Fallin' with every step 11

Fallin' With Every Step

Avtor: devilangel666
Kategorija: Splošne zgodbe
Opozorila: Ni opozoril
Oznaka: 13+
Kratka vsebina: »Kdo si?« je zasikala. Fant je presenečeno zamežikal. »Kaj buljiš, cepec?! Ja, razumeš moj jezik, ker imaš to pač v genih, fant! sedaj pa hočem vedeti ime.« Rjave oči so še vedno zmedeno mežikale. »James Potter,« je zasikal nazaj. »Ampak kako zakaj… Komu služiš, kača?« se je zbral ter jo ostro vprašal.
Avtorjeva opomba: Ufffaaaaaa, končno sem spravla 11. poglavje skupi! Pa prosim za komentarje!! :D In, ja, sedaj dodajam poglavje namesto, da bi se učila matematiko...zaželte mi srečo pri testu u 5ek...omg, spet bo komaj 2...hehe:D Lp**devil&angel&666**(haha, le koga 'parodiram'?! 2x lahk ugibate, zgrešit ne morte! ;) fsm, pa uživite ob branju! in, ja, vem, Treeno boste le še bolj oboževali..Je zelo dobra deklica! zakaj jaz nisem takšna? :|
 



Chapter 11.: Jamess Dreams and Snake Apocalypse


Naslednji dan, po obilnem zajtrku, na soboto, so si izpraznili kovčke v omare in učbenike in zvezke zložili na kup, poleg svojih praznih torb.

»Gremo malce po parku, kaj pravite?« se je oglasil James.

Sirius je bil takoj za, Wulf pa je pomagal Mallyju zlagati obleke v omaro, ker ej bilo malemu to pač španska vas.

Pol ure kasneje, ko sta se natanko trikrat in pol izgubila na poti proti avli, sta se znašla pred gradom, na začetku orjaškega parka, ki je vključeval ogromno dreves, izvrstnih za plezanje, grmičkov, v katere so se skrivali parčki ob vročih poletnih dneh in večerih, in na koncu še orjaškega jezera, v katerem je prebivala sipa velikanka.

»Mama mi je pripovedovala o sipi,« se je spomnil James. »Vijolične barve je.«

»Kdo? Tvoja mama ali sipa?« je neumno vprašal Sirius in oba sta se zakrohotala.

»Ni smešno,« je med lovljenjem sape izdavil James in se še bolj zasmejal. »Sipa,« je vendarle dahnil. Sirius ga je prijateljsko lopnil po rami.

Naslednje štiri ure sta neumorno raziskovala park, odkrivala nove rastline, ki so rasle ob jezeru in živali, ki so imele svoja gnezda v luknjah dreves. Bilo je pravljično, dobesedno. In še vedno je bilo vse zeleno, in dišalo je po poletju.

Ura je bila ena popoldan, ko se je oglasil Jamesov želodec. »Am, Sirius… Se ti ne nekaj zdi?«

Tedaj se je oglasil tudi prijateljev želodec. »Morda to, da…«

»…sva pozabila na…« ga je dopolnil James, potem pa sta zgroženo zakričala v en glas: »KOSILO!«

In oddrvela proti gradu, ter se med potjo še dvakrat zgubila v parku. In v dvorano prispela z enourno zamudo. Njuni želodci pa so vpili po hrani.

»Kuhinja,« sta oba iztisnila z nujo v glasu. »Kje je KUHINJA?!« je zarjovel James po prazni dvorani. Sirius se je spustil na kolena in bridko zajokal. :D

Tedaj ju je zmotil vzvišen in hladen glas. »Poglej ju, no.« James se je sunkovito obrnil.

»Treena Neelstin, pozdravljena,« je bil nadvse prijazen. Sirius se je prenehal cmeriti. In pogledal črnolasko. Ob njej sta stali dve pravi pravcati orjakinji.

»Trinchy, Princeska Zloba, kako gre?« jo je narejeno veselo pozdravil.

Razjezila se je. »Poslušaj me ti, izdajalec lastne krvi! Nikoli več me ne kliči s tem odurnem vzdevku, v nasprotnem primeru bom povedala očiju!«

»Oh, povedala bom očiju…« sta jo skupaj oponašala črnolasca. Na njenih bledih licih se je prikradla blaga rdečica. Orjakinji sta stisnili pesti, da so jima skoraj popokali členki. Prva je že hotela udariti, ko jih je zmotil gromek glas.

