Fallin' with every step 12

Fallin' With Every Step

Avtor: devilangel666
Kategorija: Splošne zgodbe
Opozorila: Ni opozoril
Oznaka: 13+
Kratka vsebina: »Mami…« je zahropel James. »Boli… pomagaj mi, prosim…« Bila je pretresena in zaskrbljena. Nežno se je dotaknila sina, iz žepa potegnila palico in se zazrla v njegov hrbet, katerega spodnji del si je pokrival z rokami. »Umakni roke, James, da vidim, kaj lahko naredim.« Ubogal jo je. Ona pa nejeverno zajela sapo. Pa saj to ni mogoče! Ne James, on ne!
Avtorjeva opomba: Ok, moje 12. poglavje. 13+...se opravičujem, ker sem pri prejšnjih kr naprej mela 17+, sam kdo je gledal. :P Aja, prosim za komentarje in še 1x hvala usem, ki ste pripomogli k temu, da je moja zgodba postala ena izmed zgodb meseca :D **mwa** aja, pa ob branju uživite :D




Chapter 12.: Grinwalds Sign and Twins Fight


Draga mami!
Toliko sem doživel letos! Dobil sem tri prijatelje, Siriusa, Remusa in Mariusa. Neločljivi smo in povsod smo skupaj. Šola je izredna. Obožujem jo. Zato sem se odločil, da med počitnicami ne bom prihajal domov. Pa brez zamere! :P
Pri pouku mi gre dobro, le učitelji mene in moje prijatelje, predvsem Siriusa, neprestano kaznujejo. Zateženi hišnik Filch nas je že kar nekajkrat popeljal na obisk kleti, in naju obesil na strop za noge, midva sva pa z glavami bingljala navzdol… Neverjetno! Je tudi to del čarovnije? Hehe :D
Mami… Pišem ti predvsem zato, ker me nekaj skrbi. Sem morda na kakršenkoli način povezan z Treeno Neelstin? Velikokrat sanjam o otroku, ki ima na sencih znamenje, ravno takšno, kot ga ima ona. Poleg tega sem se pogovarjal z neko kačo.
Kaj se dogaja z mano?
Pozdravček,
James

Florence je brala pismo, njena Moon (sedaj je bila Jamesov Sovošap) pa je vznemirjeno zagodrnjala.

»Saj bom takoj odpisala, Moon,« je odsotno zamrmrala. »V skodelici imaš kosmiče,« Moon je skočila na drugo stran mize ter brž vtaknila glavo v skodelico z kosmiči in mlekom. Oboževala je to.

Florence je bila šokirana. Sanjal je o njej? Le kako sta lahko povezana? Ampak… Kaj niso dvojčki tudi telepatsko povezani? Zakaj ima Treena znamenje in James ne? Slednje vprašanje ji je po glavi hodilo že enajst let…

V roke je vzela pero in odpisala.

James!
Zelo sem vesela zate! Predvsem ker si se tako hitro vključil v družbo in srečna sem, ker si ti srečen. Misliš, da jaz nisem oboževala šole? Moja prijateljica je jokala, ko jo je zapuščala. Praviš, da vaju je Filch kaznoval? Filch je bil moj sošolec. Ampak, čeprav je izhajal iz čistokrvne družine, ni imel niti trohice magičnih sposobnosti. Šlapl je. In zagrenjen. Ampak nikomur nič o tem! Obljubiš?
Glede tvojih sanj pa… Gotovo so naključje. Najbrž si sanjal o dojenčku in si se spomnil na Treenino znamenje. To je vse. Kača pa… No, nekateri se rodijo z tem darom, da lahko govorijo s kačami. Ampak v čarovniškem svetu je to… nekako nesprejemljivo. Dobro je znano, da je Salazar Spolzgad govoril s kačami. Morda je bil tvoj oče njegov daljni potomec. Ampak ne prestraši se! Tudi dobri čarovniki se rojevajo v slabih družinah.
Poljubček od mame

Zavzdihnila je in odložila pero, Moon pa ji je pomolila taco. Privezala je pismo, Moon pa je skočila na okensko polico in odletela.

