Fallin' with every step 9

Fallin' With Every Step

Avtor: devilangel666
Kategorija: Splošne zgodbe
Opozorila: Ni opozoril
Oznaka: 13+
Kratka vsebina: »V bistvu se jaz lažje zvijam kot ti,« jo je podražila kača. »O, ja! Tudi na Bradavičarki mi boš dobro služila, ravno zaradi te tvoje lastnosti.« ni ovinkarila Treena. Apokalypse je izbuljila oči in zasikala. »Kaj?! Jaz grem tja… s tabo?!« »Res ne bi vedela, kaj je na tem groznega,« se je namrdnila Treena. »Razen tega, da boš počivala v kletki kakih šestnajst ur…« Kača je razdraženo zasikala. »O, bog, kaj sem zagrešila?!«
Avtorjeva opomba: Ja, vem. Dolgo časa? Niti ne. V bistvu sploh nimam idej. Oziroma jih imam, ampak danes so se skrile nekam v najglobje kotičke mojih misli. Kako si upajo?! *jezna* Ja, ja. Vi preberte in pokomentirajte :D Btw...Treena je super, ane? Sej veste, kako pravijo: Bog je ustvaril človek apo svoji podobi,... Tako pisateljica (jaz) ustvarim like (Trincy) po SVOJI podobi. In ji dodam zlobo in čisto malce lepši videz. In znamenje, seveda. Poglavje pa posvečam Black_rose, ker ona obožuje krute stvari. Kajne? ;)

 


Chapter 9.: Ten Years Later When Everything Changes


Pisalo se je leto 1962, novembra, in mali James, ki je odraščal v tisti sveži, mali, zeleni in predvsem čudoviti dolini ob jezeru, v mali, a udobni in prijazni hišici, je pravkar dopolnil enajst let. Odrasel je v lepega, črnolasega fantiča.

Njegovo mamo, Florence, je njegov rojstni dan spominjal na izgubo svoje hčerke. Svoje Treene. Zakaj? Zakaj jo je Grinwald preklel? Zakaj jo je Mrlakenstein ubil? Jo je sploh ubil?

Deset let vprašanj, na katere ni vedela odgovora in vedno znova je hotela zapustiti zaselek in oditi v London… A tega ni storila. James je bil premajhen. Le kako bi se znašel, sam na svetu?

Ne, je pomislila. Ni še pravi čas. Čez devet mesecev gre James v šolo, na Bradavičarko. Vem. Čutim, da mu bo Dumbledore poslal pismo. Takrat odideva. Takrat greva v London, in ko James odide v šolo… Se bo znašel. Vem, da se bo. Moj sin je. In njegov…

Nasmehnila se je in razkuštrala fantu lase in ga poljubila na čelo. »Vse najboljše, James!«

»Hvala mama,« se je spomnil odgovoriti, preden je stekel k jezeru, kjer se je kopala temnolasa deklica – Lucija. Bila sta zelo dobra prijatelja. In Flor se je zavedla, kaj vse je izgubila tekom let… Liano, ki je mislila, da je mrtva, Morgie, ker ji je odpeljala hčerko…

James ni vedel za sestro dvojčico. James ni vedel za njen svet. James ni vedel ničesar. Vedel je le to, da je imel očeta, ki so ga ubili in da je ona, njegova mati Florence, zbežala, da bi ga zaščitila. Po eni strani… je vse to res, je pomislila. Ampak čas za resnico je tako prekleto blizu… Ne bom mu lagala večno.

Tudi ona sama se je spremenila. Nekoč kodrasti lasje so bili sedaj skoraj ravni, obraz je bil čisto malce bolj bled kot običajno, imela je podočnjake, redno je telovadila in utrjevala kondicijo, veliko se je borila z palicami proti vaškim možem (seveda jih je za to prosila in vedno znova pazila na to, da ni komu kaj hudega storila) in tekala. Vse, samo za maščevanje, je vedno znova pomislila, ko je bila na robu in ko jo je od misli, da bi prenehala z fizičnim mučenjem, le to odvrnilo.