»Ja kej se pa greste tukejle?« bil je Hagrid, orjaški oskrbnik.

»Poglej ga, Ruralusa.« se je namrdnila Treena. »Kaj te pa briga, kmet neumen,« je izpljunila.

»Poslušej me, Neelstinova! Tuki boš delala tko, kot ti bo Dumbledore reku, in ne boš se tku nespoštljiv obnašala!« se je razjezil Hagrid, ter z orjaško roko prijel dežnik, ki ga je imel iz neznanega razloga - saj je bilo vendar lepo vreme! - obešenega za pasom.

Treena je prhnila. »I don't give a shit,« zaničljivo ga je pogledala navzgor in se nasmehnila. »Kaj so ti palico zlomili, da se namesto nje oklepaš povsem nemodnega dežnika?« po teh besedah se je obrnila na petah in odkorakala proč, skupaj z svojima ženskima butlerjema.

Hagrid pa je bil povsem bled. James je skočil in ga boksnil v ramo. »Ne zmeni se zanjo, zakompleksana je.« Hagrid je pogledal navzdol k njemu in se nasmehnil. Ko pa je slišal fantov želodec, ki je nestrpno prosil za karkoli užitnega, se je nasmehnil še bolj. »Pridta na eno šalco čaja in pižkote.« ju je povabil.

Petnajst minut kasneje, ko ju je oskrbnik varno 'vodil' čez park, do njegove koče, so sedeli za mizo in srkali čaj, ki je bil nekakšna mešanica med pasjo slino in blatom, a sta fanta presenečena odkrila, da je zelo okusen.

»Iz česa pa je tale dober čaj?« se je pozanimal James.

Hagrid je ponosno napel prsi – verjetno se je prvič zgodilo, da ga je kdo vprašal po njegovem privatnem receptu. »Nu,« je začel in obenem kar žarel, »Sej je videt, al ni? Iz pasje sline in blata.« in povsem odkrito pomežiknil Siriusu. James se ni utegnil namrdniti, že je bruhnil v smeh, skupaj s svojim kompanjonom. Nato sta oba segla po piškotih rjave barve, ki so delali gužvo sredi mize… In oba hkrati ugriznila. In si zlomila vsak svoj zob. XD

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Od tistega dne, ko sta prvič obiskala ambulanto, sta redno hodila k Hagridu, zraven pa sta povabila še Remusa in Mallyja. In skupaj so se izvrstno zabavali. Tako je minil mesec dni. In potem še nekaj mesecev.

Skupaj so obiskovali tekme, skupaj so obiskovali Hagrida, skupaj so raziskovali grad in park, skupaj so si celo drznili prestopiti prag prepovedanega gozda… A jih je zasačil profesor Toastwamp in za vsakega domu odštel dvajset točk. In takrat se je spravila nadnje rdečelasa 'zoprnica', kot jo je imenoval Marius, ki se jo je bal kot hudič križa.

»Prekleto Potter!« kot vedno se je spravljala na Jamesa, jasno. »Kaj moraš res vedno narediti neumnost? Ti pa tvoja neumna druščina! Za nobeno rabo niste kot za to, da je naš dom ob točke, ki jih jaz tako izvrstno zaslužim pri vsaki uri! Čisto vsaki! Si me slišal?!« je besnela. James pa se je na presenečenje svojih treh prijateljev smehljal in jo zasanjano gledal.

»Lily, čičibawbaw, kako si lepa, ko se jeziš!« je zacvilil, Sirius in Mally pa sta bruhnila v smeh (Remus je seveda ostal smrtno resen in začel misijo, v katero je vložil veliko truda – don't smile). Lily pa je samo še bolj pobesnela.

»Poslušaj me, Potter! Povedala bom McHudurri! Vse ji bom povedala! Ti nimaš pojma, kaj vse jaz vem o vas!«

»Saj verjamem. Saj sama praviš, da si brihtna punca,« jo je podražil James.

»V vsakem primeru bolj kot ti!«

»Ja, ja, kar izgovarjaj se… piflarka!« James res ni prenesel, da ga je kdo imel za slabšega od sebe. Pa naj bo to Lily ali celo sam Bog.

Lily je utihnila ga zgroženo pogledala in zasikala nekaj nerazumljivega. Se obrnila na petah in stekla stran.

»Zdaj pa si si nakopal na vrat nadlogo. Tega ti ne bo oprostila, stari.« ga je tolažilno boksnil v ramo Sirius.