Florence je vstala in odšla v svojo sobo. Jasno ji je bilo, da ne bo mogla več dolgo prikrivati Jamesovega pravega izvora.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Ja, James je mami sicer redno pošiljal čestitke in darila za vse praznike, a s pismom se je opogumil šele proti koncu šolskega leta. In sedaj je dobil odgovor. In niti najmanj ni bil pomirjen, ko ga je prebral.

Sirius je stopil do njega in sedel na rdeč fotelj, tik zraven njegovega. »Ti je odpisala? Ti je povedala, zakaj se lahko pogovarjaš s kačami?« ga je šepetaje vprašal.

Sirius je bil edini, ki mu je James zaupal svojo skrivnost. »Rekla je, da sem morda eden daljnih potomcev Salazarja Spolzgada,« je zašepetal James, ves bled.

»To sem ti tudi jaz rekel,« ge je opomnil Sirius, »Pa nisi hotel niti slišati za to.«

James je skomignil. »Oprosti.« potem pa mu je prišlo nekaj na misel. »Zakaj pa nisem potemtakem v Spolzgadu?«

»Ker nisi hudoben ampak dober!« je nepotrpežljivo zagodrnjal Sirius. James je zavzdihnil.

»Ohhh!« je mučeniško in z kislim obrazom zavzdihnil James. »Ne verjamem njeni razlagi,« je prhnil.

Sirius ga je začudeno pogledal. »Hočeš reči, da ti laže?«

»Ne,« je odsekal črnolasec. »Samo o svojem očetu ne vem ničesar.«

פפפפפפפ×

Treena se je ves čas, celo leto spraševala, kaj natanko ima James z njo. Tudi ona je sanjala. In ker sta oba, ona in James, govorila kačji jezik, je domnevala, da je tisti otrok, ki je ležal ob njej, z temnim puhom na glavi in rjavimi očmi, James.

In zaradi tega ga je le še bolj sovražila, misli na to, kaj je James njej pa si niti ni dovolila. Ko sta se srečala na hodniku in se prepirala ter obkladala z žaljivkami sta bila vedno kaznovana. In seveda, Sirius ni manjkal, saj je takoj potegnil z Jamesom.

Oba je sovražila. Ona, Princesa Spolzgada, da se mora ukvarjati z takšnimi zgubami! (No, saj je ona začela…:S)

Med počitnicami je nalašč ostala na gradu in posredno nagajala Jamesu in njegovi klapi. Z Lily sta občasno kdaj pokramljali, a za prijateljico jo ni štela. Ob njej je vedno visela Narcissa in Krasotylla ter dve butlerjevki.


Treena je sedela v senci grma ob parku, ter opazovala sipo. Sonce je zahajalo, in naznanjalo zadnji dan šolskega leta in začetek večerje.

»Treena! Čez petnajst minut bo večerja!« je zavpila Blackova, oddaljena kakih 50 metrov od nje, in hodila proti gradu.

»Ne grem!« je zatulila nazaj. Apocalypse, ki je ležala v klobčiču ob njej je zasikala.

»Zakaj pa ne? Lahko bi mi prinesla kako zlato zapečeno miš,« je nejevoljno zagodrnjala.

»Odjebi, Apocalypse. Menda nisi tako lena, da si niti miši nočeš uloviti?« jo je zbodla.

V grmu se je nenadoma nekaj premaknilo. Ni oklevala. S palico je pomerila v grm za njo. »Kdo je tam?« je vprašala, videla pa ni ničesar. Z roko je segla v grm in zatipala nevidno tkanino. »Plašč nevidnosti,« je nejeverno šepnila. »Kdo si?«

Vedela je, da je človek pod plaščem ujet. Če se premakne bo potegnil plašč iz sebe, v nasprotnem primeru… pa je ona sedaj potegnila plašč iz njega. In izbuljila oči.