Devet mesecev je minevalo tako zelo hitro… smučali so po gorah, raziskovali jame, rove in hodnike, ki so jih pred stoletji naredili Inki, James je obiskoval šolo, četrti razred, kjer se je učil pisati in brati. Potem je prišlo poletje. In s tem čas za resnico.

פפפפפפ×

Treena Neelstin. Opis otroka? Z eno besedo? VELE-UM. Ne, raje z dvema besedama. STRAH. No, dodajmo še tretjo besedo. SPOŠTOVANJE. Ne, nikakor. Za njen opis je potrebnih več besed, definitivno. KRUTOST. RAZVAJENOST. PONOS. SAMOZAVEST. In nikakor ne smemo pozabiti – LEPOTA.

Ja, vse to je združevala Treena Neelstin, hčerka temnega Lorda.

Črni lasje so ji obkrožali obraz. Bili so ravni in segali so ji do ramen. Njen obraz je bil prelep. Visoke ličnice, polne ustnice, črne oči, ki so se svetile kot dva hrošča. Znamenje na desnem sencu je bilo pokrito z pramenom lesketajočih se las. Bila je vitka, ne preveč razvita. Bila je zelo močna, čeprav je njena drobna pojava zavajala. Od ranega otroštva, štirih let, je imela vse, kar je hotela; kung-fu učitelja, ninjitsu učitelja, zasebne učitelje, ki so jo učili brati, pisati in računati. Poleg vsega tega je imela tudi kačo, svojo najboljšo prijateljico, ki jo je poimenovala Apokalypse. In kljub vsemu, ugodnostim, mučenju hišnih vilincev, igranju Quidditcha, pogovoru z Apokalypse…, se je vedno jezila na očeta, vpila je in brcala, ker ji ni dovolil učenja čaranja.

»To pride, ko boš odšla v šolo, Trinch,« je vedno znova potrpežljivo ponovil. Treeni je šlo na živce, če ji je kdo rekel 'Trinch', sploh pa njen oče. Za to ji bo že še plačal, ko se bo naučila cruccio… ali pa še bolje – avado kedavro. Ali pa impero. S tem ga bo spremenila v svojega hišnega ljubljenčka in zanjo bo počel vsa umazana dela, ko bo pobila vse vilince.

»Ne kliči me tako! Jaz sem Princesa! Gospodična Zloba! Ampak nikoli 'mala Trinch', si razumel?!« njen glas je bil tako hladen, da bi navadnemu smrtniku vzelo sapo in bi se prestrašil. Ampak njen oče ni bil navaden smrtnik. On ni niti trznil.

»Trinch… Pojdi in me ne moti, delo imam.«

Treena je bila besna. Tega sploh ni tolerirala. Sam si je kriv! Kaj pa jo je vzgajal tako?! Ne. Ona ni nikoli spoznala čustva, ki se ji reče ljubezen. Pa naj bo kakršnakoli.

Spomnila se je, da je nekoč, ko je imela osem let, vprašala po mami. »Oči, kje pa imam mamico?«

Nazaj je dobila odrezavi besedi: »Mrtva je.« opazila je, da ji beseda mama sploh nič ne pomeni. Vedela je, da jo je ta oseba neko rodila, a jo sedaj ni bilo v njenem življenju. Opazila je tudi, da je očetov glas postal odrezav in trden. In še hladnejši kot ponavadi. »Ne sprašuj me več po njej.«

Ničesar ni rekla. »Pa saj me ne briga ona. Želim le vedeti, če sem čistokrvna!« je zagodrnjala.

Pogledal jo je. »Seveda si čistokrvna. Kaj pa misliš?«

Ničesar ni rekla. Samo pokimala je, se obrnila na petah in odšla v prostor, kjer je imela različne živali. Odšla je do kletke s hrčkom, ki je pridno vrtel svoje kolo.

