Fallin' with every step 10

Fallin' With Every Step

Avtor: devilangel666

Kategorija: Splošne zgodbe

Opozorila: Ni opozoril

Oznaka: 13+

Kratka vsebina: »Mami… Tukaj je omenjen Mrlakenstein…« »James! Rekla sem, da ne izgovarjaj tega imena!« je ostro zašepetala njegova mama in se živčno ozrla po mračni gostilni, v kateri je postajalo vse bolj tiho. »Zakaj pa ne?« tišino je prekinil dekliški glas, mehak in globok obenem. Črnolaska je skočila iz barskega stolčka pri pultu. Florence jo je takoj prepoznala. Bila je Treena. Njena hči. Stopila je proti njuni mizi. Flor je ostala brez besed, le nemo je strmela v dekle.

Avtorjeva opomba: Mja, moje 10. poglavje... Ok :D Upam, da ne preveč hitim, čeprav mi nekateri očitajo :P Myaaaa :D Zdej se bom počasi lotila pisat 11. poglavje, vi pa veliko komentarjev! Saj veste - veliko komentarjev, veliko navdiha :D

Chapter 10.: Meeting on Diagon Alley and Hogwarts Again


Obstala je. Srce ji je v prsih razbijalo sto na uro… Samo še Mrlakenstein jo prepozna in je po njej… Saj to ni mogoče… Vsa ta leta načrtov in skrivanja… Se bodo izjalovila v enem samem trenutku… Prekletem trenutku… NE! Tega ne sme dopustiti!

Prijela je Jamesa za ramo ter ga spretno obrnila k izložbi palic, ter še sama pogledala tja.

»Jamie, pojdiva po palico.« je rekla z malce globljim glasom kot ponavadi.

James jo je začudeno pogledal. Florence ga nikdar ni klicala Jamie. Vedno James. Ta nenadna sprememba mu je dala vedeti, da je nekaj narobe.

»V redu. Mami? A si tudi ti kupila palico pri Ochenbatu?«

»Seveda, Jamie.« se mu je živčno nasmehnila, ter zajela sapo. V tistem trenutku so šli vsi trije črnolasci mimo.

Morgie se je znotraj dobesedno tresla od živčnosti, a je to precej dobro skrivala. Črnolaso dekle je sumničavo pogledovalo Florence, kot bi ji bila ta od nekje znana… Mrlakenstein pa jo je samo ošinil in zakorakal mimo. Najbrž je pozabil, kako je izgledala Aleonora…

Ampak Aleonore ni bilo več. Bila je mrtva. In Morgiana in Mark sta jo ubila.

Ostala je samo še Florence Potter.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Vstopila sta v majhno, mračno trgovinico in se razgledala po policah, obloženih s palicami. V prostoru je bilo vse tiho.

»Je kdo tukaj?« je vprašal James. Odgovorila mu je tišina. Zopet je pogledal proti policam, ki so skoraj škripale pod težo tisočih palic.

»Pozdravljen,« je rekel mehak in nizek glas starca. Sunkovito se je obrnil. »Pozdravljena…« starec je sedaj pogledal proti Florence, »Gospodična… Če se prav spomnim… Vylin las in samorogova dlaka, kajne?« zamišljeno je pokazal na njeno palico, ki je bila zataknjena za pas. Florence je pokimala.

»Potter. Florence Potter. To pa je moj sin James.« pokazala je na črnolasega dečka.

Ochenbat je pokimal, čeprav je takoj vedel, za kaj se je šlo. »No, James, pa poglejmo…« zamahnil je s palico, da ga je bližnji meter začel meriti. »Hmmm… Pristajala bi ti… pa poglejmo…« splezal je na lestev proti policam na vrhu. Iz kupa palic je vzel škatlo ter mu jo podal. »25 cm, breza, kita zmajevega srca.«

James je negotovo prijel palico v roke in zamahnil z njo. Mimogrede je prevrnil lestev in mojstra na tla. Florence mu je hotela pomagati a jo je ustavil, pobral sebe in lestev ter vzel Jamesu palico iz rok. »Ne, ne, nikakor…« zopet se je poglobil v raziskovanje palic. »32 cm, vrba, prah roga samorogovega…« podal mu je palico. James je zamahnil in palica je zažarela v svetlo modri barvi. »To bo to… James Potter, kajne? Ochenbalt je sedel na stol ter zamišljeno pogledal Florence, ki je zatrepetala. Iz vrbe je bila narejena tudi Mojstrova palica, in tega Ochebalt gotovo ni spregledal. Poleg tega sta bili dolžini enaki, samo vsebina je bila drugačna… A vseeno je bila vsebina obeh mistična. »Spomnim se, kako je tvoja mama kupila palico pri meni,« naredil je premor. »In spomnim se tudi, kako jo je tvoj oče kupil… 32 cm, vrba, fenkisovo pero.« ko je videl Aleonorin svareč pogled je utihnil.