»Potter?!« je izpljunila ter si nadela pretkan izraz na obraz. »Nisi na večerji?« se je pozanimala.

»Oh, Trinch, to se te pa res ne tiče,« je malce osuplo odvrnil. In jezno. Zakaj hudiča je morala potegniti plašč iz njega? Prasica!

»Ne kliči me Trinch!« je protestirala. »Sovražim to.« bila je besna.

»Kliči jo Trinch, pankrt mali.« je zlobno zasikala kača.

»Kako si mi rekla?!« je jezno zasikal James nazaj. »Prekleta kača!« je zagodrnjal Treeni. »Nisem pankrt!«

Črnolaska pa je ostala brez besed. Ni vedela – naj verjame Apocalypse ali ne, ko ji je ta povedala, da Potter govori s kačami – sedaj pa ji je postalo jasno.

»Potter, z Apocalypse govori spoštljivo.«

»Odjebi,« jo je zavrnil. »Jaz nisem pankrt!« je izpljunil. Sedaj je bil tudi on besen. Treena pa je začela bolj jasno razmišljati. Ko je gledala tako njegov obraz, ji je postalo jasno, da ji je od nekje znan… Pa ne od njega samega. Stresla je z glavo.

»Kaj si počel tukaj v grmu?!« ga je ostro vprašala.

»Hotel sem…« James je zapičil svoj pogled v Apocalypse. »Tale mala kača me je obiskala v Stolpu. Zakaj si jo poslala, a?! Kuzla Spolzgadovska!«

»Potter! Ne govori tako z mano!« Mojstrova hči je vstala ter stresla z glavo. Za trenutek je bilo njeno znamenje vidno, preden je zopet izginilo pod njenimi vranje črnimi lasmi.

James je tudi vstal ter odvrgel plašč nevidnosti na tla. In s palico nameril v črnolasko. Ona pa je palico uperila v njegove prsi. »No?« je zahteval odgovore.

»Apocaypse je sama vohunila. Imaš probleme s tem?!« se je zadrla črnolaska.

James je stisnil zobe. »Nikoli več nočem videti te preklete kače! Si me razumela?! Nikoli!«

»Le zakaj?! Ker si z njeno pomočjo odkril, da se lahko pogovarjaš z njimi in te je strah?« se je posmehovala Treena.

»Niti najmanj!« je protestiral.

»Lažnivec,« je zasikala Apocalypse, Treena pa se je zasmejala.

»Poslušaj me, Potter. Vse to… kar se ti dogaja… samo dokazuje… kako zelo sva si podobna,« privzdignila je obrvi. »In to je zame izziv. Prav rada bi ugotovila, zakaj je tako.«

James je otrpnil. Tudi on bi rad to ugotovil, a se je namesto tega le zaničljivo namrdnil. »Zaradi mene ne boš izvedela čisto nič,« s temi besedami se je obrnil na petah, pobral plašč nevidnosti in izginil pod njim.

Dekle je vedelo, da je še vedno v njeni bližini, zato je dejalo: »Ampak vendar si prišel sem,« pretkano se je nasmehnila.

פפפפפפפ×

James je stopil iz vlaka na peron 9 in ¾. Tam ga je čakala mama, ki je kramljala z mamo Remusa Wulfa. Zavzdihnil je. Sirius in Remus sta bila tik za njim, Marius pa je bil že v objemu svoje mamice. ;)

Remus se je poslovil ter odkorakal do svoje mame. James je videl, kako se je Florence nasmehnila, malce pokramljala z njegovim prijateljem, se poslovila od njegove mame ter mu pomahala. James se ji je nasmehnil in stekel do nje.

»To,« pokazal je na Siriusa, »Je moj prijatelj Sirius Black.«

Sirius pa je le zmedeno buljil vanjo. »Nekam mladi se mi zdite,« je pripomnil. »Me veseli,« podal ji je roko, ona pa se mu je nasmehnila nazaj.

