Fallin' with every step 13

Fallin' With Every Step


Avtor: devilangel666
Kategorija: Splošne zgodbe
Opozorila: Ni opozoril
Oznaka: 13+
Kratka vsebina: Mrlakenstein se je izmaknil punčkini glavi ter pokleknil k hčerki. »Naj ti pomagam?« »Poberi se iz moje sobe! Vstopil si brez dovoljenja! Kreten stari!« ga je nadrla in spotoma naslednji punčki strgala glavo. »Kje si dobila punčke?« jo je vprašal. »Ukradla sem jih v neki bunkeljski trgovini.« je priletel odgovor. »Krasti ni lepo.« jo je podučil. Zasmejala se je. »Ne seri. Poberi se iz sobe!« »To pa ne,« je prefinjeno dejal. »Najprej se morava iskreno pogovoriti.« »Nočem. Pa pojdi že!« je zavila z očmi črnolaska.
Avtorjeva opomba: Hahaha, Treena I LOVE YOU! Zdej pa mi iskreno povejte - a ni ta dekl'ca čudovit otrok? Nadarjen! Uffffaaaaaaaa, rada jo mam, čist zares!! ;D Pa komentarčke :P uživite..ajt**







Chapter 13.: Order Of the Phoenix


Morgie je vedela, kaj mora storiti. Zbežala je iz cerkve in ušla Aleonori. Oziroma Florence. Ime si lahko natakne kakršnokoli hoče, spremenila se ne bo nikoli, je pomislila. Izdejanila se je in se znašla pred Mrlakensteinovim dvorcem. Vstopila je, prek veže in hodnika odšla v dnevno sobo.

»Mark.« prvič po dolgih letih ga je poklicala po imenu. Ozrl se je, na njegovem obrazu se je za trenutek pojavila jeza, a je hitro izginila, ko jo je zagledal.

»Ne kliči me tako,« je odsekal. »Če se ne motim sem te nekam poslal. No?«

Morgie nekaj trenutkov ni rekla ničesar, le razmišljala je, kako naj mu vse skupaj pove. Naj mu sploh pove? Si res zasluži? Kaj pa, če bo ubil Jamesa? Potem bo ona še bolj osovražena v očeh svoje prijateljice… Bivše prijateljice.

Odločila se je hitro. »Mark. Odhajam.«

»Prosim?« privzdignil je obrv.

»Odhajam, nočem več biti tukaj. Sita sem tega, da moram loviti njo. Kaj res ne razumeš? Bila je ena izmed mojih prvih prijateljic. Rada jo imam.«

»Rada jo imaš?« namrščil se je. »Seveda! Zato si ji vzela otroka! Zato si jo hotela raniti v dvorani z ogledali!« se je posmehoval. »Temu ti praviš prijateljska ljubezen?«

»Res ne razumeš, Neelstin.« zavila je z očmi. »Aleonora je moja prijateljica. In jaz ji bom pomagala. Verjemi, da ji bom. Nočem več biti tukaj. Trudila sem se postati nekaj, kar nisem. Trpela sem v družini polni manijakov, lastni brat me je hotel ubiti. Res ne razumeš? In poleg tega si tu še ti, ki sovražiš brezkrvneže. Te smem opomniti, da je tudi ona brezkrvna? Mark… Odjebi!«

»Ona je pač ona. Za tvojo družino, iskreno rečeno, me boli… Ti si se odločila, kaj boš postala, Morgie. Odločitev je bila na tebi. Odjebi družino! Odjebi tradicijo! Odjebi vse! Tukaj ni resnice razen tiste, ki jo vidiš.« zamahnil je z roko. »Pojdi že! Preden si premislim.«

Črnolaska je vstala in odšla proti vratom, ko se je spet oglasil. »Pa boš zmogla?«

Nasmehnila se je. »Opazuj me.«

Odšla je iz dvorca in se izdejanjila. Ko ji je Mrlakenstein dal odvezo… Se je prvič v svojem življenju zares počutila svobodno.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

»James!« je dahnila Florence. Oči so se ji napolnile z solzami. »Tako zelo mi je žal, James…«

»Zakaj, mami? Saj je samo znamenje. Pa ne boli me več.« je odvrnil ter jo čudno pogledal. Bila sta v stanovanju in pila čaj.