»Ste poznali…?« je začel James, a ga je Florence prekinila.

»Čas je da greva, James. Koliko je?«

»Dvanajst guldov in devet srpcev.«

Florence je plačala in potegnila Jamesa na ulico. Vendar pa bi na vratih skoraj v nekoga priletela. Njene rjave oči so se srečale s črnimi očmi Morgianette Malfoy. Ta jo je zagrabila za roki ter potegnila pred bližnjo izložbo metel. James se je zagledal v Comet61', najnovejši model, a z enim očesom in ušesom je budno spremljal pogovor.

»Kaj pa ti počneš tukaj, Morgie?! Še enkrat se mi približaj, meni ali mojemu sinu, pa te ubijem! Kaj si storila z Treeno?!« glas njegove mame je zvenel besno in vznemirjeno in živčno. James ni imel pojma, kdo je Treena, a obenem mu je bilo to ime tako znano, kot, da bi ga že nekoč slišal…

»Flor… Žal mi je! To je bila vendar edina rešitev, da sem te rešila pred Njim!« glas črnolaske z imenom Morgiane je zvenel skrajno obupano. James se je spraševal, kdo je ta skrivnostnež, ki ga je omenila.

»Zakaj ti je potem žal?! Saj sama praviš, da je bila edina rešitev! Zakaj si sploh tu? Kaj hočeš od mene?!« sedaj je bilo v glasu njegove mame čutiti samo še bes. James si nikoli ni predstavljal, da je lahko tako besna.

»Poslušaj me!« Morgie je nenadoma postala ukazovalna. »Treena je živa! Mrlak-« utihnila je sredi stavka in se ozrla k Jamesu, ki je ob začetku tega imena našpičil ušesa in se ozrl proti njej. »On… pustil jo je živo. Je rekel, da se ne bo oziral na prekletstvo tistega coprnika…« Florence je opazila Jamesov pogled in besno premerila Morgiano.

»Še kaj?! Zgini!« je zasikala.

»Ja! Rada bi se pogovorila s tabo – in te opozorila: Ne približuj se Mu! Ko je prej zagledal tebe je mislil, da ga videz vara, pa glava ga je bolela, zato je zamahnil z roko… Zagrozil mi je, da če izve, da si ti še vedno živa…« Morgie je pogoltnila, »Da naju bo obe ubil…«

»In?! Briga me, če tebe ubije! Sedaj pa izgini!« Florence je odrinila Mogiano proč, da je priletela v zid, zagrabila Jamesa za roko in ga potegnila proti Počenem Kotlu.

»Mami…« je skušal načeti pogovor James. »Mami, kdo je Morgie? Tvoja prijateljica?« je kar se da neumno vprašal.

»Moja sovražnica!« je siknila nazaj. »Ampak to te nima za brigati!« bila je besna, srce pa ji je razbijalo ko noro. Kaj, če bo James izvedel? Kaj, če jo bo Mrlakenstein ubil? Kaj, če…? Ampak kako je Treena, njena hčerka, lahko še živa? Je bila tisto ona? Kako mu je podobna! No, saj tudi James mu je… Ampak ona bolj. Ima njegove črne oči…

»Tudi prav,« je skomignil James in ji sledil skozi opeke v Počeni Kotel. Sedla sta za mizo, James pa je odprl knjigo, ki se mu je zdela zanimiva. »Obramba pred mračnimi silami…« je zamrmral naslov knjige. »Kaj so mračne sile, predstavniki mračnih sil…«

»Tom! Lepo prosim, dva malenuška!« je naročila Florence, ter se prek mize zazrla v Jamesa.

»Mami… Tukaj je omenjen Mrlakenstein…« je rekel. Ne potiho, ampak dovolj naglas, da ga je slišalo nekaj ljudi, ki so umolknili in se ozrli k njihovi mizi. James se je zmedeno ozrl k njim.

»James! Rekla sem, da ne izgovarjaj tega imena!« je ostro zašepetala njegova mama in se živčno ozrla po mračni gostilni, v kateri je postajalo vse bolj tiho.

»Zakaj pa ne?« tišino je prekinil dekliški glas, mehak in globok obenem. Črnolaska je skočila iz barskega stolčka pri pultu. Florence jo je takoj prepoznala. Bila je Treena. Njena hči. Stopila je proti njuni mizi. Flor je ostala brez besed, le nemo je strmela v dekle.