»Smrki,« je zagrulila. »Veš, jaz sem čistokrvna čarovnica, Princesa Zloba. Spoštuj me!« je zahtevala nevedni živali. Hrček se seveda sploh ni zmenil zanjo, temveč je še kar naprej vrtel svoje kolo. Tedaj se je razjezila. Ja, Treena je bila nagle jeze. Zalučala je kletko po tleh, da se je odprla, hrček pa je, seveda, zbežal. Pognala se je na tla, za njim, in ga lovila po celem prostoru. No. Bi ga lovila po celem prostoru, če ga ne bi že ujela. Zagrabila ga je z obema rokama in močno stisnila. Videla je, kako je trpel. Škodoželjno se je nasmehnila. »Veš, Smrki,« (ja, njeno nagnjenje do precej čudnih in psihadeličnih imen) je zabrundala, »v dokaz, da sem prava čistokrvna čarovnica in še napol satanistična povrhu (seveda ne služim Satanu, ne misli! Služim samo sebi!) ti bom…« odprla je usta in vtaknila hrčkovo glavo v le-te. In stisnila zobe. Škrtnilo je. In pocedila se je kri. »…odgriznila glavo.« je skušala povedati do konca, a je bila kri naravnost ogabnega okusa, zato je vse skupaj izpljunila. Po bradi se ji je pocedila temna kri. Ogabno. Obrisala se je z robčkom in hrčkovo truplo vrgla ob zid. »Ogaben okus imaš, pokojni Smrki.« je zabila, se obrnila na petah in zapustila svojo sobo z mučeniškimi ljubljenčki.

To je bila njena prva izkušnja s smrtjo, pri njenih osmih letih. Sedaj jih je imela enajst, in bilo je konec julija. Ko je dobila pismo iz Bradavičarke.

פפפפפפ×

James je ravnokar splezal na drevo, da bi ulovil kresničko, ki se je svetila na eni izmed vej v krošnji, ko ga je zmotil mamin glas.

»James! Pridi dol!«

»Samo sekundo mami!« je zaklical, in prišel čez pet minut. Ja, James in točnost se nista ujemala. No, vsaj kresničko je imel v roki.

»James, pravkar…« mama je pokazala na sovo, ki je v kljunu držala pismo. »…si dobil pismo,« je nadaljevala.

James je kar ostrmel. »O, sova.« je izjavil.

»Sova ti je prinesla pismo, James.« je bila Florence nepotrpežljiva.

»Aha,« se je posvetilo fantu. »Od kdaj pa sove prinašajo pisma?«

»Od vedno, James.«

»Smešno…« je zamišljeno zamrmral, ter izpulil pismo sovi iz kljunčka. »Sem pa mislil, da to počnejo poštarji. Ali golobi pismonoše.« zamišljeno je pogledal kuverto.

James Potter
Peru, okolica Puerta Abandonada
Zaselek ob jezeru
Hiška 4

»Amm, mami?«

»Ja, James?«

»Pismo je zame. Kdaj sem dobil kako pismo?«

»…«

»Zakaj pa tako gledaš mami?«

»James,« Florence je zavzdihnila. »Pričakovala sem, da boš dobil pismo. Odpri ga. in potem me vprašaj karkoli.«

James je odprl pismo. Ga prebral. In osuplo pobuljil v svojo mamo. Ta se mu je nasmehnila. Potem se je začel tudi on smejati.

»Mami… Ojoj,« je uspel izdaviti med smehom, »Le kateri norec je tole poslal? Saj si rekla, da lahko vprašam, kajne?« je dodal brž, ko je videl, kako ga je osuplo pogledala.

Takega odziva, ki ga je doživel, ni pričakoval. Florence, ki je sedela za mizo je vstala in z roko udarila po leseni površini. Nenadoma je pobesnela. »James! Je res tako težko sprejeti dejstvo, da si čarovnik?! Da se selimo v London, ker boš odšel na Bradavičarko, najbolj slavno in priznano akademijo?!«

James jo je samo pogledal. Nasmeh je izginil iz njegovega obraza. »Kako pa veš za to, mami? Saj nisi prebrala mojega pisma. Pečat ni bil zlomljen.«

Florence je sedla za mizo. »James… Toliko ti imam za povedati. Res misliš, da se je moje življenje začelo tukaj? Nikakor.«

James jo je pogledal s svojimi velikimi rjavimi očmi. Njenimi očmi. In si razmršil lase. Oh, ta fant res ne ve, kaj je glavnik, si je Florence vzela čas obupano pomisliti.