»Hvala za tolažbo. Neprecenljivo je imeti takega prijatelja,« se je zakrohotal James.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Treena je bila besna. »Apocalypse. Kje, hudiča, se potikaš?!« je poslala svoji kači telepatsko misel. »Rekla sem, da se takoj vrni iz njihove sobe!«

»Se že vračam, Princeska Zloba,« je zasikala kača nazaj. »Samo nekaj da preverim.«

Da, Treenina kača se je potikala po spalnici Gryffondomskih fantov iz prvega letnika. Že je hotela počasi oditi izpod potstelje, ko je slišala, kako je nekdo prišel v sobo. Samo še to se ji manjka! Da jo najdejo! Gotovo jo bi ubili… zagledala je par nog v supergah. Gospodarica bi temu rekla ceneno, je pomislila. Njej pa se ji ni zdelo tako napačno (seveda ne, bila je kača).

»Kaj hudiča…« je slišala glasove, ki so pomenili preklinjanje. Pravzaprav je bil samo en glas. Apokalypse se je šele tedaj zavedla, da ji njen konec kuka izpod postelje. Precej mogočen konec. In se zavedla, da mora napasti. Razprla je svoj gobec s strupnikoma in se pognala proti nogi dečka. Ne glede na to, kako precizna je bila, je fant nogo izmaknil, tako, da bi skoraj priletela v steber sosednje postelje. In že naslednji trenutek slišala glas »Stoj!« iz dečkovih ust. Glede na to, da je fant govoril jezik kač, ni nič čudnega, da je od šoka obležala na mestu. In se spraševala, kako je to mogoče. Potem je začutila dve roki, ki sta jo objeli okoli glave in dvignili v zrak. Zagledala je fantov obraz. Kako podoben je bil njeni gospodarici! Neverjetno.

»Kdo si?« je zasikala.

Fant je presenečeno zamežikal.

»Kaj buljiš, cepec?! Ja, razumeš moj jezik, ker imaš to pač v genih, fant! sedaj pa hočem vedeti ime.«

Rjave oči so še vedno zmedeno mežikale. »James Potter,« je zasikal nazaj. »Ampak kako zakaj… Komu služiš, kača?« se je zbral ter jo ostro vprašal.

»Le komu?« je zasikala nazaj. »Gospodarici, kajne. Je tvoj IQ res tako nizek?«

Jamesu je bilo dovolj ponižanj. Še trdneje se je oprijel glave ogromne kače, jo zavrtel kot metalci krogel vrtijo svojo težko kroglo, da je kača razjarjeno sikala, ter jo spustil, da je v naslednjem trenutku razbila šipo in v velikem loku zletela skozi okno. In padala najmanj petdeset metrov globoko navzdol v jezero.

Potem je vznemirjeno sedel v posteljo, srce pa mu je bilo ko noro. Kača… bi mu skoraj… odgriznila… nogo? Zadihano je pogledal po sobi in pod posteljami, če je kje še kakšna odurna kača, in zopet sedel na posteljo, se zvrnil na rjuhe in v hipu zaspal. In pričela sanjati… Nekaj nenavadnega.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

En mesec je minil, odkar je James odšel v šolo. In sploh se ni spomnil nanjo. Najbrž zelo uživa na novi šoli. Florence ni pogrešala njegovih pisem, sploh ne. Bila je celo zadovoljna da je odšel na varno.

Ona pa je ta trenutek čepela v svoji bivši sobi. V Mrlakensteinovem dvorcu. In kako je prišla tja? Udejanjila se je. Po dolgem času. Če bi se sedaj vrnila domov bi videla, da je za sabo pustila nekaj las, a tega ne bi niti najboljši frizer, pa če bi se še tako trudil, opazil.

Razgledala se je po sobi. Odprla je omaro… In onemela.

KAJ, HUDIČA?! Katera neumna kura uporablja njeno omaro za te ogabne kimone?!

Cela vrsta rdečih in črnih kimonov je visela na obešalnikih, pod njimi pa so bile povsem evropske majice in hlače. Vzela je hlače, da bi videla, kako so dolge. Pravzaprav so bile kratke. Zdelo se je, da pripadajo precej majhni osebi. Vrgla je hlače v omaro ter pogledala na polico nad posteljo. Na njej je bila slika ženske Japonskega porekla, s črnimi očmi. Bila je res lepa, ampak…

Mrlakenstein je našel zamenjavo zanjo. Prasec kurbirski!