»Morda zato, ker je eden najstrašnejših čarovnikov in nimajo vsi tega privilegija, da bi se sprehajali z njim po ulici?« jo je sarkastično vprašal Jame sin se ji pogumno zazrl v črne oči.

Če ne bi bila situacija tako… resna, bi se Florence gotovo smejala, ampak sedaj se ni mogla.

»Prihrani sarkazem za koga drugega, z mano ne boš tako govoril!« se je razjezila Treena.

»Saj nisem jaz prosil, da se oglasi ko kdo kaj reče,« je prhnil James.

»Jaz lahko počnem kar hočem!« je ugovarjala Treena.

»Ja, seveda lahko.« je pokimal. »Saj si najbrž njegova razvajena hčerka edinka, kajne? Razvajena sitna smrklja…«

»Opozarjam te!« Treena se je sedaj že vidno razjezila. In potegnila palico na plano. Florence je prepoznala brezov les.

»Sploh znaš kakšen urok izvesti s tem?« jo je vprašal.

»Seveda znam!« Treena je zamahnila s palico in knjige, ki jih je James prej položil na mizo, so padle na tla.

»Ojoj!« se je narejeno prestrašil, potem pa cinično dodal: »Glej, da ne boš vseh tukaj pobila!«

Dekle bi še enkrat zamahnilo s palico, ko je nenadoma njena roko obvisela v zraku in jo nikakor ni mogla premakniti.

Onemela je. »Kdo je to storil?!« je jezno zavpila. Na licih se ji je prikazala komaj opazna rdečica. »Povedala bom očetu in storilec bo za to plačal!«

»Poslušaj me, ti mala, ukazovalna smrklja!« Florence je nenadoma vstala ter komaj opazno zamahnila z roko, ter osvobodila roko svoje hčere. Treena je samo zazijala, saj ni bila vajena, da je kdo tako govoril z njo. »Reči tvojemu očetu, da bo edini, ki bo plačal za svoje grehe on sam! Ne more uiti smrti, jasno?! Pa naj počen kar hoče in prepričana sem, da ne bo ubijal otrok, ki so užalili njegovo razvajenko! Toliko razuma pa že ima!«

Treena se je odmaknila nekaj korakov nazaj. Nekaj trenutkov je samo zijala vanjo, potem pa vendarle tiho in pretkano izjavila: »Zgleda, da ga poznaš.« Florence ni rekla ničesar, samo ošinila jo je in zopet sedla. »Povej mi, čigavi pa so tile nadvse prijetni pozdravi?« je sarkastično vprašala črnolaska.

»Samo povej mu, kar sem ti rekla,« je po nekaj sekundah tišine vendarle rekla Florence, »Pa bo takoj vedel, za koga gre. Boš že videla, Treena.«

»Kako pa…?« dekle je ostalo brez besed. »Kako pa veš moje ime?« ne glede, da je bil njen oče najbolj znan temni čarovnik ni nihče, vse do sedaj, vedel njenega imena. Pravzaprav je bila njegova hči faktor, ki ni bil nikjer omenjen, saj ni nihče vedel, iz kod natančno prihaja in kdo je njena mati.

James, ki je vse to opazoval kot v transu je s tresočim glasom posegel vmes. »Ja, res mami… Kako veš njeno ime?« pogledal je k črnolaski in bil je nekakšen trenutek, prešinilo ga je nekaj, podobno preblisku… spomin… da je te črne oči že videl… »Znamenje,« je zašepetal komaj slišno.

»Prosim?!« z roko si je šla skozi lase. »Kako veš za znamenje…?«

»Ker si ga z roko ravnokar odkrila, morda?« se je zbral James s sarkastično pripombo.

Treena ju je besno pogledala in že hotela nekaj reči, ko jo je zmotil Morgijin glas. »Treena, pojdiva,« je strogo rekla. Najbrž je prišla v gostilno pred kako minuto.

Dekle ju je vzvišeno premerilo, se obrnilo na petah in izginilo skupaj z Morgie.

James je opazil, da so še vedno vsi tiho, a kmalu so vsi zopet zaživeli, klepet in trušč je znova poživil mračno gostilno.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

»Oči…« Treena je bila že ves dan sitna.

»Kaj že spet?!« Mrlakenstein je bil pa besen.

»Neka ženska te pozdravlja.« je zdolgočaseno povedala.

»Katera?«

»Ni se predstavila.«

»In kakšni so njeni pozdravi?«

»Naj jih citiram?«

»Bi bilo zelo zaželeno, sploh pa če niso v stilu: ''pozdravi očka'' ali kaj podobno primitivnega s strani kakšne zabite kure.«

»V redu. Citiram: ''Reči tvojemu očetu, da bo edini, ki bo plačal za svoje grehe on sam! Ne more uiti smrti, jasno?! Pa naj počen kar hoče in prepričana sem, da ne bo ubijal otrok, ki so užalili njegovo razvajenko! Toliko razuma pa že ima!''« je diplomatsko in zdolgočaseno recitirala njegova hči.

