Avtor: devilangel666
Kategorija: Splošne zgodbe
Opozorila: Ni opozoril
Oznaka: 13+
Kratka vsebina: »Verjamem, draga.« je pokimal in ji z ustnicami zdrsnil prek lica, po vratu, nakar so se njegovi poljubi preselili na prsi… Japonka je zapredla. Vem, da mi ni verjame, je pomislila. Ampak kaj skriva? Zakaj me ne že takoj ubije? Ima načrte z mano?
Avtorjeva opomba: ok, vem, ful 'zamujam' s tem poglavjem, sam RES ni blo časa, sm se mogla INFO učit, pa še nevem, če bo 2…(držte pesti, da me ne fukne na popravca), pa je blo tuki še poslovanje (ki sem ga prepisala, jaz talent :P) pa čist obsedu me je TombRider:Legends, poleg vsega tega mam še 2 seminarski… Nič, zdej si grem rezervirat drevo, na katerem se bom obesla. Vi pa mi pustite komentarček :D in uživite ob branju, sure :D
Chapter 15.: Conversations and Revelation
Oči so strmele v oči.
Nekaj časa sta samo opazovali druga drugo, presenečeni in šokirani. Florence se je zazdelo, da v Treeninih očeh vidi, da jo je dekle prepoznalo. Črnolaska pa jo je samo gledala. Bila je presenečena in osupla. In čutila je nekaj, kar doslej ni poznala tako dobro, kot je mislila. Srečo.
Vsaka je izrekla eno besedo, v istem trenutku.
»Mami?«
»Treena?«
Florence se je plaho nasmehnila, njena hči pa ni ovinkarila; stopila je bliže k njej in jo tesno objela. Mati ji je vrnila objem in olajšano zavzdihnila.
»Kako zelo sem čakala na ta trenutek, Trinchy.« potem jo je poljubila na obe lici in čelo.
»Ok,« je skušala Treena ohraniti svoje dostojanstvo. »Ne še ti s to trapasto Trinchy. Sovražim ta vzdevek, ker si ga je izmislil oči.«
Florence je komaj opazno sklonila glavo. In s tem dala svoji hčeri vedeti, da naj ga ne omenja.
»Florence, Aleonora… Kakorkoli ti je že ime. Pojdiva v Merjascoveeno.« je nestrpno rekla Treena. »Rada bi izvedela kaj več o tebi… mama.«
Florence ni rekla ničesar. Samo tiho je opazovala svojo hčerko… Kako je zrasla odkar jo je nazadnje videla! Pa še pred sedemnajstimi leti, ko je bila mala štručka… Nasmehnila se je. »Pojdiva.« je zašepetala.
¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤
James je bil šokiran… Najprej zaloti Chelseo in Lily v dekliškem stranišču, kako se poljubljata, kot odziv na svoj šokiran obraz pa dobi le 'Spelji se, Potter!', njemu pa zmanjka besed! Pa saj to ni res! Saj je vedel, da ga Chelsea sovraži, njega in Siriusa, ampak… tako nesramna pred njegovo simpatijo?! Ki je zdaj njena punca… se je oglasil droban glasek v njegovi glavi. Z vajeno kretnjo si je razmršil lase. Bilo mu je jasno. Chelsea mora izginiti, ker bo v nasprotnem primeru ob punco, ki mu je všeč…
Ok, dovolj zlobnih misli, James! Zbral se je. Lily in Chelsea. stresel je z glavo. Še vedno ni mogel verjeti… lahko se je natančno spomnil kaj je videl.
Ko je vstopil v dekliški WC… zakaj je pravzaprav vstopil tja?! Le kaj ga je prijelo, prekleto… Je zopet hotel skozi vrata izvesti urok in videti Lily, ki si natika hlačke…?! Preverznež! Zagledal ju je v separeju. Videl ju je, kako se poljubljata… Njegovo Lily, kar je bilo še huje. Stokrat huje. Z njegovo sovražnico, tisto rdečelaso [cenzura]! Kar je bilo še tisočkrat huje! Ne, deset tisočkrat.