»Ah, James… Pozabi.« pogledala je v svojo skodelico. V čaju je bilo nekaj krvi.

»Mami?«

»Ja, srček?«

»Kakšne oblike in barve pa je moje znamenje? Veš, da ga ne morem videti.«

»Ah, to pa res ni pomembno.«

Skomignil je. »Tudi prav.«

Nanju je legla tišina, ki jo je prekinila Florence. »James… Obljubi, da pod nobenim pogojem ne boš kazal znamenja komurkoli. Jasno?«

»Zakaj pa ne?« jo je sumničavo vprašal.

»Ne sprašuj.« ga je odpravila.

»Ampak mama…«

»Tišina. V svojo sobo se poberi.« ga je napodila.

James je bil osupel in presenečen. Od kdaj se njegova mama tako obnaša? Je kaj narobe z njo? Ali je to zaradi njegovega znamenja? Kaj se kuha tukaj?

Nejevoljno je spil čaj do konca, vstal in odšel v svojo sobo. Zaklenil in zapahnil je vrata ter se vrgel na posteljo.

Od kdaj ima njegova mama skrivnosti? Zakaj se dogajajo same čudne reči? Tako hitro je prišla do njega v cerkvi. Vedno je krvave zrezke in pije pijačo pomešano s krvjo. Zakaj? Menda ne pripada kakemu satanističnemu klanu? Ne, to gotovo ne bo to. Kaj pa če je… vampir? Seveda! To bi lahko pojasnilo njeno tako imenovano 'umivaje zob' z zobno pasto brez vonja in krvavo rdečo. Iz česa je? Pa saj niti ščetke ne uporablja! Vse kar ima je nitka in krpica! Čudno je.

Iz razmišljanja ga je zmotil predmet na mizi. Ogledalo. Seveda! Kako, da se ni spomnil prej?! Butec!

Vstal je ter prijel ogledalo v roko. Samo pravilno ga mora postaviti in lahko bo videl znamenje. Ogledalo je z roko nastavil za hrbet nasproti znamenja in ga obrnil. Potem je pogledal odsev. In videl znamenje.

Bilo je črno in belo, ying-yang. On pa je bil osupel in prestrašen. Vedel je, kdo ima isto znamenje.

Punca, ki jo vidi v sanjah. Ista oseba kot njegova sovražnica. Treena Neelstin.

Zadržal se je, da ni od groze zakričal.

Kako sta povezana, hudiča?

פפפפפפפ×

Ko je tako hodila med drevesi in je njen plašč šuštel ter ustvarjal nekakšen prjeten zvok je v daljavi na travniku nekaj zagledala.

Hitro je prišla do travnika po mali poti, zrak pa je dišal. Na travniku je bila ogromna hiša, in Morgie je bilo jasno, da nikakor ni bunkeljska. Imela je devet nadstropij in bila je nagnjena. Če je ne bi pokonci držali uroki bi se najbrž že davno tega sesula. Okoli hiše je kar mrgolelo raznih živali – prašičkov, kokoši… Sprehajale so se po ogromnem vrtu, vrtni palčki pa so jim kar naprej nagajali.

Slišala je kričanje treh otrok. Ozrla se je k velikem ribniku. Tam sta bila dva šestletna otroka, fantek in deklica ob njiju pa se je po travi kopitil dojenček, star kakšno leto. Vsi trije so imeli rdeče lase.

Nenadoma jo je zmotil glas. Hitro se je ozrla.