Mrlakenstein je spustil pero iz roke (pisal je pismo). In prebledel. »Kdo je bil to?«

»Ne, ni bila kura,« je rekla Treena, ki je spregledala zven njegovega glasu. »Bila je prava lepotica, če sem odkrita. Imela je rjave oči in dolge svetle lase, mislim, da so bili blond, s črnimi prameni…« zazrla se je vanj, »če si boš s tem lahko kaj pomagal, seve-« šele sedaj je opazila, kako bled je postal. »Oči ne boj se smrti, ker ne obstaja… Sicer se strinjam, da nobeno moje življenje ni bilo tako lepo kot zdajšnje…« njen glas je odtaval. »Kakorkoli, jo boš ubil, ker me je žalila? Njenega razvajenega sinka pa tudi, zahtevam!«

Mtlakenstein ni mogel verjeti. Torej je bila ona! Ona na Prečni ulici! Ampak saj ni mogoče, ali pač?! Je še živa? Ampak saj jo je Morgie ubila… idiot! Kako lahko zaupa njeni najboljši prijateljici? Ampak saj je videl truplo… in kdo je tisti fant?! Ne, nikakor ne more biti ona! Saj je vendar mrtva…! In za tistega fanta nikakor ni pojasnila! Odpade! Takoj moram k Morgie, je pomislil in ignoriral hčerkin zadnji stavek.

Vstal je in odšel čez množico hodnikov svojega dvorca, vse do njene sobe (ja, živela je pri njemu, ker jo je družina iz njemu neznanega razloga izbočila, poleg tega jo je hotel njen brat ubiti). Ni potrkal na vrata temveč je kar vstopil.

Soba je bila v temno modri barvi. Morgie je sedela na postelji v spodnjem perilu in si česala lase. Ozrla se je k njemu, ko ga je slišala priti. Sklonila je glavo. »Mojster,« je zašepetala.

Stopil je prednjo in jo zgrabil za lase. Svoj obraz je približal njenemu. »Zakaj si mi lagala?« je grozeče zašepetal.

»O čem?« se je naredila neumno in začela izvajati brambovijo.

»Dobro veš o čem!« jezno jo je odrinil. Z rokami in prsmi se je zvrnila na posteljo. »O Aleonori! Rekla si, da je mrtva! Lagala si svojemu Gospodarju, Morgie! Dobro veš, da temu sledi kazen! Enajst let! Enajst let in pol si mi lagala!«

»Mojster…« Morgie so se v očeh nabrale solze. Zaihtela je. »Tako težko jo je bilo ubiti ampak… prisežem, da ne vem o čem govorite!«

Mrlakenstein je bil besen, mimogrede je z roko udaril ob zid, a s tem ni dosegel ničesar, niti roka ga ni bolela. »Prepoznal sem jo že na prečni, Morgianette. Nima smisla, da mi lažeš.« grobo jo je prijel in potegnil k sebi. »Nikoli več mi ne laži, jasno?« njegov glas je sedaj zvenel mirno in mehko, a obenem hladno kot arktični led.

Pokimala je. »Ne morem priznati nečesa, kar ni res.«

Nasmehnil se je in jo potisnil na posteljo. Legel je nanjo ter svoj obraz potisnil k njenemu. »Ti pa se res nikoli ne predaš, Morgie. In to cenim pri tebi…«

Naslednji trenutek je čutila njegove ustnice na svojih, njegove roke so jo objele okoli pasu, in ji slačile spodnje perilo. Vračala mu je poljube in mu slekla plašč, majico in hlače, ki so ju neznansko motile… Nekaj minut zatem je začutila združitev, njuni hladni telesi sta bili prepleteni in združeni v eno… nezavedno je svoje ustnice položila na njegov vrat. Nekaj jo je sililo k temu, da bi ugriznila, da bi prišla do svojega vrhunca… Od užitka se ji je meglilo pred očmi. Mora ugrizniti. In tudi je. Zasadila je svoje zobe v žilo iz izsesala nekaj kapelj krvi…

Ko se je Mrlakenstein zavedel, lahko je bilo dobro uro kasneje, je dobil nek čuden občutek, da ni več človek. V vsakem drugem primeru bi bil besen, a sedaj je bil zadovoljen kot še nikoli prej. Ob njem je ležala Morgie. Oba sta bila popolnoma gola, začutil je njeno mrzlo telo ob svojem. Bilo je kot bi drug drugega hladila. Vampirji pač niso imeli človeške toplote, razen takrat, ko so bili ustvarjeni pod prisilo. Vampirji, ki so si izbrali življenje kot Morgie in on so bili mrzli. Če pa si nekomu, ki si ga želel rešiti vlil svojo kri v usta, se je zgodilo ravno obratno – vampirji so še vedno ohranili človeško temperaturo (tako, kot jo je Aleonora) in zato so bili takšni vampirji tudi bolj ranljivi.