In potem sta ga videli (prekleto, Lily je gotovo pogruntala njegov urok, ko ji je Sirius omenil Marlyjin Monroe… zakaj mu je James povedal, da je Lily tako poklicala svojo žemljico, ko si je hlačke natikala na rit?!) in ga zabodeno pogledali. Prva se je oglasila Lily.
»Potter, kaj počneš tukaj?! Povedala bom profesorici…«
»McHudurri, ja, vem,« je samodejno in šokirano dokončal James.
»Priden Potter, pet točk za Gryffondom!« se mu je posmehovala Lily, Chelsea pa je naveličano zavzdihnila.
»Potter, zalotil si naju sredi pomembnega opravila.« ga je opomnila.
Butasto jo je pogledal. Zavila je z očmi. »Jao, Potter… V takih primerih se opraviči…« mu je razlagala kot majhnemu otroku.
»Prekleto! Utihni koza neumna! Zmešana si, Weasel!« se je razjezil.
»Spelji se, Potter!« se je zadrla nanj in povlekla palico iz žepa. James je hotel storiti isto, a je na hitro ošinil Lilyjin obraz…
Bil je poln jeze, nejevere in čustva, ki ga ni poznal. Vsaj ne na njej…
Zmedlo ga je. Palico je pospravil v žep in jo popihal iz stranišča.
Kaj je narobe z Lily? Kaj pa, če jo je Chels začarala…? Kaj pa če…?
Zamišljeno je tekal po hodniku, in se nenadoma znašel v avli. Naslonil se je na steber na vrhu stopnišča in potegnilo mu je, da je zamudil zajtrk. V želodcu mu je zakrulilo. Kako zoprno!
Nenadoma je nekaj na drugem koncu avle pritegnilo njegovo pozornost… Če nista to bili… Njegova mati in sestra!
Odhajali sta skozi vrata v park… Ne! Kaj vidi sploh prav?! Prekleto!
Slediti jima mora! Takoj!
S preprostim priklicem je priklical plašč nevidnosti.
Čas je bil, da izve podrobnosti o resnici, ki bi jo moral vedeti že celo življenje.
פפפפפפפ×
Vstopili sta v krčmo Madam Rosmerte in sedli za mizo v kotu. Vsaka je naročila svoj malenušek.
Treena se je udobno namestila na stol nasproti Florence. Ona pa je strmela vanjo z svojimi velikimi rjavimi očmi.
Črnolaska je zavzdihnila. Malce je bila živčna, malce nestrpna in radovedna. »Aleonora… naj jaz začnem.« je vendarle tiho rekla.
»Lahko mi rečeš mama,« jo je opomnila Florence in jo prijela za roko.
Treena je hitro odmaknila roko. »Ne vem… Prej sem bila malce zmedena,« je nerada priznala. »Ampak, kakorkoli…« Florence je že hotela nekaj reči, a ji hči ni pustila do besede. »Zahtevam, da mi poveš, zakaj si me zapustila.«
Alea je sklonila glavo. Potem jo je zopet dvignila in pogledala svojo hči v oči. »Poslušaj me. Sedaj ti bom povedala vse od začetka, zato, da boš lažje razumela. Lahko?«
Pokimala je. »Poslušam.«
Aleonora se je takrat odločila, da ji pove vse, kar je toliko let držala le zase. Začela ji je govoriti o svoji mladosti, svoji družini, mami, očetu, povedala ji je tudi stvari o Marku Neelstinu, le dejstva, da je njen polbrat in stvari povezane s tem je izpustila. Pripovedovala ji je o vzponu Mrlakensteina, o tem, kako je zbežala, saj nikakor ni hotela, da bi bil njen otrok hudoben, o svojem življenju v bližini Puerta Abandonada, prijateljih, o rojstvu nje in Jamesa in o Morgijinem odločilnem obisku, ki jo je rešil ter ji na nek način omogočil, da je rešila vsaj Jamesa, po tem, ko je Morgie opazila znamenje. Stvari o prekletstvu je izpustila in povedala ji je veliko o Jamesovem odraščanju.
Treena je samo zavzeto poslušala, dokler ni njena mati prenehala govoriti in jo je pogledala na nek čuden način, s žarečimi rjavimi očmi, polnimi sreče.