»Mene tudi,. Sirius. Slišala sem, da sta bila precej poredna letos,« zahahljala se je. »Zelo lepo!«

»Kako prima mamo imaš,« je Sirius zašepetal Jamesu v uho. »Zakaj jaz nimam take?« je otožno dodal. »Ubila me bo, ko jo presenetim z novico, da sem pristal v Gryffondomu.«

James ga je potrepljaj po rami. »Saj bo še vse v redu. Obišči me kdaj. Saj sem ti dal naslov.« Sirius je pokimal in se poslovil.

James je nekaj trenutkov strmel za njim, potem pa se je ozrl na desno, kjer je rdečelaska objela svojo sestro s konjskim obrazom. Namrdnil se je in si mislil svoje. Lily Evans. Zakaj se ne prenašata, pa mu je vseeno všeč?! Zelo, ZELOOOO všeč!

»Pridi, James,« ga je zmotila mama in mu odpeljala kovček. James je zgrabil kletko z Moon ter odcapljal za njo.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

»Živio, oči,« je zasikala Treena ter se počila na fotelj. Morgie je poklicala vilince ter jim naročila čaj. Dvema je naložila kovček in kletko, da sta odnesla v sobo Treenine stvari.

Mrlakenstein je sedel na fotelju in pil pretresen martini (ne zmešan, pretresen) v stilu Jamesa Bonda. Ob njem je sedela Yuki ter s prsti drsela po rezilu svoje male katane. Morgie jo je strupeno ošinila, ko je prisedla k njim. Treeni pa ni ušlo ničesar.

»Povej mi, hčerka, kako je bilo na Bradavičarki?« se je nezainteresirano pozanimal Mrlakenstein.

»Zelo lepo,«je odrezala njegova hči.

»Samo to?«

»Da.«

Vilinec je v tistem prinesel čaj. Treena pa je pobesnela. »Prekleto! Morgie, dobro veš, da ne pijem te brozge! Zakaj si naročila vilincu prekleti čaj?!«

Morgie je zavila z očmi. »In kaj natančno bi ti rada pila?« jo je vprašala.

»Martini! Pretresen, ne premešan!« je zalajala Treena na vilinca. Vilines se je boječe priklonil in izginil. Dve minuti kasneje je dobila svoj martini, njen oče pa jo jo pogledal izpod čela.

»Na vilince res ni potrebno vpiti, oni niso nič krivi,« se je oglasila Yuki, ko je črnolaska zalajala na vilinca, da se je ta prestrašeno pobral proč.

»Utihni ti, ker te nisem nič vprašala!« je zagolčala Treena. »Jaz lahko delam kar hočem! Jasno?!«

Yuki se je namrdnila, Morgie pa se je zarežala. Ja, res. Morgie in Treena sta bili prijateljici in ne ena in ne druga nista prenašali Yuki.

»Če mala Trinch tako misli, potem je tako,« je skisano pripomnil Mrlakenstein. »Trinch malo lepše se obnašaj do Yuki,« je zahteval.

Treena je besno prhnila. »Za to boš plačal! Ker me kličeš tako! In tudi ona bo plačala! Oba bom ubila!« je zagrozila. Morgie je ob tem ostala brez besed, Mrlakenstein pa je le mirno prikimal.

»Če boš šla po mojih stopinjah bom na to prekleto ponosen, pa tudi če me živega zažgeš.«

»Pa saj te bom! Umrl boš najhujše smrti!« je zalajala njegova hči, in zagrabila kozarec z martinijem.

»Nisem prepričan, če bi smela piti to stvar pri taki starosti…« je začel Mrlakenstein in skoraj izbuljil oči, ko je Treena prijela kozarec in ga eksala. Nekaj trenutkov kasneje je bil kozarec prazen in trdo ga je odložila na mizo. Potem je vstala ter besno odkorakala mimo osuplih obrazov. Pri tem so jim lasje dovolili bežen pogled na znamenje, katerega siva polovica je postala bela.