Stresel je z glavo in se zazrl v Morgie. Ta se mu je nasmehnila. Občutila je nekakšno zadovoljstvo ob tem, da mu služi. Prijela ga je za roko. »Misliš, da bi ti morala vse povedati, Mark? Veliko časa je minilo, odkar sem te nazadnje tako poklicala. Zadnjih dvajset let si bil zame Mojster in Gospodar, ampak sedaj ni več tako. Razumeš? Jaz sem tista, ki te je naredila nesmrtnega, ne pa tvoji horkruci. In vem, da se sedaj Alea obrača v grobu, ampak ona je mrtva, kajne?« zaničljivo se je nasmehnila. »Ampak ti si moder človek in vedno imaš prav. Preživijo le najmočnejši.«

»Torej se imaš ti za močno?« privzdignil je obrv.

»To boš ugotovil… Kaj kmalu, Mark.« mu je mehko zašepetala na uho.

»Komaj čakam, Morgie.« se je blaženo nasmehnil. »Morda navsezadnje ugotovim, da imam tekmeca…«

»Kar šali se, ja.« je zagodrnjala črnolaska. »Mimogrede, kaj pravi Yuki?«

Bilo je čudno. Bila sta v gola skupaj postelji in se pogovarjala o Mrlakensteinovi 'soprogi'(Yuki Yamerei – polno ime), ki jo je zadnjih osem let uporabljal predvsem za seks in je živela pri njem. In mu vedno znova govorila, kako zelo ga ljubi. Če bi bil Mrlakenstein iskren (kar pa ni bil), bi ji kar naravnost povedal, da jo ima samo za določene… alternativne dejavnosti, a je namesto tega raje užival.

»Mislim, da trenira,« ji je odvrnil. Ja, Yukijina strast so bile katane in japonski samuraj meči. In zelo so se ji podajali, skoraj vedno je imela kakega zataknjenega za pasom. Bila je čistokrvna čarovnica, čeprav jo magija ni zanimala toliko, kot so jo kovinska rezila, njena strast. Raziskovala je tudi preteklost svoje družine, ki je prihajala iz Japonske. Šolala se je na neki ugledni Japonski akademiji, dokler se jim ni pripetila nesreča in je zbežala v Anglijo, kjer se je pridružila Mrlakensteinu in Jedcem.

»Saj je zmešana. Še vedno misli, da me je sposobna premagati?« je zdolgočaseno zavila z očmi Morgie.

»Naj misli kar hoče, v postelji je prava mačka.«

»Pa ne, da jo primerjaš z mano?« se je razjezila.

»Ne, nikakor,« se je zlagal Mrlakec. »Saj si na drugem mestu, takoj po njej.«

»Še zardela bom od…«

»Veselja, zadrege?« je ugibal črnolasec.

»Besa!« mu je zatulila v uho, da se je prestrašeno umaknil.

»Oh, vzburjaš me.« jo je nesramno podražil.

»Samo nekaj mi povej,« je navsezadnje rekla Morgie. »Na katerem mestu pa je bila Alea…?«

Ni ji odgovoril. Nekaj časa je bil popolnoma tiho in strmel je v strop. »V bistvu,« je zašepetal, »ni bila nikoli nadrejena…«

פפפפפפ×

Prvega septembra je bilo na postaji King's Cross veliko čarovnikov in šolarjev.

»Mami, čez pet minut bo vlak!« je James pokazal na uro.

»Zato pa je najbrž že čas, da nehaš občudovati rdečo lokomotivo in se spraviš v kakšen kupe.« se mu je nasmehnila Florence in ga potisnila k vratom vagona. »Srečno, sin. Pa piši mi kaj.« želela si ga je objeti, a ga ni, saj je vedela, da bi mu bilo nerodno.

»Ja, mami, hvala. Bom pisal. Lepo se imej!« skobacal se je na vlak, skupaj s kovčkom in iskal prazen kupe. Vendar je bilo vse zasedeno, razen čisto zadnjega, v katerem je sedel črnolas fant sivih oči. »Lahko prisedem?« je vprašal. Fant je prikimal. »Mimogrede, ime mi je James Potter,« se je predstavil in mu podal roko. Fant je segel vanjo.