Bila je besna. Ne samo to. Začutila je ljubosumje. Poleg tega pa je tale japan-girl spala v njeni sobi, v NJENI postelji! Kar je bilo še najhujše.

Besno se je obrnila na petah in stopila do vrat. Uho je prislonila na ključavnico, da bi prisluhnila, če je kdo slučajno na hodniku. Ker ni slišala ničesar je previdno stopila ven iz sobe. Hodnik je bil tih in hladen, za razliko od sob, ki so bile prijetno tople. Vsaj nekatere. Ploščice so bile temno sive, stene bele, strop pa je bil predvsem iz kamnitih in lesenih tramov. Bilo je tako lepo. Odšla je naprej po hodniku, dokler se ni razcepil na štiri dele. Odšla je naravnost, saj je vedela, kam vodi. Naravnost v Mrlakensteinovo spalnico.

Vrata so bila bela, kot vsa ostala. Prisluhnila je. Tepka. Saj ve, da Mrlakensteina ob petkih ni, ker pride šele pozno zvečer. Pogledala je na ročno uro. Čez pol ure bo prišel. Natanko ob enajstih. Če ni spremenil urnika…

Vstopila je v sobo, in obdala jo je črnina. Črne svilnate rjuhe, črn baldahin, črne stene, črno pohištvo… no, vsaj Mojstra ni bilo v njej. Razgledala se je po prostrani sobi, nakar je stopila do njegove nočne omarice. Na njej je ležala slika v okvirju, obrnjena navzdol, tako, da jo nihče ni mogel videti. No, saj, konec koncev, nihče ni imel vstopa v njegovo sobo. Razen Mojstra samega in hišnega vilinca pod stalnim nadzorom imperatorijeve kletve.

Vzela je sliko v roko. In ostrmela ob dveh podobah. Osebka na sliki sta se smehljala, črnolasi fant pa je nežno poljubil dekle ob njem. Njo. Še vedno misli nanjo, ni je pozabil…

Florence ni mogla verjeti. Še vedno me ima rad, je pomislila. Nekaj mu pomenim… Če ima še vedno to sliko…

Spomnila je, kako sta se fotografirala kako leto preden je ona zbežala…

Nenadoma je začutila, kako jo je v očeh zaskelelo, in solze so ji zdrsnile po licih brez opozorila. Sliko je spravila v žep in se v nekaj trenutkih pobrala iz Mojstrove spalnice. Sedaj mora najti še hčerkino spalnico… Ko bi le vedela, kje je.

Petnajst minut jo je končno našla. Bila je ogromna, v njej je bilo veliko omar, vse je bilo v črnih in sivih barvah, ponekod so se našli odtenki bele. Imela je tri ogledala, bujno garderobo, posteljo pa isto kot njen oče.

Odšla je do pisalne mize, kjer je v predalu našla dnevnik. Naj prebere? Da bo videla, kako živi njena hčerka? Kako je živela? Kakšno otroštvo je imela? Kaj pa, če jo vse skupaj razočara?

Imela je toliko pomislekov, a navsezadnje je le odprla dnevnik. Za katerega se je izkazalo, da je napol prazen. Beležila je le pomembne dogodke – najprej izključitev iz vrtca, ki jo je napisala, ko je imela šest let, potem peti rojstni dan, ko je dobila Apocalypse, dogodek, ko je hrčku odgriznila glavo, ko je imela osem let. Opisovala je tudi, kaj vse se je naučila, in na koncu vsega napisala: Kdor ima znanje ima moč, je rekel oči. Opazila je, da ima Mrlakenstein veliko vlogo v hčerinem življenju – konec koncev je njena edina družina. Opisovala ga je kot vzvišenega in krutega, in vedno znova povedala dnevniku, da ga sovraži zato, ker je boljši od nje. A obenem ga je imela za vzor – krut, hladen, maščevalen, samovoljen, močan, prebrisan, brez čustev… Naposled je naletela na poglavje o razmišljanju, kdo bi lahko bila njena mati.