Nekaj časa je samo strmela v svojo mamo, potem srknila požirek malenuška in postavila vprašanje, ki je njeno Florence prisililo v odgovor.
»Povej mi, mami…« je dejala z mehkim glasom, »Kaj je pripravilo Morgie do tega, da me je ukradla in zakaj si ji ti to dovolila in me nisi odšla iskati?«
Alea je zavzdihnila in se zazrla v velike črne oči svoje hčere. »Precej zapleteno je. Tisti dan, ko sem odšla je tvoj oče imel obračun z Grinwaldom. Kdo je to pa najbrž že veš, kajne?«
Treena je pokimala. O črni magiji, zlih čarovnikih in ostalih temnih silah je vedela skoraj toliko kot sam Mrlakenstein.
»No… Grinwald je nekako vedel, da bo Mrlakenstein dobil sina ali hčer, zato je nad otroka priklical prekletstvo.« vampirka je zavzdihnila in zaprla oči. »Ko sem te krstila… Prijateljica je blagoslovila vodo, in ti jo zlila po čelu, nakar se je prikazalo znamenje…« utihnila je. »Kasneje mi je Morgie povedala vse. o Grinwaldu, prekletstvu in o… Mrlakensteinovem namenu.« zopet je obmolknila.
»Kakšnem namenu?« Treenine oči so postale kot dva krožnika, tako zelo radovedno so se razširile. Pričakujoče se je nagnila naprej.
Alea je odprla oči in se zastrmela v hčerko. »Hotel je ubiti otroka, ki nosi prekletstvo.«
Treeno je to dejstvo dobesedno prikovalo na stol. Skoraj bi izpljunila malenušek. Prebledela je. »Hotel me je… hotel me je… ubiti?« zadnjo besedo je zašepetala.
Alea je pokimala. »Tega seveda nisem hotela dopustiti, a vedela sem, da Morgie tega ne bi dopustila. In res ni. Seveda pa je veliko pripomogla k temu Markova odločitev.«
Treena je odsotno strmela v mizo in temen, topel les. »Si vedela, da sem živa?«
Alea je odkimala. »Dokler te nisem videla sem mislila, da si mrtva.«
»No… In kaj nameravaš sedaj? Kaj si pa ti počela v Peruju?« jo je vprašala hčerka.
»No… Vsa ta leta v Peruju sem usmerjala v pridobivanje novih moči… Mislim, da je prišel čas za maščevanje Mrlakensteinu.« je obotavljivo priznala.
Treena se je pričakujoče nagnila naprej. »Se mu boš maščevala, kajne? Sedaj je toliko lažje, ker ga je Morgie zapustila…« ko je ob omembi tega Florence nejeverno odprla usta kot riba na suhem, je brž dodala: »Že pred šestimi leti.«
Alea je zaprla usta. In se odločila, da odgovori na hčerkino prvo vprašanje. »Sita sem njegove samovolje.« je povedala. »Dal me je ubiti.« potem je za trenutek utihnila. »Ampak še vedno ne morem verjeti, da je tudi sam mislil, da sem mrtva…« je vzdihnila. »Smešno. Ne gre mi v račun, kako je lahko verjel Morgie, saj sva bili najboljši prijateljici…« na ustnice se ji je prikradel nasmešek. »Saj mu ne boš ničesar povedala, kajne?«
Treena je odkimala. »Najverjetneje ga niti ne bom več videla… Mimogrede, a veš kaj več o Mrlakensteinovem obračunu z Grinwaldom?«
Odkimala je in srknila malenušek.
»Treena… Hočem, da mi poveš kaj o sebi, o svojem življenju. Kako je bilo? Kako pa gre šola?« se je pozanimala.
Črnolaska je zavila z očmi. »Mame…«
Zasmejali sta se.
