za sabo.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Prekleto! Kje je tale prekleta knjiga? se je spraševala Mojstrova hči pol ure kasneje in stopala med policami Prepovedanega Oddelka šolske knjižnice. Tukaj nekje bi mogla biti… Z dlanjo je drsela prek hrbtišč knjig, ki so bile prepuščene času. In nenadoma jo je našla. Veliko, črno knjigo brez naslova. Vzela jo je iz police in jo odprla. No, knjiga je imela naslov, ampak kazalo je, da na platnici ni bil odtisnjen… No, kakorkoli. Svoj nos je potisnila med strani in iskala… Tisto, kar je kmalu našla.

DarkShad, mračna dežela z Velikimi Vrati, ki vodijo v svet pogube…

Konec. Samo to. Velika Vrata? V DarkShadu? Kje lahko izve kaj več o DarkShadu? Sranje! Zadrževala se je, da ni zaklela. Prekleto! Tale Chelsea! od koga dobiva te neuporabne podatke?!

Treena je besno srepela v naslov knjige, ki ga prej ni prebrala. Seznam čarovniških krajev. Skoraj bi bruhala. In en stavek o DarkShadu?! Je to sploh prava knjiga?! Ali pač…?!

V spomin si je priklicala Chelseine besede. Na prepovedanem oddelku dobiš knjigo. Tukaj imaš dovolilnico. Tukaj nekaj ni štimalo. Nekaj definitivno ni bilo prav. Zakaj bi potemtakem potrebovala dovolilnico? Za en usmiljenja vreden in osamljen stavek, ki je bil povrhu napol zabrisan?

Nenadoma ji je nekaj kanilo v njeno bistro glavico… Saj ni bila poanta, da prebere stvar iz knjige, temveč da… Kako, da tega ni mogla ugotoviti že prej?

Knjigo je zaprla in iz žepa zvlekla dovolilnico, zdirjala k Madam Monockell ko podivjan pes ter ji pomolila papir pod njen štrleč nos. Ta je dovolilnico desetkrat obrnila, jo celo povohala (!) in se navsezadnje namrščeno vdala v usodo. Z besedami, podobnim laježu je izdavila nekaj v stilu 'pristna je' ter jo nagnala ven.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

James še vedno ni mogel verjeti. Stresel je z glavo, si mršil lase, dvakrat je celo z glavo udaril ob zid, se ščipal… Vse to samo zato, da bi se zbudil iz nočne more… Ampak to niso bile sanje. Bila je realnost. Po glavi so mu odmevale sestrine besede.

Vedno sem vedela, Potter… Tole sem vedela, Potter. Znamenje. Isto je kot moje… Več kot si si pripravljen priznati… Nisva midva tista, ki sta pač storila napako… Razumeš? Kriva sta najina starša. Najina mama in najin oče. Ki sta, žal, povsem neodgovorna… Še sedaj se ti ne sanja, da govorim o najinih starših? Da tukaj ni samo tvoje mame in samo mojega očeta? Tvoja mama, t.i. Florence in moj oče, Mrlakenstein sta najina starša! Tvoje znamenje. Moje znamenje. Ista sta. Me prav zanima, kaj ti je tvoja mama nakladala o tvojem t.i. očetu. Da je umrl v vojni? Da ga je ubil Mrlakenstein? Mrlakenstein je najin oče in Aleonora je najina mati… Florence je Aleonorino sedanje ime. Vprašaj jo, James. Če ji je res kaj do tebe ti najbrž ne bo lagala…

V glavi se mu je vrtelo… Še vedno je slišal njen glas… Bil je oddaljen, njen obraz je bil ovit v meglo…

Nekako se je znašel v Gryffondomu. Šel je mimo prijateljev, ves otopel. Pozdravili so ga, ga nekaj spraševali… A njemu ni bilo do pogovora, odšel je mimo, s steklimi očmi… Presenečeno so gledali za njim… Poleg tega je bil cel Gryffondom na nogah, praznovali so, pili in se zabavali ter mu na vsak način hoteli čestitati… odrinil jih je proč, brez da bi vedel, od kje mu energija za nekaj tako težkega… zakaj niso razumeli? Ni mu bilo do zabave, to je vse… Treena se je potrudila pokvariti vso zmago… Čeprav se mu je nekako zdelo, da bi ga lahko premagala, a ga ni… Vsa ta leta je imela priložnost, a ga ni… Ker mu je bila enakovredna. In bilo je nesmiselno. James se je napol zavedel, da je prišel v sobo, vrgel se je na posteljo in misli so ga odnesle…