Dnevnik! Ne bom ti rekla dragi dnevnik, ker mi ne pomeniš nič, ampak si samo sredstvo za izlivanje svojih misli, kot že veš sam… Danes sem vprašala očeta po svoji mami. Nič mi ni rekel. Samo poslal me je proč. Zanima me, zakaj noče govoriti o njej? Je zaradi nje takšen? Je bila zlobna? Dobra? Je mrtva? Kje je pokopana? Ničesar ne vem. Niti tega, kako je izgledala, je bila prijazna ali ne… Pa saj me niti ne briga. Ne poznam je in pustila me je ob rojstvu. Sovražim jo, kdorkoli že je in kjerkoli že je. Edino kar me muči je to – sem čistokrvna ali ne? Oče se mi je zlagal da sem. Vem, ko laže. Vsakega preberem. Kup patetičnih cepcev, ki ne bodo nikoli razumeli, da sem drugačna. Ampak sedaj govorim o svoji mami. Ali pa ne. Vseeno mi je. Ampak čemu potemtakem sploh to pišem?

Florence je zaihtela. Sovraži me, je pomislila. Zaradi laži. Rekel je, da sem mrtva. To ji je rekel… Ampak – kaj ni napisala, da takoj ve, ko ji kdo laže? Ah, Treena…

Odložila je hčerkin dnevnik na prejšnje mesto in segla na polico nad pisalno mizo. Tam je bila hčerkina slika. Vzela jo je. Bila je tako lepa na njej. Čisto najina mešanica, je pomislila. Nenadoma je slišala glasove, ki so prihajali iz hodnika. Sliko je v naglici spravila v žep, drugo sliko, na kateri sta bila ona in Mark pa dala na hčerkino nočno omarico.

In se v naglici pobrala iz sobe na hodnik.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Videl je obraz svoje mame, kako se je sklanjala nadenj, z enim očesom je budno pazila nanj, z drugim pa se je posvečala še nekomu ob njem. Malce je obrnil svojo drobno malo glavico in zagledal svojo sestrico. Črnolaso in črnooko, ki se je z drobno ročico oprijela njegove ter razkazala svoje male, komaj vidne zobke. Videl je mamino roko, ki je obrnila sestrin obrazek in jo ljubeče pogledala… V tem pa je opazil sivo-črno znamenje v obliki jing-janga.

In se v trenutku prebudil in se trudil ostati tiho. Od groze bi skoraj zakričal. To je bila… Treena Neelstin. Kaj ima z njim? Menda ni ona njegova…?

פפפפפפ×

Na hodniku je bilo zopet vse tiho. Pogledala je na uro. Enajsta je že čez! In to je pomenilo samo eno – Mrlakenstein je v dvorcu. Neslišno je stekla prek hodnika, po stopnicah, čez naslednji hodnik, zopet po stopnicah… Vse do spodnjih prostorov, kjer je bila ogromna soba s kaminom in fotelji, sprejemnica, hodnik na katerega so prišle stopnice in kjer je nazadnje stala, kuhinja in jedilnica. Šla je čez hodnik, v dnevno sobo, polno udobnih foteljev. In ju zagledala.

Bila sta pri kaminu. Bil je on z svojo novo igračko. Precej lepo igračko. Dolgi, črni lasje in tiste krvavo rdeče ustnice.

Ležal je na trebuhu in gledal ogenj v kaminu, ona pa je elegantno sedla na njegov križ, ter mu z rokami opravljala masažo ramen.

»Danes si zamudil, dragi,« je rekla z izrazito dekliškim glasom, ter se sklonila nadenj. Obrnil je glavo in jo poljubil. Florence je stisnila pesti tako močno, da so se ji nohti zažrli v meso in se je pocedila kri.

»Vem, Yuki. Imel sem določene… obveznosti. Saj razumeš.« ji je odvrnil.

Ja, pitje alkohola in skupinske orgije so res izjemno pomembne obveznosti. In zaradi tega zamuja k meni, se je podilo po glavi Yuki. Natanko je vedela, kaj počne njen 'dragi'.

»Kaj, ko bi me enkrat čez teden vzel s sabo?« ga je vprašala.

»Oh, draga, veš, da je prenevarno.«

Ker lahko zanosim, saj najbrž niso zaščiteni, je zopet pomislila Japonka.

»Oh,« je trpeče zavzdihnila. »Kako lepo, da te skrbi zame, srce moje. Ljubim te, veš.« Obrnil se je in z rokami mu je šla čez prsi, ter ga poljubila.

»Vem,« je pokimal in ji odpel skoraj prozorno haljo.