»No,« se je malce obotavljala črnolaska, »V bistvu… Moje življenje ni nič posebnega, bila sem problematični otrok, izključili so me iz vrtca, ker sem nagajala drugim, veliko sem se učila borilnih veščin, mučila sem živali, trgala glave punčkam, odgriznila hrčku glavo, da bi dokazala, kako zelo zlobna sem, bila hudobna z vsemi živimi bitji nasploh, v šoli mi ne gre najbolje, a itak je brez veze, važno je, da znam ne pa, kakšne ocene imam… In seveda, glavna poanta šole je od nekdaj bila, da spoznam nove ljudi in sem njihova Princesa, sledijo mi kot ovčke, nesposobneži,« zlobno se je zasmejala. »No, mami, si ponosna name?« je naslednji trenutek vprašala, z zvezdicami v očeh, medtem, ko je Alea lovila sapo in nejeverno strmela v svojo hčerko.
Treena se je namrščila. »Je kaj narobe?« jo je vprašala.
»Nič, nič,« je hitela odkimavati slednja, naposled pa ji je narobe potegnilo, da se njena hči kao zafrkava (mamice so pač slepe) in začela se je smejati. »Lepo, da imaš tak smisel za humor, princeska moja.« objela jo je in poljubila na obe lici.
Hči se je namrščila. »Saj se ne šalim.« je povsem resno dejala.
»Seveda se ne,« ji je pritrdila Florence. »Rosmerta, prinesi račun!« je zaklicala krčmarici.
Pet minut kasneje sta vstali od mize in se odpravili po poti nazaj k Bradavičarki.
»Ravno prav bom ujela kosilo,« je rekla Treena.
»Jaz pa pogovor z Dumbledorjem.« je dodala Flor.
»Kaj… A ti in Dumbledore se poznata?« je vprašala.
»No, v bistvu… Delam zanj, ker sem del…«
»Fenkisovega Reda.« je dokončala njena hči. »Vem za to, ja. Smešno, še moj oči ne ve, ampak kar ve Dumbledore… Veš, da sem mu vdrla v misli? Brez, da bi stari prdec to sploh čutil?« posmehnila se je.
»Treena, malce bolj vljudna bodi, Dumbledore je spoštovan čarovnik.« jo je pokarala. »Kako pa zmoreš to vdiranje?«
»V bistvu ni nič takega.« je skomignila. »Še sama ne vem, kako lahko to storim, sem pač nadarjena.«
»Seveda, Princeska Spolzgada, butasta koza se zopet šopiri.« ju je zmotil znan glas. Obrnili sta se.
Florence je onemela. Pred njima je stal James, razočaran, besen in prizadet.
¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤
Yuki je zadovoljno zapredla. Njena misija je bila skoraj opravljena. Florence je dala nož, kot ji je bilo ukazano, sedaj ji je ostalo le še nekaj malih, skoraj nepomembnih nalog. Ampak brez njegove pomoči ne bo šlo… Le kod se Maverick, ta vampirski kreten, potika?!
»Srček, tukaj si,« je osladno z nadvse seksi nasmeškom zašepetal Mrlakenstein, ki se je nenadoma znašel za njenim hrbtom.
Ti meni srček? Saj nisem z Lune padla.
»Dragi moj, oprosti, ker me ni bilo, šla sem v bližnjo bunkeljsko trgovino s rezili, na novo so jo odprli.« nasmehnila se je. »Saj veš, da sem nora na te čudovite prijateljice.«
»Verjamem, draga.« je pokimal in ji z ustnicami zdrsnil prek lica, po vratu, nakar so se njegovi poljubi preselili na prsi…
Japonka je zapredla.
Vem, da mi ni verjame, je pomislila. Ampak kaj skriva? Zakaj me ne že takoj ubije? Ima načrte z mano?
Odrinila je misli na stran in se mu predala.
פפפפפפפפ×
Florence je prva prišla do besede. »James, jaz…«
»Mami, ne briga me!« je jezno zavpil. »Zakaj nisi meni nikoli povedala?! Zakaj si mi lagala?! A?! ZAKAJ?!« bil je tako besen, da se je tresel.
»James… Jaz… Nisem vedela, kako naj ti povem…«
»A za njo pa si vedela, kaj?!« James je besno pokazal na svojo dvojčico.