»Sirius Black.«

»Oh, kako čudovito snidenje!« ju je prekinil zoprn glas. Ozrla sta se k vratom. Tam je stala črnolaska iz Prečne. »Treena Neelstin,« zaničljivo se je nasmehnila in sedla brez dovoljenja na stol poleg Siriusa. »Ampak seveda, tvoja nadvse pametna mama naj bi me poznala, kaj?« sarkastično je premerila Jamesa in se obrnila k Siriusu. »Kaj pa ti Black? Od čarovniškega vrtca naprej se nisva nič več srečala.«

»Neelstinova,« je zavzdihnil Sirius, »V vrtec si hodila samo en mesec in jaz sem bil tam edini, ki te je prenašal. Zakaj pa misliš, da so te izključili?«

»Torej sem edina, ki se lahko ponaša s tem, da so me vrgli iz tiste bedne ustanove?« nasmehnila se je. »Ne moreš mi delati konkurence, Black. Preveč neumen si za kaj takega.« vstala je in se nasmehnila. »Adijo, fanta!« in zapustila kupe.

»Poznaš jo?« sta obupano vprašala drug drugega. In bruhnila v smeh.

Vlak se je začel pomikati. Pomaknila sta se proti oknu in James je pomahal mami, Sirius pa mlajšemu bratu in staršem. Mahali so si dokler niso izginili za ovinkom. Takrat sta zopet sedla na sedeže.

»Kateri letnik si?« je vprašal James.

»Letos bom šel v prvi,« je povedal Sirius.

»Jaz tudi,« je pokimal črnolasec. »V kateri dom, misliš, da te bodo uvrstili?« ga je vprašal.

Sirius je skomignil. »Pojma nimam. Mogoče v Spolzgad. Vsi v moji družini so bili tam,« je skomignil. James ga je začudeno pogledal, in fant je to opazil. »Pa ne, da sem kaj ponosen na to… Kaj pa ti?«

»Hm, pojma nimam! Mogoče v Gryffondom. Moja mami je bila tam.«

»Zanimivo. Tudi jaz si želim iti tja. No, pa saj bo Izbruh vse naredil tako, da bo prav…«

»Lahko prisedeva?« ju je prekinil blag glas visokega in utrujenega rjavolasega fanta, poleg njega pa je stal svetlolas fant podganjega obraza. Črnolasca sta pokimala. Fanta sta sedla. »To je Marius Mally in jaz sem Remus Lupin.« ju je predstavil rjavolasec.

Kmalu so se zapletli v dolg pogovor. Pri gospe s vozičkom so si kupili veliko zalogo sladkarij in jih pridno jedli, se zabavali in smejali. Ko so se peljali z vlakom so polja, gozdovi, jezera in travniki, gore in reke, bežale mimo njih.

»Komaj čakam, da vidim Bradavičarko. Baje, da je veličastna.« je rekel James. »Skrivni prehodi in hodniki… Komaj čakam! Mogoče bomo kaj raziskovali, kaj pravite?« Smešno, pogovarjali so se nekaj ur, občutek pa so imeli, da se poznajo že nekaj let.

Vsi so imeli raziskovalnega duha, pogum in željo.

Kmalu so prispeli na Bradavičarko, natančneje, v Merjascoveeno na peron. Počasi so izstopili iz vlaka na postajo. Merjascoveena je bila slab kilometer od postaje, a vseeno so radovedno zrli proti naselju.

»Prvi letniki, k meni!« so zaslišali močan glas oskrbnika. James je obstal. Če tisto ni bil velikan! Pravi pravcati velikan! Bil je orjaški.

»Prvi letniki sledite Hagridu, kaj še čakate?!« jih je nahrulil bližnji predstavnik študentov. Hitro so odšli do orjaka, ki jim je pomežiknil.

»Kar za mano,« sledili so mu iz postaje po temni poti in če ne bi bilo Hagridove velike svetilke, sploh ne bi vedeli, kod hodijo. Peljal jih je do velikega jezera. »Štirje v en čoln!« je rekel ter zasedel čoln temnejše barve kot ostali in odgnal tri otroke, ki so hoteli sesti k njemu.

James, Remus, Sirius in Mally so sedli v prvega. Videli so, kako je v sosednji čoln sedla svetlolaska in Sirius je zamrmral: »Živjo Narcissa.« pomahala mu je nazaj. Poleg nje sta sedli rdečelaska, zaradi katere je James kar izgubil dih, tako lepa je bila. Potem pa je v čoln stopila še Mojstrova hči osebno.

»Poglej jo, poglej, častitljiva Treena.« je zaničljivo prhnil James.

»Pazi na jezik, ničvrednež!« je izpljunila nazaj. Kmalu se je trem dekletom v čolnu pridružil še fant mastnih črnih las in nezdrave rumene polti.