Florence nadaljevanja pri svoji najboljši volji ne bi mogla gledati. Neslišno se je obrnila in stekla v prvo nadstropje, proti stolpu. Morda sreča Morgie.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Apokalypse se je zvila v klobčič pred kamin v Spolzgadovksi dnevni sobi. Če bi jo sedaj videla njena gospodarica, ki ji je strogo prepovedala izpostavljanje vsem očem, razen njenim, se zanjo najbrž ne bi končalo najbolje…

Iz njenega kačjega razmišljanja jo je predramil krik dekleta. Ozrla se je in napadalno usločila glavo ter pokazala svoje strupnike svetlolaski.

Krik Narcisse Black je slišalo kar nekaj Spolzgadovcev, med njimi je bila Elizaveth Zabini iz drugega letnika in Narcissina sestra Krasotylla Black, seveda pa Lucius Malfoy nikakor ni smel manjkati. Ob njih se je zbrala še gruča bodočih Jedcev.

Apokalypse je vedela, da ne sme pokazati strahu. Lucius je dvignil palico, da bi jo uničil, zato se je malce pomaknila nazaj in zasikala v svarilo.

Lucius je bil že v polni pripravljenosti, da izstreli urok iz palice, a ga je neznana sila zadržala. »Nehajte!«

Treenin glas je prihajal iz dekliških stopnišč. »Da mi pri priči nehate in pustite Apokalypse pri miru!«

Krasotylla se je sunkovito ozrla k Mojstrovi hčerki in s prstom pokazala na kačo. »Tvoja je?« jo je zabodeno vprašala.

»Seveda je,« Treenin glas je sedaj zvenel zdolgočaseno in zaničljivo, »Saj sem vendar Mojstrova hči,« je potrdila sume Spolzgadovcev, ki so vsi po malem sumili, da je tako. »In seveda, se, kot se za Spolzgadovo potomko spodobi, tudi pogovarjam z njo.« je dodala, stopila k Apokalypse in ji zasikala nekaj pomirjevalnih besed.

Ostali so samo strmeli, naposled je Krasotylla dobesedno padla na kolena. Ostali so ji sledili. Vsi, razen Narcisse. Ta je obupano zaihtela, zamrmrala nekaj kot 'kača me je hotela ubiti', se obrnila na petah ter odšla jokat v dekliško spalnico.

Od tistega trenutka dalje so Spolzgadovci razglasili Treeno za Kraljico Spolzgada. Princeso Zlobe in Teme. (Sicer si je slednji vzdevek omislila sama, ampak kaj hočemo – zavračati odločitve njenega Ega?! V tem primeru nas bo vse pobila!)

Kasneje si je v kopalnici pripravila kopel in legla v kad. Potem je pomignila proti Apokalypse, ki je zavita v klobčič ležala na oblazinjenem stolu.

»Tisti fant… Nisem prepričana, če sem si dobro zapomnila njegovo ime… Mislim, da je bil ravno tisti tvoj tako imenovani sovražnik, James Potter,« je sikala kača. Treena je nepotrpežljivo pomignila z glavo, v znak nadaljevanja. »Ne boš verjela, Princeska Trinčy,« je zlobno zasikala kača, ki je naravnost oboževala svojo gospodarico, ko se je le-ta hudo razjezila zaradi, po njenem mnenju, butastega vzdevka. Mimogrede je iz kadi zajela nekaj pene in jo vrgla na kačo, tako, da je bila Apocalypse vsa prekrita z mehurčki.

»Povej že, prekleto!« se je sedaj razburila.

»Ne razburjaj se, vendar!« je hlinila kača zaskrbljenost, »Škodi živcem,« je nesramno pripomnila.

»Le glej, da ne bo tebi kaj škodilo!«

»Velike besede za tako majhno deklico,« je pikro pripomnila Apocalypse, Treena pa jo je že hotela zgrabiti za vrat in potopiti v vodo, ko je otrpnila zaradi nadaljnjih besed svoje kače. »Pogovarjala sem se z Jamesom Potterjem,«

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Res jo je srečala. No, skoraj. Slišala jo je, kako prihaja iz stranskega hodnika, se ozrla navzgor, na strop, se odrinila od tal in se z rokami in nogami ukleščila ob tramove, tako, da je bila sedaj varno 'spravljena' tik pod stropom.

In že naslednji trenutek je Morgie stopila na njen hodnik in se ustavila tik pod njo. Florence je slišala, kako ovohava zrak. Ne! Sedaj bo najbrž zavohala njen parfum iz vijolic!