Spomnil se je kako sta z mamo živela sama, tam v tistem kraju, Bogu za njegovim širnim starim hrbtom, kako mu je on zatrjevala, da je njegov oče umrl… Lagala mu je. Lažnivka. Ampak zakaj? Zakaj je Treena njegova sestra? Zakaj nista odraščala skupaj? Zakaj so ju ločili? Zakaj ne vesta drug za drugega…? Toliko vprašanj, ki še lep čas ne bodo dobili odgovorov… ampak – je zaradi tega, ker je Mrlakensteinov sin, res kaj drugačen od drugih? Saj mu ni treba postati ošaben, hudoben vzvišene kot Treena, ki se bo kmalu zaletela v strop Velike Dvorane, tako kot se nosi, kokoš neumna. Ali pač? Ampak saj konec koncev si sami izbiramo, kaj bomo postali in kakšni… saj ima vendar on sam svoje razloge in ni potrebno, da jih ovrže zaradi umazane družinske skrivnosti… Ali pač?

Nenadoma ga je iz misli zmotil tresk vrat. Hitro je sedel in zagledal Siriusa.

»Pa kaj je narobe, stari?« ga je vprašal sivooki črnolasec. »Zmagali smo, prekleto! Zmagali, ti pa se mi ves depresiven zatečeš v spalnico! Pa saj se ti je utrgalo!«

James je napel vse svoje sile in voljo ter spačil usta v nekaj, kar je bilo podobno nasmehu. Sirius si je njegovo izraz na njegovem obrazu očitno narobe razlagal, zato se je veselo zapodil k njemu in se mu dobesedno vrgel v naročje. Objel ga je in stisnil. »Uf, Potter, mislim, da sem biseksualec.«

James ga je hitro odrinil. »Sirius, čudne fore imaš!« ga je opomnil in ga objel.

»Nisem edini…«

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Chelsea je bila čisto pijana, malenušek je zmešala z ognjenim viskijem ter pila že svojo drugo steklenico t.i. 'eksplozivne' mešanice. No, vsaj prijela jo je. Ampak bo dovolj pogumna…?

Opotekla se je do naslanjača, kjer je sedela Lily in klepetala s Remusom. Vsak je pil svoj malenušek (pridna punčka in priden fantek, kakšen dolgčas!).

»Liiiiily!« jo je poklicala. Rdečelaska se je ozrla k njej, in Weasleyeva si je imela čast ogledat tiste čudovite, zelene oči, ki so ji bile tako všeč, pa tiste lepe pegice, ki so bile podobne njenim…

»Chelsea! Pa saj si čisto pijana!« jo je opozorila predstavnica študentov z malce zaskrbljenim glasom, nakar jo je nadrla: »Trinajst let imaš, madona! Ko sem jaz imela trinajst let še vedela nisem za alkohol! Takrat sem bila še v stajci! Alo spat!«

»Liiiily!« je še enkrat zastokala in se opotekla. Lily je vstala ter jo zadržala, da se ni zvrnila na tla.

»Chels, v sobo ti bom pomagala, pridi.« jo je spodbudila Lily.

Skupaj sta se opotekl po stopnicah, rdečelaska se je naslanjala na zeleno oko predsednico študentskega sveta. Lily je odrinila vrata dekliške spalnice in zvrnila Chelseo na posteljo.

»No, Chels, sedaj pa me lahko spustiš…« se je oglasila Lily.

»Lahko pa se mi ti pridružiš, Lil.« je dobila odgovor. Bila je presenečena. Chelsea pa je sedla na posteljo, jo prijela za obe roki. Svoj obraz je približala njenemu in svoje ustnice položila na njene.

Lily je bila tako presenečena, da ji ni vrnila poljuba. Narahlo jo je odrinila. »Chels, pijana si!« ji je zatrdila.

Rdečelaska se je zasmejala. »To tudi, ja, ampak… Lily, všeč si mi. Zelo zelo všeč.«

Lily je pomislila. Morda pa… ji enkrat res ni treba misliti… ali pač? Ni vedela, zakaj se ji Chelsea zdi tako lepa, da je ob njej pozabila na vse… Sklonila je svojo glavo k njej in jo poljubila nazaj… Druga drugi sta šli skozi lase, se božali in slačili… In pozabili na vse.