»Ja, mami,« je nasmejano dejal. »Potem pa mi povej.«

»James… Obljubi, da me ne boš obsojal. Ali sovražil, ker sem ti toliko prikrivala… Ampak bilo je v tvoje dobro, verjemi.« sklonila je glavo.

»Ne bom, mami.« se je nasmehnil. »Ti samo govori.«

Ja, James je bil res nenavaden otrok. Nikoli je ni poslušal ali ubogal ali kaj podobno razumnega. Vedno je ravnal po svoje, bil je trmast, bister, otročji. In nikakor se ni mogel upreti raziskovanju Inkovskih jam. Skupaj z Lucijo sta zganjala norčije in jezila celoten zaselek. Ja, če Florence ne bi bila vampirka, bi že zdavnaj dobila sive lase.

»Poglej, James. Utegne te pretresti.« je začela, James pa si je brundal v brado. »James! Poslušaj!«

»Ja, mami,« je zavil z očmi, ter si z roko dal za uho. »Poslušam!« je nato vzkliknil in si nadel resen obraz do skrajnosti.

»No. Ko sem bila majhna sem dobila isto pismo kot ti. Sprejeta sem bila na Bradavičarko, najbolj slovito akademijo v čarovniškem svetu. In odšla sem tja. Obiskovala sem jo celih sedem let in bila sem ena najboljših študentk.«

»Dokaz?« jo je prekinil James. Ja, za vse je hotel imeti dokaze. V tem primeru ni bil nič boljši od svojega očeta. Ampak po srcu je bil dober, tako kot ona.

Florence je vstala. Stopila je iz kuhinje, čez hodnik, v spalnico. Izpod postelje je potegnila svetlo rjavo skrinjico in jo odnesla na mizo, pred Jamesa. Odprla jo je še preden bi jo James utegnil vprašati, kaj je notri. Tam je bila palica, ki jo je skrbno spravila več kot deset let nazaj. Še vedno je bila ista kot nekoč. Zloščena in na njej ni bilo prahu. Bila je iz svetlega lesa, breze, notri pa sta bila samorogova dlaka in vylin las (simbola čistosti in lepote). Previdno jo je vzela iz škatle, kjer je palica počivala na svetlo rdečem žametu, in jo prijela v roke. Zopet je začutila energijo, ki se ji je pretakala po žilah. Energijo, ki je prihajala iz vsake palice in dala njenemu lastniku čarovniško moč. Zamahnila je s palico in stvari v zraku, razni krožniki, skodelice in pribor, so zaplesali po zraku. James pa je samo nejeverno gledal. In se zdrznil, ko se je vžgala bližnja omara, a kmalu zatem jo je pogasil curek vode. Pogledal je mamo, ki je zopet zamahnila in vse je bilo kot prej.

»Mami…« je zašepetal. »Ti… si… čarovnica? To učijo na akademiji? Jaz sem čarovnik? No, ja, saj sem od nekdaj vedel, da sem nekaj posebnega… ampak mami… Kaj pa moj oči… Kako sta se spoznala? Je bil tudi on čarovnik?« vprašanja so se kar vsula iz njega. »So ga ubili ostali čarovniki? Kaj se je zgodilo?«

Florence se je zdrznila ob omembi Jamesovega očeta. »Počakaj, počakaj, sin! Vse lepo počasi!« se je nasmehnila. Najprej mu je povedala vse o Bradavičarki, naštela je domove in lastnosti ljudi, glede na razvrstitev itn. »Čarovnica sem, ja. Poleg tega je bil čarovnik tudi bratranec moje mame. Moja starša in stari starši so bili bunkeljni. Bunkelj je izraz za nečarovnika.« naredila je premor, pričakujoč kakšno vprašanje, a črnolasec jo je zbrano in pozorno gledal. »Tvoj oči je bil ravno tako čarovnik,« je povedala. »Spoznala sva se v šoli, ja. Veliko časa sva bila skupaj, vse do mojega osemindvajsetega leta, ko so ga ubili. Jaz pa sem zbežala.« nič se ji ni zdelo narobe, če resnico malce priredi.