»Je tisto Kitajec?« je vprašal James Siriusa, ta pa se je trudil zadrževati smeh, a mu ni uspevalo najbolje.

Hagrid je z dežnikom udaril po vodi in čolni so se začeli pomikati naprej po jezeru, otroci pa so opazovali temno jezersko gladino, ki je kmalu postajala svetlejša zaradi odseva luči. Svoje poglede so usmerili k viru luči… In zajeli sapo. Pred njimi se je pojavila Bradavičarka. Izjemen grad. Veličastna v vsej svoji velikosti in lepoti. Iz ust so se slišali vzdihi in »Oooooooooohhhh! Čudovita je!«

Približno petnajst minut občudovanja, med katerimi so se hitro čez jezero bližali gradu, in jim je Hagrid razlagal o sipi, dokler niso prispeli k malemu pristanišču čolnov. Poskakali so iz čolnov in odšli po stopnicah, pred katerimi jih je pričakala ženska strogega videza, stara okoli petintrideset let.

»Hvala, Hagrid,« je pokimala orjaku, ki je odšel proč. »Tako, pa začnimo. Sem profesorica Minerva McHudurra, pomočnica ravnatelja in predstojnica Gryffondoma. Peljala vas bom v avlo, kjer boste počakali nekaj časa, da se Dvorana odpre in mi boste sledili vanjo, pred klobuk Izbruh, ki vas bo razvrstil. Domovi so štirje: Gryffondom, Pihpuff, Drzavrann in Spolzgad. Vso srečo.« s temi besedami se je obrnila na petah in sledili so ji skozi vrata v prostorno avlo, kjer so se zbrali pred ogromnimi lesenimi vrati. Profesorica jih je zapustila za nekaj časa. In takrat se je oglasila – kdo pa drug, kot – Treena.

»Kaj je Potter?« stala je v vrsti pred njim in se obrnila k njemu. Ob njej je bila rdečelaska, in svetlolaska. Jamesa so toliko očarale zelene oči rdečelaske, da je le hipnotizirano strmel vanje. »Medtem ko buljiš v Lily nimaš časa, da bi odgovoril na moje vprašanje, morda?«

James je zardel in pogledal k Treeni, obenem pa opazil Lilyjin nasmešek. No, v bistvu ji je šlo bolj na smeh, čeprav se je trudila spominjati na McHudurro. »Morda pa se mi ne zdi vredno, da bi odgovarjal na Vaša vprašanja, milostljiva gospodična,« se je spakoval, ošinil Lily in upal, da je naredil vtis nanjo. Ampak ta je samo zmajala z glavo, nasmešek pa je izginil iz njenega obraza.

Treena ga je vzvišena premerila. »Popolnoma prav imaš, Potter. Morda si sploh ne zaslužiš, da bi jaz tebi namenjala pozornost.« James je že hotel nekaj strupenega pripomniti v stilu 'zakaj pa si mi jo sedaj naklonila', a se je ozrla proč od njega in se zapletla v pogovor z svetlolasko. Rdečelaska pa je posvetila svojo pozornost fantu mastnih las.

James se je namrdnil. »Samo poglej si to – zlobne punce so lezbike, rdečelase lepotičke pa se posvečajo grdobam z mastnimi lasmi,« Sirius in Mally sta se zasmejala, Remus pa je stal zraven in ni rekel ničesar. Lily se je obrnila.

»Poslušaj me, Potter. Svojo pozornost lahko namenjam komurkoli hočem, ne pa samovšečnemu cepcu.« mu je zabrusila, fant mastnih las pa se je zlobno nasmehnil (seveda Lily tega ni opazila).

»Grem stavit, da boš spremenila svoje mnenje, kot ti bodo hormončki nagajali.« jo je podražil črnolasec. Lily je od besa zardela in hotela reagirati, a prekinil jih je strog glas Profesorice McHudurre in škripanje velikih vrat.

»Prvi letniki! Mir! In sledite mi v parih.« McHudurra je visoko dvignila glavo, in jim pomignila z seznamom. Vrata so se dokončno odprla in zakorakali so v veliko dvorano, polno sveč, ki so lebdela v zraku nad mizami in velikim stropom, polnim zvezd in galaksij. Bilo je čudovito, prvi letniki pa so zopet zavzdihnili, in se prepustili čarobnemu vzdušju Bradavičarke. Profesorica jih je peljala po prehodu med mizami, vse do konca dvorane, pred klobuk Izbruh na stolu. Ravnatelj Dumbledore je vstal.