»Z njo je drugače, James, ona je odraščala pri…«
»Pri tistem morilcu?! Pa saj ni čudno, da je taka! Kaj si tako slepa, da ne vidiš, da gnije znotraj?!«
»James!« Alea je bila ogorčena.
»Poslušaj me, mali,« je sedaj posegla vmes Treena. »Z mano ne boš tako govoril, jasno? Z mojo mamo pa tudi ne!«
James je prhnil. »Odjebi, Neelstinova. Briga me zate in za tvojo mamo.« zaničljivo je premeril Florence. »Ne bi mi smela lagati, ampak sedaj sem itak… vse slišal.«
Potem se je obrnil in stekel mimo njiju kar so ga nesle noge.
»James! James počakaj!« je zavpila njegova mama za njim. Bila je obupana.
»Mami…« je začela črnolaska. »Mislim, da mu res ne bi smela prikrivati, veš…« jo je opomnila.
»Vem.« je tiho odvrnila Florence in se počutila kot otrok, ki so ga zasačili pri prepovedanih stvareh. »Morda sploh ne bi smela ničesar več prikrivati.« globoko je zavzdihnila ter se skušala pomiriti.
Črnolaska ni vedela, kaj naj reče. »Jaz… Mami, mislim, da bom kar šla, pa Jamesa bom skušala prepričati…«
Florence jo je objela in zopet poljubila. »Treena, hvala ti. Rada te imam in zelo sem srečna, ker sem te končno spoznala.«
Črnolaska ji je vrnila objem in jo poljubila na obe lici. Potem jo je spustila. »Adijo mami. Pa se še kaj vidiva.« pomahala ji je in odšla proti gradu, ki se je dvigal nad drevesi.
פפפפפפפפ×
Dvajset minut kasneje se je Aleonora znašla v Dumbledorjevem kabinetu in sedla na stol. Pogledala je na uro. Še deset minut počaka, pa bo Dumbledore tukaj.
Zavzdihnila je. Počutila se je tako srečno, ker je končno srečala svojo hči in ji povedala vse, kar ji je toliko časa ležalo na duši… A obenem jo je pekla vest, ker tega ni priznala Jamesu in mu je lagala. Kje je sploh bil smisel teh njenih laži? Se je bala, da jo bo James zapustil, če bi mu povedala, kako mogočnega očeta ima, in bi odšel k njemu? Zakaj je sploh zbežala od Mrlakensteina takrat? Saj ni ubil Treene… Najverjetneje ne bi ubil niti Jamesa in skupaj bi bili srečna družina… Vsaj navzven… Znotraj pa bi vsem manjkalo ljubezni, predvsem njej…
Zamislila se je. A ni namen ljubezni dajati brez, da bi pričakovala kaj v zameno? Kaj pa je ona počela? Dajala je zato, da bi nekaj prejela nazaj… Kako je sploh lahko bila tako sebična in s tem prizadela druge? Nenadoma se je zavedla, da ni nikoli bila bitke s svojim egom, da ni nikoli dala ljubezni brez, da bi jo pričakovala nazaj…
Nenadoma je začutila solze, ki so ji polzele po licih. Kako je lahko takšna? Zakaj…? Tišino je prekinilo škripanje vrat. Florence je videla Dumbledorja, kako je vstopil.
»Profesor. Žal mi je, da nisem prišla takoj po sestanku, ampak srečala sem se z svojo hčerko in…«
»Vem,« jo je prekinil starec in sedel na svoj stol. Vanjo je zrl prek naočnikov, s svojimi drobnimi modrimi očmi. »Povej mi, Aleonora. Si srečala Yuki?«
Florence najprej ni vedela, zakaj ji je postavil to vprašanje. Pokimala je.