»Gospodična… kaj počnete tukaj? Menda niste spet iz ministrstva? Ta mesec res ne moremo odplačati davkov…« je godrnjala ženska, majhna in ravno pravšnje postave, rdečelasa in rjavooka. Ni mogla imeti več kot triindvajset let.

»Ne! Sploh nisem iz ministrstva, samo slučajno sem prišla mimo… Lepi otroci. Kako jim je ime?«

»Starejša sta Charlie in Chelsea, mali pa je Bill.«

»Lepa imena.« črnolaska se je nasmehnila, stopila do ženske in ji podala roko. »Ime mi je Morgie. Vam?«

Ženska se je obotavljala, kot, da bi ji bilo ime znano, a naposled ji je segla v roko. »Molly Weasley.«

»Me veseli, Molly. A živiš sama?«

»Ne… Imam moža Arthurja, ampak sedaj je v službi…« Morgie se je zdelo, da Molly ni do pogovora. Sploh pa jo je sumničavo opazovala.

»Poslušaj me, Molly. Moje ime se ti zdi znano, kajne?«

Rdečelaska je pokimala. »Ste z razlogom tu?« je vprašala. Morgie ni ušlo, kako je prebledela. Celo njene pege so izginile. Vedela je, da jo je prepoznala.

Morgie se je zlobno nasmehnila. (seveda le za šalo, ampak kdo razume takšno zapleteno bitje?!) »Vse ima svoj razlog,« se je popačila z globokim glasom. Potem se je zasmejala, prekrižala roke na prsih in se namrščila. »Ja, Jedka Smrti sem, pa kaj. No, bila sem.« pogledala je prestrašeno rdečelasko izpod čela. »In ne, nisem vas prišla ubiti. Lol.«

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Je bilo sploh prav, da je pustil Morgie oditi? Globoko v sebi je vedel, da je storil prav. In narobe. Zamislil se je. Morgie je opustila nalogo 'lov na bivšo'. Vedel je, kaj mu je storiti. Najti mora Aleo. Pod vsakim pogojem. Morda ima res še enega otroka… Saj je bila tisto na Prečni ona, kajne? In fant… Jamie. Najbrž ga Treena pozna, je pomislil. Spet ta čitljivija… Tokrat na lastni hčeri. Pa kaj.

פפפפפפפ×

Zbrali so se za veliko mizo: Bilo je kakih dvajset aurorjev iz ministrstva, nekaj višjih in nekaj nižjih članov. Vseh je bilo štirideset, vštevši Florence Potter in Dumbledorja.

»Dame in gospodje,« je začel Dumbledore, »Danes smo ustanovili naš Feniksov Red za boj proti Mrlakensteinu in Jedcem Smrti. To je tajno, zato pričakujem, da te bratovščine ne boste omenjali nikomur. Naš štab bo tukaj, v tej graščini, ko bomo načrtovali, vohunili in poizvedovali bomo informacije zbrali na kup in se organizirali. Pričakujem popolno tajnost in diskretnost. Upam, da sem povedal razumljivo. Vprašanja?«

»Kdo bo zadolžen za ukazovanje in dajanje navodil?« je vprašal nekdo.

»Vsak ukaz bom izdal izključno jaz, vohunili in poizvedovali bodo…« naštel je petnajst ljudi.

»Kaj pa načrti? Taktike?« je vprašala neka ženska.

»Načrti, z načrti je tako: zanje nikakor ne smejo vedeti vsi. Samo nekaj ljudi mora vedeti za del načrta, tistega, ki ga izvede.« je povedal Dumbledore. Ko je opazil vprašljive poglede ostalih je hitro nadaljeval: »Seveda je to zaradi boljše varnosti,« po hitrem postopku je določil še nekaj obveščevalcev in dva, ki mu bosta pomagala določati strategije.

»Kaj pa ona?« se je nekdo oglasil.

»Kdo sploh je?« je vprašal nekdo drug.