Pet minut kasneje je za sabo zaprla vrata svoje sobe. In v naslednji sekundi je že ležala na postelji. Koliko je ura? Pogledala je na čarovniško budilko na nočni omarici. Deset. No, sedaj bo kar zaspala… Izmučena je. Aja, kaj pa osebna higiena? Iz misli jo je vrgel predmet pravokotne oblike poleg budilke. Prižgala je lučko ter se nejeverno zazrla v predmet. Sliko.

Vzela jo je v roke. In onemela. Na sliki sta bili dve osebi, ki sta se poljubljali. Njen oče. In ona. Mati Jamesa Potterja.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Hčerino znamenje je postalo belo? A ni bilo prej sivo? Zakaj je sedaj belo? Kako je to mogoče? Ga je prebarvala? Da bi bilo videti kot jing-jang? Mrlakenstein se je zamislil. Spomnil se je na Grinwaldove besede… S tem si priklical prekletstvo na svojega potomca, Mrlakenstein! Pomembna podrobnost, ki je prej ni opazil. Grinwald je rekel 'potomca', ne 'potomko'. Ali je morda mislil drugače? Morda ni vedel, kakšnega spola bo otrok… Ampak ne, Treena je imela znamenje. Ona je bila preklet otrok. Ali ne? Je možno, da je Aleonora imela dvojčka? Je možno, da je tisti drugi fant? Potemtakem je Aleonora resnično živa… Ona je bila tisto v dvorani z ogledali. Ona je bila na prečni ulici z tistim fantom… Ona mu je poslala tiste pozdrave… Kako, da ni prej odprl oči? Ni hotel verjeti, da je živa? In potem uvideti, da je razočaran, ker je mrtva? Ampak zakaj jo je dal ubiti? Saj jo vendar… Ne! Hitro je odgnal to misel.

Sedel je sam na fotelju ter strmel v ogenj. Yuki je zopet trenirala s svojimi katanami, Morgie pa je bila bogvekje. Zmotil ga je zvok za hrbtom. Sunkovito se je obrnil.

Tam je stala Treena, še bolj bleda kot ponavadi, njen obraz je bil smrtno resen, in videti je bilo, da zadržuje bes. V roki je držala sliko v okvirju.

»Razloži mi to,« je strupeno siknila ter mu vrgla sliko v naročje. Sama je sedla v naslanjač poleg njega. »Kdo je ta ženska?«

»Ne razumem, zakaj si tako jezna,« je ravnodušno dejal. Šele nato je pogledal sliko. In prebledel.

»Kaj si počela v moji sobi?!« je razjarjeno zavpil. Ona pa se ni niti malce prestrašila.

»JAZ?! NIČESAR!« je zavpila nazaj nanj in vstala, vsa besna. »Tole sliko sem našla v moji sobi, na moji nočni omarici!« potem je sedla in globoko vdihnila, da se pomiri.

Prebledel je.

»To je ona, kajne?! Moja mati!« Treena je bila besna, tako zelo, da se je kar tresla. Edina njena želja je bila, da prekolne očeta. Ga ubije. Karkoli. »Ubil si jo, kajne?« ga je potem vprašala s tresočim glasom. Čeprav je vedela, da je njena ati še živa.

»Treena,« je zavzdihnil. »Sedi. Povedal ti bom vse. pravico imaš vedeti,« je rekel.

Sedla je. Zato sva si z Jamesom tako zelo podobna, je pomislila.

»Bilo je pred kakimi dvajsetimi leti… No, več. Takrat sva se spoznala. Vse je potekalo tako hitro… Ponudil sem ji mesto ob moji strani. No, nekaj časa je bila z mano, a potem se je izkazalo, da je veliko premehka.« naredil je premor. »Zbežala je. Sedem mesecev in pol kasneje te je Morgie prinesla k meni.«

»In kje je moja mami sedaj?«

»Povedal ti bom vse,« je ponovil. »Samo ne bodi jezna.«

Treena je prhnila.