»Pa ti je dala nož?«
Zaletelo se ji je. »Kako pa vi veste…?«
Ravnatelj je zamahnil z roko. »To ni pomembno. Morala je uprizoriti nekakšen napad, razumeš? Bila je velika možnost, da mimo zaide kdo od Jedcev… Še dobro, da nisi udarila nazaj…«
Zakašljala je. »Prosim?! Za kaj se tukaj gre? Menda ni Yuki…?«
Dumbledore je pokimal. »Yuki je članica Fenkisovega Reda. Eden od Jedcev, natančneje Morgejin brat, je ubil njeno družino, ko je bila še čisto majhna. Pred leti je prišla v Anglijo in slučajno sva se srečala pri Počenem Kotlu. Priznala mi je, da se je izgubila, in zapletla sva se v pogovor. Rekla je, da bi rada pomagala v boju proti Mrlakensteinu – omenila je, da je njena družina bila mešane krvi, in če je dobro pogledaš, je tudi mešanka med belci in rumenimi, no, kakorkoli, kje sem že ostal? Aha – odšla je na njegov dvorec, se malce razgledala, in vse uredila tako, da sta se slučajno srečala. Naslednjič, ko sta se, je on poiskal njo. Postala sta nekaj podobnega paru…«
»Ok! Ne zanimajo me podrobnosti!« ga je prekinila Florence.
Dumbledore jo je malce čudno pogledal. »Upam, da nisi ljubosumna. Čeprav se še jaz sprašujem, kaj te je ustavilo, da je nisi raztrgala na hodniku… Pa daj mi meč.« stegnil je roko.
Alea je potegnila malo sabljo izza pasu in mu jo podala. »Kaj pomeni napis na ročaju?«
»Ah… Aleonora, Florence… Bodi kar hočeš… Nisi opazila, da je to sablja Godrica Gryffondoma? Izmaknila jo je Mrlakensteinu, ki jo je ukradel pred leti, ko je bil na nekem razgovoru… Še vedno nismo ugotovili, kakšne namene je imel z njo…« Dumbledore je zavzdihnil. »In ne, ni kak strastni zbiralec, verjemi.« je brž dodal.
»Poskusila bom ugotoviti za kaj jo je hotel uporabiti.« je rekla Alea. »Sedaj pa grem.«
S temi besedami je vstala, se poslovila in odkorakala iz kabineta.
¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤
James je bil besen. Roke so se mu dobesedno tresle. Komaj je nosil hrano v usta. Naposled je spustil žlico na mizo in roke dal na klop. Živčno se je zabolščal v Siriusa, ki je sedel nasproti njega in ga malce vprašljivo opazoval v stilu kaj-pa-je-narobe-s-tabo?
Nenadoma je opazil, da ga tudi druga dva Ravbarja gledata. Prvi se je opogumil Remus.
»Kaj je narobe, Kopitlyay?« ga je vprašal.
James je ostal tiho. Srepel je v vrč bučnega soka pred sabo, dokler se mu ni pogled čisto zameglil. »Mislim, da bom kar šel,« je tiho dejal in vstal. Ko je odhajal od mize je videl nekaj začudenih pogledov, vključno z Ravbarji in celo Lily Evans, ki se je najbrž čudila njegovi nenavadni redkobesednosti. Povsem neznačilno zanj. Zakaj daje tako trapasto vedeti ljudem okoli sebe, da je nekaj resno narobe z njim?!
Zadnjih nekaj korakov je stekel iz dvorane.
פפפפפפפפפפ×
»Ja kaj mu pa je?« je z narejeno radovednostjo vprašala Lily. »Izgublja svojo samozavest, ker sem mu zlomila srček?«
Chelsea se je zasmejala in jo poljubila na lice. »Preprosto ne prenese dejstva, da si ga zanemarila zaradi mene.« je glasno dejala.
Sirius jo je strupeno pogledal. »Poslušaj me, ti mala rdečelasa krota, nikoli več ne dajaj Jamesa v nič, jasno?!« je jezno zavpil nanjo. Nekaj glav se je obrnilo proti njima, ki sta vpila drug drugemu prek mize. Kmalu ju je opazovala cela dvorana.
»Imbecil kretenski!« je lajala Weasleyjeva.
»Prasica pegasta!« je vračal Sirius.
»Gnoj smrdljiv!«
»Koza omejena!«
»DOVOLJ!!!« je zarjovela Prof. McHudurra prek dvorane. V trenutku sta utihnila, a gledala sta se še vedno po pasje.
Nenadoma je pri Spolzgadovski mizi Treena vstala in stekla iz dvorane, tako, da je ni opazil nihče, razen Chelsee.