»Res je! Zakaj ona nima nobene naloge?« je posegla vmes še neka ženska in nazorno pokazala na Florence. »Niti njenega imena ne vemo!«

Mnogi so mrmraje pritrdili. Nekaj se je celo začelo povprek prepirati. Ona pa je samo stala in jih opazovala.

»Tišina!« je zarjovel Dumbledore. Na prostor je v trenutku legla tišina. »Mislim, da vam to lahko sama pove,« je vljudno z nasmeškom dejal Dumbledore.

Florence je bila v dvomih. »No, z mano je tako… Ime mi je Florence Potter in zasledujem… Mrlakensteina.«

Zadnjo besedo je izgovorila šepetaje, drugi pa so se zgrozili. Nihče ni zasledoval Mojstra, le njegove Jedce.

Po nekaj trenutkov trajajoči tišini se je nekdo oglasil s hudomušno pripombo: »Da ne bo on začel zasledovati tebe, miška.« Nekaj se jih je zasmejalo, med njimi je bila tudi Florence.

»Verjemi mi sem precej dobro oborožena,« nasmehnila se je nazaj. Dumbledorju so se igrivo zalesketala očala.

»No, konec pogovora. Še kakšno vprašanje? Za konec dobite vibro-verižice.« zamahnil je z palico in vsak je dobil svojo verižico – vsaka je bila različna – ženske so imele srebrno, moški bronasto, Dumbledore in Florence pa zlato. Nekaj se jih je v pričakovanju razlage ozrlo k Dumbledorju. »No,« ravnatelj se je odkašljal, »Verižice se bodo malce segrele in začele žareti in se tresti, kar je znak, da morate takoj priti sem. K tej t.i. 'okrogli mizi'. Razumljivo?«

Pritrdilno so zamrmrali in si obešali verižice okrog vratu.

Dumbledore pa se je spet oglasil. »Čas bi bil, da se predstavite.«

Zaslišali so se protesti. »Kaj pa, če je eden izmed nas izdajalec?« »Kaj, če nas kdo izda Jedcem?« itd.

»Počasi!« jih je pomiril Dumbledore. »Moram reči, da ste tukaj vsi, ki jim popolnoma zaupam in verjamem v zvestobo vsakega posebej. Nikoli niti pomislil nisem, da bi nas lahko kdorkoli od vas izdal.«

»Zakaj pa je sploh dobro, da se poznamo?« je vprašala čarovnica, ki je prej s prstom kazala na Aleo.

»Ker,« je začel profesor, »je to občutno bolje, kajne? Spoznate se in si lažje zaupate. Zaupljivost pa je ključnega pomena za delovanje Reda.«

Strinjali so se.

»No, kar začnimo.« pomignil je na človeka desno od sebe.


Petnajst minut kasneje so se vsi okvirno predstavili.

»Vabim vas na prigrizek v sosednjo sobo, kjer bomo še malce pokramljali,« je naposled rekel ravnatelj. Odšli so.

Florence pa je ostala. Dumbledore tudi. »Vem, Florence.« je počasi spregovoril. »Toliko te tare.«

Napol je sedla in napol se naslonila na mizo. »Profesor… Fenkisov Red je izvrstna zamisel. Ampak sčasoma bodo začeli dvomiti vame. Ne smem jim zaupati kaj počnem. Veste, da ne bi verjeli. In veste tudi, da bodo začeli sumiti vame. Nihče ne pozna Florence Potter, ki je obiskovala Bradavičarko. In povem vam, da bodo preverjali. Kmalu bodo odkrili moje pravo ime. In…«

Dumbledore je stopil do nje in ji roko pomirjujoče položil na ramo. »Aleonora, dobro veš, da se samo za imenom ne boš mogla več skrivati. Čas je, da… Dvigneš malo prahu.«