»Mami, saj še vedno izgledaš osemindvajset.« je posegel vmes James. »Kdo je ubil mojega očeta? Je bil moj oči velik čarovnik? Sta imela prijatelje?« zopet, poplava vprašanj. In mama mu je odgovorila na čisto vsa. »Ja, veliko prijateljev sva imela, James. Ampak mnogi so sedaj mrtvi, tisti, ki pa niso so pričeli služiti zlobnemu čarovniku.«

»Kdo pa je bil zlobni čarovnik?« jo je vpraša. Tako zagret je bil, da ni opazil, kako je prebledela.

»No, James. Njegovega imena ne izgovarjamo. Ampak povedala ti ga bom. Ime mu je bilo Mrlakenstein in bil je moj sošolec iz Spolzgada.« zajela je sapo. »Njegovo pravo ime je Mark Neelstin, a spremenil si ga je, ko se je šolal na DarkShadu. In, ne – raje ne sprašuj kaj je to. To ve le malo ljudi, in še to le izbrani.« je dodala, ko jo je želel spet prekiniti.

»Ampak – zakaj je postal zloben? Zakaj je ubil mojega očeta?«

»Tvoj oče se mu je uprl, ko je nabiral privržence, imenovane Jedci Smrti.« zopet je utihnila. James je dobil nek varljiv občutek, da je Florence žalostna, ko se spominja na smrt njegovega očeta.

»Mami, ne bom več spraševal o očetu. Samo nekaj me še zanima – kako ti veš toliko o Mrlakensteinu?« jo je vprašal in s tem izgovoril njegovo ime. Mama mu je poslala svareč pogled. James je natanko vedel, čemu. »Njegovo ime bom izgovarjal, pa naj stan kar hoče!« se je uprl. »Ubil mi je očeta, in ko bom jaz mogočen čarovnik, se mu bom maščeval!«

»James!« je jezno zakričala. »Nikoli več ne reci kaj takega! Jaz sem mogočna čarovnica, res! Ampak nisem ga mogla premagati! Ti ne veš, kakšne meje magije je prestopil! Prepovedane meje! To lahko stori samo človek brez trohice ljubezni v srcu!«

»Tudi prav,« je nejevoljno zagodrnjal ter prekrižal roke na prsih. »Še zdaj mi nisi odgovorila od kod ti toliko o Mrlakenstinu.« jo je opomnil.

Zavzdihnila je in zaprla oči. »Prepoznala sem ga. takoj sem vedela, kdo je, ko je ubil tvojega očeta. V šoli sva bila najhujša sovražnika.« tako jo je bolelo, ker je lagala lastnemu sinu.

James je pokimal. »Ne bi več o tem, sedaj me zanima, kako bova prišla v London, kje se bova nastanila in kje bova kupila vse potrebščine. Odhajam na Bradavičarko.«

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

»Oči,« je sitnarila. »Dobila sem pismo!«

»Saj sem vedel, da ga boš.« ji je povsem ravnodušno odvrnil nazaj.

»Ampak zakaj? Kaj nisi ti zloben? Zakaj potem meni dovolijo na akademijo?«

»Ker je Dumbledore norec.« je priletel odgovor.

»Razumem,« je pokimala.

Mrlakenstein je naveličano zavzdihnil. »Sedaj pa pojdi, motiš me med pomembnim sestankom.« Obrnil se je k osmim vodilnim Jedcem Smrti, ki so sedeli za veliko, podolgovato mizo.

Treena se je obrnila na petah in odkorakala v svojo sobo, kjer jo je na postelji, zvita v klobčič, čakala Apokalypse.

Kača je takoj opazila, da je besna. »Smrkiju drugemu pojdi odgriznit glavo, da se skuliraš,« je siknila.