Res ga je. Morgianette se je nasmehnila in se zazrla v strop nad sabo… A tam, na njeno začudenje, ni bilo nikogar… Nakar je zaslišala glas izza njenega hrbta…

»Pozdravljena, Malfoyeva,« je skušala mirno reči Florence, a svoje vznemirjenosti ni mogla prikriti. Morgie je domnevala, da se je neslišno spustila iz stropa za njen hrbet ravno v trenutku, ko je ona pogledala navzgor. In sedaj je njena nekdanja prijateljica stala kake tri metre stran od nje iz smeri, kjer je prišla, ter jo gledala z svojimi osupljivimi rjavimi očmi.

»Aleonora,« jo je prijazno pozdravila črnolaska. »Ti nisem rekla, da se ne bližaj Mrlakensteinu?«

Florence je globoko vdihnila in začela. »Prvo – nisem več Aleonora, drugo – imam določene posle z Mrlakenstinom, tretje – me dve že dolgo nisva več prijateljici, saj si bila ti tista, ki je na njegov ukaz odnesla mojo hčerko. No, pa poglej, kaj je sedaj nastalo iz nje!« svojega glasu ni mogla več brzdati, dobil je besen in razočaran pod ton.

S svojimi črnimi očmi je strmela vanjo, naposled pa le pikro pripomnila: »Veš… Aleonora boš vedno, če hočeš ali ne. In jaz sem tista, ki je rešila Jamesa s tem, da sem ti odnesla Treeno. Ampak – saj je tako bolje, kajne? Ti nisem že povedala? Volk je sit in koza cela,« zaničljivo se je nasmehnila.

Florence se je zmedla. Kaj je narobe z Morgie? Zakaj se enkrat obnaša tako in drugič drugače? Ni utegnila razmisliti, zakaj tako, ko je Mogie naredila nenadni gib. In ona je reagirala. Črnolaska je s roko sunila proti njenim prsim, zmožna, da jo prebije v delcu sekunde, ona pa je skočila v zrak, se oprijela kamnitega tramu z rokami in z nogami brcnila Morgie v obraz, da je ta zaradi ogromne moči in pritiska pet metrov dobesedno 'poletela' po zraku, in se zabila v vrata na koncu hodnika. Pristala je na vseh štirih in pogledala proti Florence, a ta je bila v delčku sekunde pri njej, z namenom, ki ga je tudi izvršila; zopet jo je brcnila v glavo, ter jo s tem dvignila na noge, se odmaknila njenemu udarcu z roko proti srcu, zagrabila njeno roko ter jo z vso močjo kar jo je premogla zalučala na drugi konec hodnika, da je priletela v steno, iz katere se je okrušil omet.

Sedaj sta bili ena nasproti druge, in Florence se je pripravila, da ji zada dokončni udarec, ko se srečata na sredini hodnika, a to se ni zgodilo. Namesto tega se je črnolaska pobrala in stekla na levo, ona pa ji je v divjem teku sledila, vse dokler… se nista znašli v ogromni dvorani z ogledali. Tam je bilo tisoč Morgian in tisoč Florenc.

»Presenečena?« jo je vprašala ena izmed njih a govorile so ji vse. ona pa se je postavila v pozo, pripravljena na napad iz katerekoli strani, črnolaske iz ogledal pa so se ji smejale.

»Strahopetna si, Morgie! Pokaži se takoj!« je besno zavpila.

»Oh, daj no, tako otročji pa že nismo… Ali pač?« jo je podražila črnolaska.

Florence pa je že imela pripravljen načrt. »Torej priznavaš, da se me bojiš?« je dejala z nasmehom na ustnicah.

Morgianam iz ogledal so se na obraze narisali nasmehi… Ki pa so hitro zamirali. Sploh pa, ko je prava Morgie opazila, kako se krušijo stekla ogledal, medtem, ko je Florence izvajala miselni urok za drobljenje stekel s pomočjo palice, ki jo je imela v rokavu.

V sobi je od tisočerih gledal ostalo samo eno, za njenim hrbtom. Tedaj se je Flor obrnila in z palico zamahnila proti črnolaski, ki pa se ji je umaknila, zagrabila njeno roko in jo treščila v edino ogledalo v sobi.

Od tistega trenutka se je vse dogajalo zelo hitro; steklo, ki je bilo ogromno, se je po celi dolžini in širini drobilo in padalo nanjo in na črepinje ostalih ogledal na tleh. Videla je Morgiano, ki se je pripravljala na zadnji udarec in za delec sekunde je že pomislila, da je mrtva, ampak potem… je prišel Mrlakenstein.