»Kako to mislite? Ampak Mrlakenstein bo izvedel…«

»Seveda bo! V tem je poanta. Izve in ti si tista, ki izvleče iz njega še ostala nahajališča tistih predmetov.« potem se je zamislil. »Ali pa on izvleče iz tebe imena Feniksovcev. Obvladaš brambovijo in čitljivijo?« še preden je utegnila odkimati, je nadaljeval: »Seveda ne, zato boš pač mogla ostati na razdalji. Ampak nihče te ne bo sumil. In pika. Za to bom poskrbel jaz osebno.«

Florence je zadihala. »Hvala profesor,« sklonila je glavo v priklon in odšla v sosednjo sobo.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Sedeli so pri mizi, Molly, Artur in oba otroka, Charlie in Chelsea. Morgie je nekako prepričala Weasleye da ji zaupajo, pokazala je Znamenje, ki je malce zbledelo in jim dala vedeti, da je svobodna. In jih prosila za nekaj stvari, ki jih je bilo treba objasniti.

Medtem ko je v naročju držala Billa in ga pitala s frutekom mu je pela pesmico 'Na planinah sončece sije', Billy pa se je ves čas blaženo smehljal ter kazal svoje male bele zobke.

»Torej, Morgie Malfoy. Pojasnite kaj natančno rabite.«

»Weasel.« nasmehnila se je. »Pozanimajte se za papirje, čimveč papirjev pri čudaškemu t.i. knjižničarju v arhivih ministrstva. Vem, da sta dobra prijatelja. Zato pričakujem, da mi prinesete čimveč podatkov o DarkShadu.«

Molly je zajela sapo, vilica s katero je jedla riž pa ji je padla iz rok. »Ampak… Tisti kraj je hujši kot Azkaban!« s palico se je trudila vsem trem otrokom zamašiti ušesa.

Artur je zijal v Morgie kot bi bila osmo čudo sveta. Nenadoma se je zbral (kaj se ne bo, črnolaska je vse strogo premerila). »Malfoyjeva, ne bom spraševal čemu hočete v DarkShad oz. zakaj želite toliko vedeti o njem. Skratka…«

»Ja, vem!« Morgie je bila nestrpna. »Nekako se izogibate vprašanju 'zakaj bi to storili zame?'. Preprosto! Jaz poravnam vse vaše stroške in vam dam zajeten kupček zlata. Zadovoljni?«

»Ampak…« je ugovarjal Artur.

»Tvegano je, vem!« ga je nevljudno prekinila. »Ampak s tem denarjem ne boste imeli denarnih težav še najmanj petnajst let! Razumete, kaj vam hočem povedati?«

Zakonca Weasley sta pokimala. »Zmenjeno,« je pokimal Artur. »Takoj jutri se pozanimam.«

פפפפפפפ×

Mrlakenstein je stopal po hodniku do hčerine sobe. Ustavil se je pred vrati za trenutek prisluhnil, potem pa vstopil brez potrkati.

Sedela je na preprogi in trgala glave plastičnim punčkam. Ob njej je bil vilinec, si z rokami skušal zakrivati oči in obenem paziti na skledo z rdečo tekočino. Glave in vratove je potem pomočila v umetno kri (menda ni bila naravna?!) in punčke s odtrganimi glavami shranila v vitrini črne barve z belo vato.

Ko je Mrlakenstein vstopil in videl vse to je bil… presenečen. Osupel. Ponosen. Ona pa je sunkovito obrnila glavo.

»Oči, kaj počneš tukaj?!« ga je nadrla ter vanj zalučala punčkino krvavo glavo. »Hotela sem narediti presenečenje za Yuki! Saj veš, kako rada jo imam! Ti pa vse tako pokvariš!« se je mastno lagala. Njen obraz je bil maska besa.

Mrlakenstein se je izmaknil punčkini glavi ter pokleknil k hčerki. »Naj ti pomagam?«

»Poberi se iz moje sobe! Vstopil si brez dovoljenja! Kreten stari!« ga je nadrla in spotoma naslednji punčki strgala glavo.