»Doborodošli prvi letniki! Ostali – še enkrat dobrodošli! Upam, da bo to šolsko leto prijetno kot vsa leta do slej! Da bomo spoznali nove prijatelje in se naučili mnogo zanimivega! Sedaj pa prepuščam besedo Izbruhu.« pomignil je na klobuk, ki je ležal na trinožnem stolu in začel recitirati svojo pesem, v očalih pa se mu je zalesketal soj sveč. S pogledom je oplazil Jamesa in Treeno.

McHudurra je stopila k Izbruhu in raztegnila seznam. »Black, Narcissa,« Svetlolaska je stopila do klobuka in si ga poveznila na glavo. Klobuk je nekaj sekund bil tiho, potem pa jo je vendar le poslal v Spolzgad. Siriusu to ni bilo po godu. To je najbrž pomenilo, da bo on moral v Spolzgad. Saj je konec koncev, eden od Blackovih, ali ne? »Black, Sirius,« ga je poklicala McHudurra. Sirius je nelagodno stopil do klobuka in si ga poveznil na glavo. Minilo je skoraj pol minute, ko ga je klobuk na njegovo presenečenje poslal v Gryffondom! Snel si je klobuk in stekel k mizi. Po tem je šlo nekaj fantov in deklet v Drzavrann in Pihpuff, naslednja pa je na vrsto prišla rdečelaska. »Evans, Lily!« in bila razvrščena v Gryffondom. Po nekaj drugih učencih ji je v Levji dom sledil Marius Mally, za njim pa je prišla na vrsto… »Neelstin, Treena!« je zaklicala McHudurra. Dumbledore se je komaj opazno zganil, ko je zagledal črnolaso in črnooko dekle, kako je samozavestno stopilo k stolu in si poveznilo klobuk na glavo z že skoraj hladno vzvišenostjo, s katero je dala vedeti, da je nekaj več kot drugi. Klobuk se ni niti prav dotaknil njene glave, že je zaklical »SPOLZGAD!« kot, da se ne bi hotel niti dotakniti močne in zle negativne energije, ki je vela iz nje. Zeleno mizo je zajel val navdušenja, ko je dekle prisedlo k njim, blizu Krasotylle Black in Rodolpusa L'Ohola. Dva fanta in dekle so romali v Pihpuff, fant in dekle pa v Drzavrann, ko je na vrsto prišel James. »Potter, James!« Črnolasec je stopil do klobuka in si ga posadil na glavo. 'No, pa poglejmo…' je slišal drobcen glasek. 'Lahko bi te dal v Spolzgad, saj si potomec mogočnega čarovnika…' Samo ne tja!, je obupano pomislil James. 'Nočeš? No, tudi prav… Potem te bom vtaknil kar v…' »Gryffondom!« zadnjo besedo je klobuk izrekel na glas. James se je pridružil Mariusu in Siriusu za mizo, ter pogledal k Wulfu, ki je postajal čisto bled. »Raws, Robaus!« Črnolasec mastnih las je stopil do klobuka in si ga posadil na glavo. Če si dobro opazoval (ampak res zbrano) bi lahko opazil, kako se je klobuk namrdnil ob njegovih mastnih laseh, potem pa ga je le poslal v Spolzgad. Približno petnajst učencev kasneje je na vrsto prišel »Wulf, Remus!« in si posadil klobuk na glavo. Deset sekund kasneje se je pridružil Gryffondomu in svojim trem prijateljem. Ostala sta še dva učenca, Amanda Zabini, ki se je pridružila Spolzgadu in Roymund Zawsel, ki ji je sledil v zeleni dom.

Dumbledore je zopet vstal. »No, pa ste razvrščeni! Pozdravljeni še enkrat!« je dejal, opozoril učence na Prepovedani gozd in šolska pravila. »Naj se pojedina začne!« je dejal na koncu, ko je opazil zdolgočasene obraze učencev, ki jim vse to ni bilo nič po godu. Nenadoma se je na krožnikih pojavila hrana in učenci so planili po njej ko sestradani psi.

Ko je bilo večerje konec so jih predstavniki študentov peljali v domove, kjer so jih pričakale potovalke in tople postelje v katere so utrujeno popadali in v trenutku zaspali.

Letos jih je čakalo še veliko dogodivščin, zato se morajo spočiti.


Yuki Yamerei - http://shrani.si/?picture25wb85.jpg (predstavljajte si jo malce bolj po 'japonsko' :D)

Morgie Malfoy - http://shrani.si/?picture57wb7z.jpg (spet njena slika, vem ;) ni ista kot zadnjič, sam tut zadnjič tista ni ravno poosebljala naše vampirke :P)

Treena Neelstin - http://shrani.si/?sestrcawb7u.jpg (ja, vem... LEPOTICA IN POL!! mislim, da sem zaljubljena XD)