»Kaj se tu dogaja?!« je zakričal iz hodnika, da bi preglasil zvok padajočega in žvenketajočega stekla. Morgie je odnehala sredi giba, Florence pa je šokirano in prestrašeno razprla oči, v naslednji stotini sekunde pa se je z sunkovitim zamahom palice izdejanjila iz dvorane, polne razbitega stekla, črepinje ogledala pa so popadale na tla.

Ko je Mrlakenstein vstopil v sobo polno črepinj je v njej našel Morgie, ki je strmela v nekaj, kar je ostalo v zraku za osebo, ki je pravkar izginila, skupaj z glasnim pokom. Bilo je kakih sto las (kar je zelo malo), tesno skupaj, ki so lebdele v zraku.

Mrlakenstein se je zaničljivo nasmehnil. »Vedel sem, da se Aleonora nikoli ni znala dobro izdejanjati.«

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Ne, Apocalypse nikakor ni pričakovala takšnega odziva svoje gospodarice.

»Na, sedaj me pa še lastna kača jebe v glavo,« je bila vsa nejevoljna.

»Ampak Princeska, spoštovana gospodarica! Sikam resnico!« je protestirala kača.

»Ja, ja, seveda,« je prhnila Treena. »Apocalypse… Kaj sploh delaš tukaj? Zgini! Poberi se!«

»Ne zafrkavam se,« je kača mirno obležala na stolu. Dekle jo je besno pogledalo. »Užalila sem ga, da ima nizek IQ in vrgel me je skozi okno iz stolpa! Naravnost v jezero! Si misliš? Poletela sem kot torpedo!« je bila ogorčena Apocalypse, saj je menila, d takšno dejanje zasluži kar najvišjo možno kazen. Upajoče je pogledala gospodarico, češ ukreni kaj, a ta je samo zamahnila z roko. In se zasmejala.

Le. Kako. Si. Drzne?! Apocalypse je bila sedaj tista, ki je bila besna.

»James Potter,« je zajemala sapo Treena. »Neverjetno.« skušala je umirjeno dihati. »Tisto si si najbrž že zaslužila,« je mimogrede posvetila kanček pozornosti svoji preljubi plazilski prijateljici in se zopet nasmejala. »Potter! Kako je to mogoče?!« njen smeh se je spremenil v histerično in obupano ječanje, pomešano s kriki.

Ta ženska je nora, je bila zadnja Apocalypsina misel, preden se je odplazila proč.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

»Lahko bi jo ubila, če ne bi prišel ti,« je siknila Morgie. »Ampak seveda se vedno prikažeš ravno ob najbolj pripravnem trenutku,« je sarkastično dodala.

Mrlakenstein se je nasmehnil. »Aleonora me hoče ubiti. Nekaj čisto novega,« zamislil se je, vtem pa je prišla v sobo, polno razbitega stekla, Yuki.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašala.

»Kar se ima za zgoditi,« ji je brž odvrnila Morgie, ki te trapaste Japonske niti slučajno ni prenašala.

»Natančneje?« je privzdignila obrv Yuki in se skušala delati pametno in diplomatsko, kar pa ji je veličastno propadlo.

»Naj ti razložim takole, Yamereyeva,« se je črnolaska trudila nepravilno sklanjati njen priimek, Japonka pa je z roko prijela ročaj male katane, ki ji je visela za pasom. Morgie se je namuznila.

»Tvoj dragi se je zameril neki lepotički, in ta se je odločila, da se mu maščuje. Se ti kaj bolj sanja kot prej, ali je obzorje že povsem jasno?« privzdignila je obrv in vsak moški bi se zaradi te seksi poteze zgrudil pred njo na kolena in se ji dobesedno predal, Yuki pa jo je besno premerila. In potem pogledala svojega 'dragega'.

»Koliko časa že traja to?«

Mrlakenstein je dolgo časa razmišljal o tem, ali naj ignorira vprašanje ali ne, naposled pa se je le odločil, da ima njegova 'častna soproga' pravico vedeti za to. Zavzdihnil je kot mučenik in se obrnil k njej.

»Ljubica, to je že prastaro. Ženska, ki me hoče ubiti, je Treenina mati. Vzel sem ji hčerko in zato j nastal tale mali problemček… Ki pa je za mojo zvesto prijateljico,« z glavo je pomignil proti Morgie, »…mali zalogaj.«

S tem je bilo vse končano; razlaga svoji ljubiteljici katan in ukaz namenjen Morgie.