»Hvala za nasvet!« je zasikala Treena nazaj ter se vrgla na veliko posteljo s črno svilo.

»No? Jaz si nekaj svetujem, ti pa tukaj ležiš.« jo je pobarala kača.

»Ne teži mi, Apokalypse.« Treena se je obrnila proč od kače. »Upam, da bom prišla v Spolzgad.«

»Za to pa ni treba upati. Tja te bodo vtaknili brez določbe klobuka Izbruha.« je zabrundala kača.

»Sem res tako zlobna in zvita?« Treeni so se oči svetile kot animejem. V njih so nastajale resnično velike zvezdice, ki so se bleščale. »Iiiuuuuuuu!« je spustila glas.

»V bistvu se jaz lažje zvijam kot ti,« jo je podražila kača.

»O, ja! Tudi na Bradavičarki mi boš dobro služila, ravno zaradi te tvoje lastnosti.« ni ovinkarila Treena.

Apokalypse je izbuljila oči in zasikala. »Kaj?! Jaz grem tja… s tabo?!«

»Res ne bi vedela, kaj je na tem groznega,« se je namrdnila Treena. »Razen tega, da boš počivala v kletki kakih šestnajst ur…«

Kača je razdraženo zasikala. »O, bog, kaj sem zagrešila?!«

»Saj vem, da me sovražiš,« je zdolgočaseno izjavila Treena.

Apokalypse pa je menjala temo. »Kdaj greš na Prečno?«

»Jutri,« se je slišal odgovor.

¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤

Bilo je naslednji dan, ko sta pustila hiško ter si v Londonu najela stanovanje. Bilo je majhno stanovanje, z dvema sobama, kopalnico, hodnikom in kuhinjo in dnevno sobo skupaj. Ampak Florence je s svojo ljubeznijo in prijaznostjo vse naredila udobno in domače. Ravno iz tega razloga je James oboževal svojo mamo (čeprav tega za nič na svetu ne bi priznal).

»Mami, a greva na Prečno?« jo je nestrpno vprašal.

»Ne bodi neučakan, James.« ga je pobarala. »Saj bova šla, no.«

»Danes?«

»Ja James! Takoj popoldan, okoli ene ure.«

פפפפפפ×

Ura je bila dve popoldne in na Prečni ni bilo veliko ljudi – bili so predvsem prodajalci, nekaj revežev in še nekaj ljudi sumljivega ugleda. Povprečneži in večina bogatašev je doma jedla kosilo, medtem, ko se je James sprehajal z mamo po ulici.

»Kupila sva učbenike, potrebščine in sestavine za napoje in žival. Še po palico morava,« je našteval James.

Florence, ki se je medtem razgledovala po kraju, ki se v času njene odsotnosti ni čisto nič spremenil, se je nenadoma ustavila. In se zastrmela v daljavo.

»Mami?« James se je obrnil k njej, a ta je gledala nekoga za njim. Njen obraz je bil poln nejevere, bila je osupla in prestrašena obenem. Obrnil se je.

Kakih deset metrov naprej, na ulici, je stal črnolas in bled moški, oblečen v fin, črn plašč, ob sebi palico bogatašev (takšno, kot je imel Lucius Malfoy v filmu dvorana skrivnosti), na kateri je bila v srebrnem ročaju vgravirana kača, simbol Spolzgada. Ob njem je stala črnolaska, ki je bila najbrž Jamesove starosti. In se pretvarjala, da posluša očetov pogovor z črnolasko blede polti.

Florence ni mogla verjeti svojim očem – Mrlakenstein se sprehaja po Prečni ulici! Da, takoj ju je prepoznala. Bila sta on in Morgianette Malfoy. Ob njiju pa je hodilo dekle… ob kateri je zajela sapo. Saj to ni mogoče!

Nenadoma je opazila, da sta Mrlakenstein in Morgiana pogledala proti njej. Opazila je presenečenje na obrazu črnolaske, ko jo je prepoznala. In Mrlakensteinovega sumničavega in prodornega pogleda.