Mrlakenstein je zajel sapo. »Morgie sem ukazal ubiti tvojo mamo.«

Njegova hči je stisnila pesti. »Verjemi mi, ko odrastem…«

»…se boš imela pravico maščevati, da.« je pokimal, in nato v isti sapi nadaljeval: »A seveda, Morgie ne bi bila Morgie, če je ne bi pustila žive. Čeprav tega ne priznava. Tvoja mama je preživela. In po tem, da nas je obiskala sklepam, da te hoče nazaj.« je rekel, povsem ravnodušno. Čez nekaj trenutkov je iz žepa potegnil nekaj blond las. »Prišla je v dvorec. Vdrla v mojo sobo, odšla v tvojo sobo in ti dala na omarico tole sliko. Ko se je vračala je srečala Morgie, stepli sta se. Posledica je bila razbita dvorana z ogledali. Tik preden sem vstopil se je v naglici izdejanjila in pustila tole za sabo.« pokazal ji je lase. »Nikoli se ni znala pravilno izdejanjati. Sem ti omenil, da je padla izpit?«

Treena se je našobila, vzela sliko in lase. »Nadvse zanimivo,« je zamrmrala. »Tudi nesposobna je bila,« ustnice je ukrivila v nekaj podobnega nasmešku. »Kako pa ji je bilo ime?«

Mrlakenstein je zavzdihnil. »Aleonora Bellatrix.«

»No, vsaj lepo ime. Za lepo mamo,« zazrla se je v sliko. »Ampak ti jo nisi imel rad,« ga je obtožila.

Nenadoma se je nasmehnil. »Nasprotno, Trinch. Tvoja mama je bila edino bitje, ki sem ga imel kdajkoli rad.« zopet je zavzdihnil. »In seveda ne smemo pozabiti tebe,« z roko ji je razmršil lase. »Sedaj pa pojdi spat.«

»Ne, ne! Tako hitro pa že ne! Če si jo imel res rad – čemu si jo dal potemtakem ubiti?« ga je povsem mirno vprašala.

Njen oče je zavzdihnil. »Izkazuje se, vedno bolj, da nam želi Alea preprečiti načrte. Vohuni za nami. Morgie pa jo nalašč ni hotela ubiti. Če bi jo hotela, bi jo že, verjemi. Sposobna je.«

Treena je zavzdihnila, še vedno ni dobila pravega odgovora. »Oči, ne izmikaj se. Zakaj je mama zbežala, ko je bila noseča? In zakaj si jo naročil ubiti?«

»Trinch, premlada si za resnico. Spat se poberi.« je zagodrnjal Mrlakenstein.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Vstopila sta v ogromno cerkev, polno marmornatih kipov, oltarjev in sveč. Ob straneh so bile grobnice pomembnežev, pred oltarjem pa so bile dolge vrste klopi. Zrak je bil hladen, v cerkvi pa je bilo mračno.

»James, razglej se naokrog, pa potrudi se ne-izgubiti,« mu je šepetaje svetovala Alea. Pokimal je in že naslednjo sekundo izginil neznano kam. Ona pa se je sprehodila do oltarja, se malce razgledala ter končno našla vrata zakrstije. Odrinila je, da so zaškripala in vstopila ter jih zaprla za sabo.

Ozrla se je po mračnem prostoru in ob ogledalu zagledala sivolasega in sivobradega moškega.

»Pa si le prišla, Aleonora,« se je prijazno in vljudno nasmehnil Dumbledore. »Kot veš, nisem še našel primernega kraja za sestanke, čeprav sem razmišljal o Bradavičarki…«

»Je že v redu, profesor.« je pokimala. »Rada bi vstopila v Feniksov Red. Imam kar nekaj koritnih informacij o Mrlakensteinu in njegovih…«

Dumbledore je zamahnil z roko in jo utišal. »Nočem vedeti sedaj, Florence. Saj je sedaj to tvoje novo ime, kajne?«

»Nadvse zaželjeno.«

»No, v redu. Sedaj pa mi povej kje sta ti in James preživela vsa ta leta,«

Florence je stopila bliže k profesorju in sedla na klop. »Tudi vi sedite, profesor. Moja zgodba je dolga,« z roko je naredila običajen gib in pogledala starca v oči. Povedala mu je vse.