פפפפפפ×

Florence Potter je z ostalimi starši otrok sedela v dvorani, katere vhod je bil na hodniku, ki je vodil iz šolske avle proti kuhinji. Dumbledore in še nekaj drugih profesorjev je sedelo na čelu mize in ravnatelj je zavzeto razlagal o veliki maturi, poklicih in svetovanju staršev otrokom.

»Dame in gospodje! Kot veste, bodo vaši otroci začeli opravljati izpite velike mature, ki so zelo zahtevni, ravno zato sem sklical sestanek…« je začel, govoril o pomembnosti sestanka, razlagal o novih možnostih ipd. Florence je s pogledom ošinila ljudi okoli mize. Bili so starši Jamesovih sošolcev in sošolk. In Mrlakensteina ni bilo. Seveda ne! Le kaj bi porekli starši, ko bi izvedeli, da se na Bradavičarki šola Mojstrova hči?! Znoreli bi, definitivno! In izpisali svoje otroke… No, niti pomisliti ni hotela, kaj bi šele bilo, če bi se razvedelo, da se na akademiji šolata hči in sin Mrlakensteina!

Malce bolj zavzeto je ošinila starše in zagledala žensko ki je prihajala v Treeninem imenu. Yuki Yamerei. Japonka pa je ravno v tistem trenutku pogledala njo. Rjave oči so se srečale z črnimi. In v naslednjem trenutku so se odmaknile.


Po sestanku je Florence odšla iz dvorane med zadnjimi. Zamišljeno je stopala po temnem hodniku osvetljenem z baklami, dokler ni zaslišala šuma za svojim hrbtom. Bilo je za delček sekunde prepozno, da i se obrnila in udarila; na vratu je čutila rezilo. Le katera trapa jo skuša ustaviti z rezilom? Odločila se je hliniti nemoč.

»Poslušaj me,« ji je oster glas zašepetal na uho. Bila je angleščina, pravilno govorjena, v njej je bila sled japonskega naglasa. »Vem, kaj počneš.«

»Res?« se je skušala Florence narediti neumno. »Kdo sploh si?! Spusti me!« njen glas je postajal paničen.

»Poslušaj me, Florence Potter!« je zasikala Yuki. Odrinila jo je, da je priletela v zid. Florence je zdrsela ob zidu navzdol – bila je presenečena in šokirana.

»Od kje ti moje ime?«

Yuki se je sklonila nadnjo. »Ko bo čas boš vse izvedela…« pokleknila je k njej. »Vampirka si. Zakaj se ne braniš? Saj se znaš. Ne hlini nesposobnosti.« Yuki ji je nato, na njeno presenečenje, podala mali nož z latinskim napisom na ročaju.

»Kaj je to, Yuki?« jo je vprašala.

»No, vidiš.« črnolaska se je nasmehnila. »Sedaj pa že ti veš moje ime, kaj?«

»Yamerei… Kdo sploh si?« Florence je vstala ter si zataknila nož za pas.

»Povedala sem ti… Ko bo prišel čas boš vse izvedela. Sedaj pa moram iti.« s temi besedami se je obrnila na petah in odkorakala po hodniku proti avli.

Potterjeva je še nekaj časa strmela za njo. Bila je v dvomih, presenečena in šokirana. Kaj se to pravi?! Kaj ni Yuki Mrlakensteinova nova igrača?! Kaj ji je?! Sedaj mu bo še zanjo povedala… ali pač? Stresla je z glavo ter se odpravila vzdolž hodnika.

פפפפפפ×

Treena se je ravnokar odpravljala od zajtrka iz Velike Dvorane prek avle, ko se je ustavila. Videla je Yuki, kako je odkorakala prek avle, ven skozi vrata. Treena je stekla vzdolž stopnišča, na hodnik, ki je vodil do kuhinje.

Slišala je korake, ki so prihajali nasproti. Odhitela je naprej. Tam je se je hodnik razcepil na dva dela, naslonila se je na steno in prisluhnila korakom. Potem je zagledala osebo, ki je prišla izza vogala. Najprej je zagledala senco, elegantno senco, potem še njo.

Onemela je. Ona tudi.

Končno sta se zopet srečali.

Mati in hči.


Chelsea: http://shrani.si/files/mynxswb7v.jpg