Lily in Remus sta se med prepirom začela pomenkovati, Marius pa se je zagledal v prsi neke sošolke, ki mu je mimogrede primazala klofuto.
Lily je pojedla kosilo in vstala. »Grem. Adijo srček,« poljubila je Chelseo na lice in pomahala Remusu, ter dostojanstveno odkorakala iz Dvorane.
Chelsea se je odpravila nekaj trenutkov za njo, se prepričala, da je Lily odšla, in se pognala proti ječam. Že od daleč je zagledala Treeno, ki je že hotela vstopiti v Spolzgad.
»Neelstinova počakaj!« se je zadrla prek hodnika. Videla je, kako se je črnolaska sunkovito obrnila.
»Spet ti, Weasleyeva.« se je namrdnila.
Rdečelaska je zavila z očmi. »Melany bo kmalu prišla,« je rekla. »To je tista, ki ti pošilja…«
»Ja, ja, seveda! Vse, kar sem izvedela je bila tista neumnost, ki sem jo že vedela!« je zagodrnjala Treena.
»Ampak dobro veš, da moraš pogledati…«
»V knjigo, ja.« Treena je zdolgočaseno zavila z očmi. »Sem že ugotovila kako to gre.«
»No, če ti kaj ni jasno pa me samo pokliči.«
»Ja, sure. Sedaj pa grem…« že se je obrnila, da odkoraka v dnevno sobo skozi steno, ko si je premislila. »Oh, Chels, nekaj bi skoraj pozabila…« na ustnicah ji je zaplesal nasmešek. Hitro se je sklonila k rdečelaski in jo poljubila.
Chels jo je odrinila. »Pa kaj ti je, Neelstinova?!« se je zadrla nanjo. »Pa saj si zmešana!« je zavpila za njo, ki je izginila za steno, slednja pa je že zdrsnila nazaj.
Nenadoma je slišala korake, ki so se oddaljevali. Hitro se je ozrla in zagledala Lily, ki je tekla stran.
Resnica jo je oblila kot mrzla voda.
Videla je! Lily je videla, kako jo je Treena poljubila! Ampak zakaj je Treena to storila?! Je vedela, da je Lily v bližini?! Ali…?
Stekla je za njo, vpijajoč njeno ime.
Prekleta Treena! Prekleta naj bo!
פפפפפפפפפ×
Treena je sedla na naslanjač in vzela knjigo v roke. Odprla jo je. Smešno. Kako neškodljiva zgleda knjiga… Na hitro jo je prelistala. Nato pa je potipala platnice. Debelejše od običajnih, je pomislila. Samo za kak milimeter, ampak to je čisto dovolj… V roke je vzela palico in pričarala tanko rezilo. Previdno je šla prek platnice in zarezala. Papir se je strgal in v naročje ji je padla malce porjavela, rumena ovojnica.
To bo to, je pomislila. Razkritje DarkShada in Vhoda v svet groze…
Brez pomisleka, kaj ji lahko ti podatki prinesejo, je odprla pismo.
¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤×¤
James se je sesedel na tla v moškem stranišču. Pravkar je pomislil, da bi lahko postal EMO ali pa kaj podobno neprimernega svojemu običajnemu standardu…
Zakaj? Zakaj mu je lagala? Lastna mati? Mar nima pravice vedeti resnico o svoji družini? Ali pa se je bala, da bo postal tak kot oče? Ampak – ali to opravičuje njena dejanja?
Nenadoma je slišal, kako so se vrata stranišča odprla in je skoznje pritekla neka punca. Vedel je, da je bila punca, že po zvenu njenih čevljev… Ampak kaj počne dekle na moškem stranišču?
Nenadoma je slišal, kako so se vrata separeja odprla in slišal je, kako dekle ihti. Takoj je prepoznal njen glas… To je bila vendar Lily!
Odločil se je, da jo potolaži.
Dokaži, James… je pomislil sam pri sebi. Dokaži, da nisi tak, kot je tvoj oče in da tak ne boš nikoli postal…
Ni komentarjev:
Objavite komentar