James se je potikal po cerkvi in gledal za kakimi odkrušenimi kamni, ki bi mu dali vpogled na grobnico, a ni našel ničesar. Namesto tega je nenadoma začutil tujo prisotnost. Pogledal je navzgor, na obokan strop mogočne cerkve, poln zavitih tramov. Za trenutek je ugledal senco, ki se je hitro skrila v temen kot, a ko je pomežiknil, je opazil, kako je zdrsnila navzdol, med oltarje, nekaj deset metrov oddaljene od njega. Spraševal je, če bi bilo pametno delati se, da 'ni nič'. Obenem pa ga je bilo strah. Je tisto duh? Vampir? Odločil se je, da zapusti cerkev. Obrnil je hrbet temi in stekel. Po tem se je vse dogajalo zelo hitro. Senca je tekla po zidu, sedaj po stropu, potem spet po zidu, se odrinila od stene in ga grobo podrla na tla s svojimi krempljastimi rokami. Roke.

Ko je priletel v steber se je ta zamajal in skoraj bi ga pokopal pod sabo, če se ne bi hitro umaknil. Steber se je z glasnim truščem razbil po tleh. Skodela svete vode, ki je bila na vrhu stebra se je zvrnila nanj in v trenutku je bil ves moker po glavi in po hrbtu. Čutil je, kako tkanina pije vodo in kako mu ta leze vedno bolj navzdol po hrbtu…

Ozrl se je za senco, ta je stala tik pred njim, mu tiščala krempelj pod brado in srepela vanj. Svetloba sveče na bližnjem oltarju je razkrila njen obraz s črnimi očmi.

James jo je takoj prepoznal. »Ti si… tista ženska…?« dihal je hitro in plitko.

Zarežala se je. »Ah, James… Če bi ti vedel resnico o tem, kdo si, in kdo sem jaz…« nenadoma se je ustavila govoriti, njen obraz je postal še bolj bled in resen, zbrano se je ozrla naokoli. Najbrž je nekaj slišala.

James je začutil, kako mu je voda zmočila spodnji del hrbta. Nenadoma ej začutil pekočo bolečino, tako zelo realno in strupeno, da je zakričal. Kot bi mu bolečina razjedala meso, tako zelo je bolelo, da se je zvrnil na tla. Z rokami je dvignil majico ter se podrgnil po bolečem mestu.

Seveda se je Morgie odzvala takoj. Z kremplji mu je pomagala odmakniti majico in na hrbtu zagledala… Od šoka skoraj ni čutila, da se ji nekdo hitro bliža. Tisočinko sekunde kasneje se je zopet ovedla in v manj kot sekundi izginila iz cerkve.


Florence je slišala hrup, ko se je razbil steber. V nekaj sekundah je odpravila Dumbledorja, odšla na oltar in se razgledala po cerkvi. Videla je Morgie, ki je svoje kremplje tiščala Jamesu na vrat, in v naslednjih nekaj trenutkih je skoraj ujela Morgie, ki pa je hitro zbežala.

»Mami…« je zahropel James. »Boli… pomagaj mi, prosim…«

Bila je pretresena in zaskrbljena. Nežno se je dotaknila sina, iz žepa potegnila palico in se zazrla v njegov hrbet, katerega spodnji del si je pokrival z rokami. »Umakni roke, James, da vidim, kaj lahko naredim.«

Ubogal jo je. Ona pa nejeverno zajela sapo. Pa saj to ni mogoče! Ne James, on ne!

Tam je bilo, pravi pravcati ying-yang, črna in bela, in žarelo je z modrikasto-rdečkastim sijem.

Znamenje.