»Kje si dobila punčke?« jo je vprašal.

»Ukradla sem jih v neki bunkeljski trgovini.« je priletel odgovor.

»Krasti ni lepo.« jo je podučil.

Zasmejala se je. »Ne seri. Poberi se iz sobe!«

»To pa ne,« je prefinjeno dejal. »Najprej se morava iskreno pogovoriti.«

»Nočem. Pa pojdi že!« je zavila z očmi črnolaska.

»Videla si svojo pravo mamo, kajne? Videla si Aleonoro?« jo je vprašal. Zaznal je presenečenje, a odzvala se je popolnoma nepričakovano.

»Seveda sem jo, butec. Na sliki!« pokazala je na sliko, ki je delala gužvo na njeni nočni omarici.

Nepotrpežljivo je zavzdihnil. »V živo si jo videla,« jo je skušal spomniti ter se trudil vdreti v njen um.

»Zanikam.« pomolila je jezik z ust.

Mrlakenstein je izgubil potrpljenje. Grobo je zgrabil hčerko za lase ter jo pogledal s svojimi žarečimi rdečimi očmi, s katerimi je zavrtal v njene.

Začutil je, kako se poglablja v njen um, videl je veliko nejasnih spominov, ki so bledeli in nazadnje… izginili! Še nikoli se mu ni zgodilo kaj takega! Nenadoma je začutil nekaj v svoji glavi. To nekaj ga je odrinilo in z fizičnim telesom je grobo priletel v steno.

Dve sekundi kasneje se je ovedel in se ozrl k hčerki. Ta je nadaljevala s trganjem glav nedolžnim ukradenim plastičnim punčkam. Sumničavo in nejeverno jo je opazoval, nakar se je ozrla k njemu. Njene oči so žarele rdeče in modro obenem, njihova barva je postajala vijolična. Česa takega še ni videl nikoli v življenju.

Poberi se! je začutil zvok v svoji glavi.

Nosnice so mu od jeze zatrepetale. Tudi prav, je pomislil. S sunkovitim gibom je odprl vrata ter odšel ven. Vrata je besno zaloputnil.

Česa takega Lord Mrlakenstein, Temni Gospodar, Mojster Črne Magije še ni videl nikoli v življenju. A vedel je, da je to presegalo vse moči črne magije.

Kaj se dogaja z mojo hčerjo?! Je obupano pomislil.


Treeni se je dobesedno zavrtelo v glavi nekaj trenutkov za tem, ko je njen oče zapustil njeno spalnico.

Kaj se dogaja z mano? Je pomislila. Je to dar?

Očetu je vdrla v spomin. Ni mu brala misli. Sprožila je nekakšen učinek, kjer se vmeša fizika. Odbilo ga je v steno, dobesedno. Ampak kako je to mogoče?

Spominjala se je očetovih besed. Spominjala se je materine slike. In nenadoma je vedela pri čem je. James Potter je njen brat dvojček.

Ob tej misli se ji je v um prikradla še ena misel. Zahrbtna misel.

James je njen tekmec. Če oče umre mu po zakonu pripada polovica premoženja… Nikakor!

Treena se je odločila še bolj sovražiti Jamesa.

V trenutku sovraštva in besa pa je začutila glas, ki je prihajal globoko iz njene psihe, a obenem jo je popolnoma obkrožala iz vseh strani. Kot, da bi jo nekaj klicalo. Glas je bil globok in tih. Z ogromno oblastjo. Ob tem glasu jo je oblival srh, a obenem je čutila nekakšno… moč.

Treena Neelstin…
Pridi k meni in pokazal ti bom, kaj je moč v pravem pomenu besede…

Kje te lahko najdem?

Veliko se imaš za naučiti, ampak…
V deželi Teme in Senc je Vhod…